Nesreča se zgodi zaradi objektivnih okoliščin, vremena, zdrsa, plazu, padlega kamna, vse to je res. Toda včasih so vzroki, ki privedejo do nje, bolj zapleteni in imajo opraviti s človekovim razpoloženjem, iskanjem, z notranjim nemirom, z odločno in razumno voljo, ki se prepleta s hrepenenjem po absolutnem.
Po prepletu izjemne volje, ki stremi po drznih dejanjih in dotiku popolne svobode v samotni steni, sta si najbrž blizu pionir samohodnega plezalstva med Slovenci Klement Jug in Tomaž Humar.
Mnoge, ki so v zadnjih letih v Himalaji ali pod snegom odšli preko zadnje zemeljske stopnice, sem osebno poznal, bil njihov sošolec, delil z njimi šotor v gorah. Ob vsakem me prizadene, pa tudi poglobi spraševanje. Zdi se mi, da je komaj včeraj prišla vest o zdrsu Pavleta Kozjeka v Himalaji. Čas izgubi svojo jasno mero. Z Marijo Sabolek Frantar, ki je bila odlična plezalka, sem pri petnajstih letih prvič preplezal Triglavsko steno. Čez nekaj let je zaspala v snegu pod tretjo najvišjo goro na svetu, Kančendzengo. Leta 1983 nas je vse zadela vest, da je pod Manaslujem plaz pokopal Nejca Zaplotnika s tovarišem. Tisto jesen naj bi se nam pridružil, ko smo odšli pod Anapurno, kjer sem v lepih in mrzlih himalajskih dnevih več noči spal v šotoru z Borutom Bergantom.
Bil je nekaj let starejši in spomnim se, kako je vsak večer, preden sva ugasnila svetilko, potegnil iz žepa fotografijo svojih dveh hčerkic in ju dolgo gledal.
Pred dobrim tednom, nekaj dni pred Humarjevo nesrečo, sem v Šentvidu za Plezalni klub Rašica pokazal nekaj diapozitivov z nekdanjih vzponov v gorah in bolj mimogrede navrgel, da je ena večjih težav v življenju pravzaprav "izstopiti" iz alpinistične dejavnosti. Gore človeka s svojo lepoto in ljubeznijo, ki ju spremlja nevarnost, razvadijo, da želi živeti polno. Da svoje dneve, kar jih imamo, zapolnimo s polnim ter resničnim prostorom in časom. V zunanjem okolju in družbi si za to očitno premalo prizadevamo.
Enkrat bi rad prišel na himalajski vrh, potem neham s tem, je Borut večkrat ponavljal. Dve leti pozneje se mu je to posrečilo, a pri sestopu z Jalung Kanga je zdrsnil v prepad. Tudi Slavc Svetičič je po drznih vzponih končal v Himalaji, kjer so ga našli mirno sedečega na ledeni polici. Nič hudega se mu ni zgodilo. Z Bojanom Počkarjem smo bili štiri leta sošolci in vsak teden, ko grem mimo Rimskega zidu v službo, se spomnim nanj. Zavzeto je hodil plezat na priljubljeni zid v Ljubljani, vendar se je najbrž tudi njemu prikazala zadrega, kako opraviti svoj zadnji vzpon. Kdaj, kje, kako? Še vedno na isti način?
Podobno se je svojčas spraševal Klement Jug in podobne misli so morda obhajale Tomaža Humarja na zadnjem, pravzaprav zelo tihem in medijsko skromnem vzponu.
Čeprav se zdi na prvi pogled žalostno in tragično, slovenski himalajski alpinizem tudi na osnovi smrtnih nesreč v gorah kaže na neko posebno naravnanost, ki izkazuje veliko duševno ponotranjenost ter poudarjeni individualizem, ki je v svetovnem merilu nadpovprečen. Kar si naši ljudje upajo in zmorejo, ni vsakemu dosegljivo, še manj je tistih (v svetovnem merilu), ki na to sploh pomislijo. Tudi v tem se kaže sorodnost med Klementom Jugom in Tomažem Humarjem. Oba sta poudarjala pomen izbranosti in volje, ki dokazuje določeno sposobnost posameznika ali naroda. Skozi dejanja se izkazujeta etika in vitalnost.
Ob tem pa nam sicer težki in žalostni dogodki izgube tovarišev v visokih gorah sveta kažejo tudi na nekakšen mističen aspekt, ki ne glede na tak ali drugačen modni družbeni trend globoko in temeljno spremlja celoten slovenski odnos do gora in alpinizma.
