A še preden je zbudila moža in sina, si je vzela nekaj časa zase: da se uredi in si umije lase. Potem je prišel na vrsto zajtrk z najdražjimi, sledil je obisk trgovine in tržnice. Pol ena je že odbila, ko se je po klepetu z branjevko naslonila na moža, da bi sredi poletne Ljubljane predihala popadek. "Čutila sem, da se nam bo še ta dan pridružil nov član," je dejala.

Toda pot porodnice ni vodila v porodnišnico: Anjin porod se je tisto soboto ob enih pričel doma - ob podpori avstrijske babice, edine slovenske doule in Andreja, njenega moža, medtem ko je šel njun triletni sin z babico in prababico na sprehod.

Pa ga imamo!

"Povsem običajen dan," se spominja Anja Svetina Nabergoj, docentka na Ekonomski fakulteti in soustanoviteljica Familylab Slovenija. "Iz kuhinje sem slišala sproščen klepet doule Urške in babice Uršule, dveh žensk, ki sem jima popolnoma zaupala, in tudi onidve sta zaupali meni." Nobenih prijavnic ni bilo treba izpolnjevati, niti se preobleči v bolniška oblačila; o kakem klistirju ali britju osramja, ki sodita med rutinske postopke slovenskih porodnišnic, ni bilo govora. Urška in Uršula sta Andreju pokazali nekaj masažnih prijemov, potem sta se umaknili in par prepustili intimi dnevne sobe.

"To so posebni trenutki," pravi Anja. "Neizmerno pričakovanje, pomešano z močnimi čustvi in hkrati veliko odgovornostjo. Vedela sem, da je vse odvisno od mene. Bila sem povsem resna, zavedala sem se vsakega najmanjšega premika v mojem telesu."

Da bi se ulegla, kot to počno porodnice na zahtevo medicinskega osebja, ji ni prišlo na misel, pa čeravno je bila postelja pripravljena, posteljnina sveža, pod njo pa nepremočljiva podlaga. "Med porodom sem se sprehajala po stanovanju, iskala položaje, ki so mi ustrezali, pila sem in celo nekaj pojedla, ko sem začutila, da potrebujem novih moči."

Medtem so popadki postajali vse močnejši. Babica je bila v popolni pripravljenosti; za primer, da bi ne šlo vse gladko, je bila opremljena s homeopatskimi zdravili, zdravilom za ustavljanje krvavitev, priborom za šivanje, opremo za oživljanje novorojenčka. Ter obilico izkušenj in znanja.

"Mnogi si predstavljajo, da porod doma zahteva ogromno tehničnih priprav, da mora biti vse sterilno, da je po porodu ogromno krvi in čiščenja. V bistvu ne potrebuješ skoraj ničesar… Nekaj nepremočljivih podlog, nekaj brisač, vložke in to je to. Predvsem potrebuješ potrpežljivega, razumevajočega moža, ki te mora stoodstotno podpirati. Res ni zaželeno, da kogarkoli vmes zagrabi panika."

Za kaj takšnega pravzaprav niti ni bilo časa: narava je naredila svoje in sredi popoldneva je mlada družina na tleh dnevne sobe pričakala novorojenca. "Ko sem skoraj v transu sedela na tleh in ga prvič držala v naročju," je rojstvo podoživljala Anja, "sem si zaželela, da bi še enkrat doživela tako krasen porod." Vsi so se zasmejali, na vratih pa je že bilo slišati sina Juna, ki je vpil: "Pa ga imamo, pa ga imamo!"

Zatem je babica Uršula porodila posteljico, prerezala popkovino, Urška je pospravila, mož je za zbrano druščino skuhal kosilo, Anja in Zai pa sta se potopila v spanec.

Porodna industrija

Čeprav so še naše babice in prababice rojevale doma, se je v moderni dobi razgubilo skozi veke in veke nakopičeno znanje žensk, porod pa je postal domena medicine. "Živimo v tehnološki družbi in pripravljeni smo verjeti, da je najboljše tisto, kar je najdražje," razlaga v knjigi Modrost rojevanja Ina May Gaskin, bržkone najbolj poznana ameriška babica. "Če govorimo o mobilnih telefonih, fotoaparatih, avtomobilih ali računalnikih, to morebiti drži. Ko pa razmišljamo o porodu, to nikakor ni nujno."

Aktivistična revija Adbusters je nedavno objavila zapis Industrial Childbirth, v katerem Shonagh Strachan razgrinja svojo izkušnjo, nadvse podobno številnim v razvitem svetu. "Ko sem začela obujati spomine na porod, sem postala besna." Rodila je v dublinski bolnišnici Holles Street National Maternity, ki velja za pionirko pristopa, ki ga branža pozna pod nazivom aktivno upravljanje. Gre za hiter intervencijski proces pod vodstvom porodničarja, ki najprej sproži odtekanje vode, potem pa budno nadzoruje spremljanje odpiranja.

"Po njihovih standardih naj bi se ustje maternice odpiralo en centimeter na uro." Če materi takšen podvig ne uspe, ji v žilo zarinejo iglo in njeno telo napolnijo z umetnimi hormoni, ki povzročijo nenadne in intenzivne popadke. "Leta 2004, ko sem rodila, so v Holles Streetu več kot petinpetdesetim odstotkom mater dejali, da se ne odpirajo pravilno," nadaljuje razburjeno gospa Shonagh. "Ne preseneča, da se jih je večina odločila za epiduralno analgezijo za lajšanje bolečin." Strachanova še dodaja, da imajo v teoriji ženske vso pravico zavrniti takšne posege, v praksi pa si preprosto ne upajo.

Kot v delu Porodni načrt pojasnjuje dr. Marsden Wagner, profesor, perinatolog, epidemiolog, raziskovalec ter celih petnajst let direktor Oddelka za zdravje žensk in otrok pri Svetovni zdravstveni organizaciji, "porodničarji poroda nočejo vrniti ženskam in njihovim družinam".

"V zadnjih šestdesetih letih je obporodna skrb v Sloveniji, podobno kot v številnih drugih socialističnih državah, organizirana tako, da so zdravniki, ne pa babice, odgovorni za celoten porod, tudi za normalen porod z majhnim tveganjem, babice same pa imajo le malo pristojnosti in so potisnjene na rob. To je vodilo k veliki medikalizaciji poroda s pretirano in škodljivo rabo posegov, kot je na primer prerez presredka pri več kot polovici porodnic, čeprav bi ga smeli uporabiti pri manj kot desetih odstotkih porodov, kar pomeni številne ženske s poškodovanimi genitalijami in težavami v spolnosti."

Dr. Wagner, ki se je že večkrat mudil v Sloveniji, je med svojimi obiski govoril tudi s porodničarji. "Večina jih ni pripravljena zares spremeniti sistema," trdi, "ob tem pa branijo način svojega delovanja, čeprav znanstveni izsledki dokazujejo, da se motijo." Obdržati hočejo svojo neomajno avtoriteto, meni svetovalec številnih vlad in nevladnih organizacij.

Slovenskim oblastem je svetoval, naj izobrazimo babice, da bodo prevzele skrb za vse normalne porode, in ustanovimo porodne centre. "V Avstriji in Nemčiji je več kot sto takih samostojnih porodnih centrov. S povečevanjem avtonomije babic in hkratnim povečevanjem avtonomije žensk, ki ju je mogoče doseči z združevanjem moči prosvetljenih babic, žensk, naprednih zdravnikov, strokovnjakov za javno zdravje in ob podpori politikov in novinarjev, bo mogoče doseči resnično humano obporodno skrb."

Tvoj, ne njihov porod

"Ne morem dovolj poudariti: ve ste tiste, ki odločate, kje in kako boste rodile ter kdo vam bo pri tem pomagal," svetuje dr. Zalka Drglin, raziskovalka in svetovalka pri združenju Naravni začetki.

Bržkone so podobne besede odzvanjale, ko se je Anja soočala s prvim porodom v porodnišnici. "Že takrat sem vedela, da si želim čim bolj naraven porod, a v bistvu nisem vedela, kaj to pomeni. Na porod sem se kar precej pripravljala: prebirala literaturo, obiskovala materinsko šolo, šla na nekaj predavanj o naravnem porodu, hodila sem na nosečniško telovadbo in tako dalje. A preden rodiš, niti ne veš, kaj pričakovati, slišiš samo kup strašljivih zgodb."

Že pot v porodnišnico, sprejem in rutinski postopki so prekinili naravni tok poroda, je prepričana Anja. Z možem sta si resda izborila tri ure, a kaj, ko so potem sledile intervencije - umetni popadki, pritiski na trebuh, epiziotomija… "Ko enkrat padeš v spiralo intervencij, se zgodi intervencija na intervencijo. Med umetnimi popadki sploh ni bilo nobenih premorov, čutila sem, da delamo proti mojemu telesu. V bistvu sploh nisem bila 'prisotna', pa čeprav nisem dobila nobenega protibolečinskega zdravila.

A ko se otrok rodi, si tako srečen, da vse pozabiš. Prepričajo te, da so bili vsi ti posegi nujni. In ti jim verjameš. Ampak po kakem letu in pol sem začela dojemati, da to ni bila izkušnja, kot bi si je želela. Vedela sem, da lahko rodim bolj naravno, intimno, doživeto in brez intervencij. Mož, ki je prvi porod spremljal bolj objektivno, je bil še bolj odločen, da morava poiskati način za bolj naraven porod, takšnega, ki bo bolj v skladu z najinim doživljanjem sveta, najinimi vrednotami in prepričanji."

Rešitev se je ponudila v Ameriki, kamor se je družina preselila ravno, ko je Anja drugič zanosila. "V Kaliforniji sta na voljo dva modela obporodne skrbi: ena je medicinska, ko ginekolog spremlja tvojo nosečnost in ob njegovi prisotnosti rodiš v porodnišnici, druga možnost pa je, da te med nosečnostjo spremlja babica, s katero rodiš v porodnem centru ali doma."

Anja je izbrala babiški model, svojo spremljevalko, izpolnila obsežen vprašalnik o družinski anamnezi, svojem zdravstvenem stanju, predhodnih nosečnostih in še mnogočem. Tokrat je bila gotova, da bo rodila doma. "A pred menoj je bila še dolga pot branja, razmišljanja in pogovorov, preden se je res zgodilo." In tudi vrnitev v Slovenijo, kamor se je družina vrnila proti koncu nosečnosti.

"Odločili smo se, da tu rodimo, in zdelo se je, da nas zopet čaka porod v porodnišnici, saj v Sloveniji druge možnosti sploh ni, ker slovenske babice ne smejo delati samostojno oziroma zunaj porodnišnice brez ginekologa." Ko se je s tem že skoraj sprijaznila, se je odpravila na predavanje Urške Savodnik, laične porodne spremljevalke.

"Urška me je na predavanju navdušila. Podobno kot jaz spremlja znanstvene študije, verjame v medicinsko intervencijo, ko je potrebna, a znotraj medicinskega sistema išče naravne možnosti." Po koncu predavanja sta se zaklepetali in Urška je razkrila, da namerava roditi doma. "Takoj sem zastrigla z ušesi. Potem mi je povedala za izkušeno babico iz Avstrije. Še isti dan sem ji poslala mail in dogovorili sva se, da bo vodila tudi moj porod."

Žensko zmagoslavje

Da gre zdravnikom in tehnologiji povsem zaupati, je med porodnim tečajem ničkolikokrat slišala tudi Urška Savodnik, naša edina uradno priznana doula, ki se je urila v sosednji Avstriji. Ko je pred štirinajstimi leti rodila prvega izmed petih otrok, je prebrala le nekaj knjig, v ljubljansko porodnišnico pa se je odpravila z neizmernim zaupanjem.

Kaj se je dogajalo med prihodom prvorojenca na svet, je dojela šele med pripravami na drugi porod. "Good Birth, Safe Birth je bila knjiga, ki me je pretresla," začne pripovedovati doula Urška. "Reševanje mojega poroda je bila situacija, v katero so me po nepotrebnem spravili s sprožanjem umetnih popadkov." To sta ji neuradno potrdila tudi ugledna slovenska ginekologa. "In potem sem se začela boriti. Najprej zase, za svoje pravice, sčasoma pa so se name začele obračati še prijateljice in znanke."

Savodnikova je izkušnje nabirala med lastnimi porodi, med izobraževanjem v Gradcu ter na številnih seminarjih in predavanjih v domovini. "Že pri drugem porodu sem zavrnila klistir," niza drobne porodne zmage, "britju pa se mi je uspelo ogniti tretjič in tudi četrtič, kar je v slovenskih porodnišnicah težko doseči. Morda se bo komu zdelo, pa kaj, saj ni taka reč, ampak britje ima za žensko velik simbolni pomen. Konec koncev gre za podreditev. Za njihovo nadvlado. Za odločitev, da porod ni tvoj, ampak njihov."

Prav zato je gospa Urška velika zagovornica porodnih načrtov. Ko je leta 1998 rodila hči, ga je prinesla s seboj v porodno sobo. "Mislim, da je bil eden prvih porodnih načrtov pri nas, veljal je za nekaj precej nenavadnega." V resnici je zgolj zapisan razmislek o tem, kakšen porod si želi ženska, kakšna pričakovanja ima njen partner, ali se namerava podrediti rutini ali ne, kako ravnati v primeru zapletov in tako naprej.

"Premalo se zavedamo, da prihod na svet ne vpliva le na otroka, vpliv ima tudi na žensko - na njeno samopodobo in njeno materinstvo. Raziskave so potrdile, da ta vpliv ni kratkotrajen, posledice čutimo vse življenje."

Porod doma pa je povsem nekaj drugega, je preskočila v čas izpred nekaj mesecev, ko je privekala na svet njena najmlajša. "To je to! To je res tvoj porod. Sicer je vsak porod nekaj posebnega, ampak energija, občutek varnosti, miru… Šele zdaj razumem, kaj pomeni med porodom pasti v trans, kot ga opisuje Ina May Gaskin. Kaj takšnega lahko doživiš samo doma ali v porodnem centru, kjer so zelo spoštljivi. V porodnišnici, ki jo zelo dobro poznam, je to nemogoče, ker porod stalno nekdo moti."

"Če pa si pri porodu v porodnišnici prisoten v vlogi doule," se je hudovala Urška, "bi najraje skočil iz kože! Porodnica ima vseeno neko naravno zaščito, če pa prideš tja v vlogi spremljevalke, je obupno." In kaj jo najbolj moti? "Pokroviteljski odnos! Tega se naše osebje ne zaveda. Saj ne zganjamo gonje proti njim, ampak proti takšnemu odnosu. Zdravnika ne bi smeli jemati kot polboga, žensk ne bi smeli poniževati. Nekateri zdravniki in babice si pri porodu dovolijo marsikaj. Ravno pred kratkim sem govorila s porodnico, odraslo žensko, ki je med porodom spuščala nenavadne zvoke. Ni kričala, pa četudi bi, pa kaj! No, babica je vstopila v sobo in ukazala: tako, od zdaj naprej boste vi tiho, edino jaz bom tista, ki bo govorila."

Ja, ja, pa kaj še!

"Rojstvo v porodnišnici in doma sta zame neprimerljivi izkušnji," je razkrivala Anja. "Pri prvem porodu sem imela občutek, da morava zaupati osebju v porodnišnici, da oni vedo, kako je treba roditi. Pri drugem porodu pa sem vedela, da moram zaupati predvsem sebi in svojemu telesu. Doma je vse skupaj bolj mirno, sproščeno in osebno. Nobenih administrativnih postopkov ni, ves čas si v svojem okolju, nič ne prekinja naravnega toka. Veš, da se ti nikamor ne mudi. Niti enkrat ne pogledaš na uro. Pri porodu so lahko zraven tudi starejši otroci, če to želijo, in drugi sorodniki. Kakor si pač porodnica želi. Predvsem pa lahko sama izbiraš položaj, ni rutinskega merjenja s CTG, vmes lahko po želji piješ, ješ ali se tuširaš."

Porod doma je tudi neprimerno cenejši. "Če bi to vedele zavarovalnice, bi najbrž bolj spodbujale porod na domu. Ampak potem bi se moral spremeniti celotni sistem obporodne skrbi, kar pa je bolj malo verjetno."

Anja je prepričana, da rojevanje doma nikoli več ne bo množično. "Tega se ni treba bati. Gre za to, da tistemu majhnemu odstotku žensk, ki si tega želijo in izpolnjujejo pogoje za to, kot je zdravstveno stanje, potek nosečnosti ali položaj otroka, omogočimo to pomembno izkušnjo, brez slabega občutka. Najbolj pomembno je, da imamo ženske izbiro."

Kaj pa tisti orgazmični tresljaji, ki jih je bilo zapaziti v filmu Debre Pascali-Bonaro in o katerih pišejo številni strokovnjaki? "Ko sem v knjigah brala o orgazmičnem porodu, sem si mislila, ja, ja, pa kaj še. Ampak res je lahko blizu tega. Občutki so izjemno intenzivni."