Vzgoja? Eno samo dolgo frustrirajoče učenje, za otroke in za odrasle

Jesper Juul (na sliki), danski družinski terapevt, je seveda zadnji, ki bi vzgojne težave reševal z recepti. (Foto: Matej Povše)

Vse oči v dvorani prišlo je dobrih 400 učiteljic in svetovalnih delavk pa kakšnih deset moških - so bile uprte v Juula. Razmišljala sem, kako bi sama ravnala na mestu svetovalne delavke, a sem lahko njen obup zgolj razumela in občutila. Le kaj bo rekel vzgojni guru, mi je šlo skozi možgane, kakšen bo njegov čudežni recept?

Jesper Juul, danski družinski terapevt, soustanovitelj slovitega Kemplerjevega inštituta, avtor knjige Kompetentni otrok, ki je bila razgrabljena povsod, kjer je izšla, tudi v Sloveniji, in človek, ki ga je časnik Die Zeit uvrstil med 12 najpomembnejših vizionarjev tega stoletja, je seveda zadnji, ki bi vzgojne težave reševal z recepti. Še več, znova in znova poudarja, da ne ponuja ne vzgojnih metod ne taktik in ne strategij. Saj nismo v vojni, se jezi. Tudi korenček in palica, nagrada in kazen oziroma pogojevanje pravilnega obnašanja ni po njegovi meri. In najmanj si želi biti guru - tisti, ki premore zadnjo vednost. Tudi zato na svojih delavnicah odprto pripoveduje o sebi in svojih očetovskih vzgojnih zablodah.

"Starši, ki hodijo k meni po nasvete, bi lahko prihranili svoj denar; svoje otroke naj vprašajo, ne mene," navrže med predavanjem, z značilnim nasmehom. Tisto, kar ponuja, je hkrati manj in več, vrnitev k bistvu in nadgradnja vsega, kar "vemo" o vzgoji. Juul namreč razume vzgojo kot srečanje, kot odnos med dvema človekoma, otrokom in odraslim. In ker je vzgoja po njegovem dvosmerni proces, je pravzaprav eno samo samo dolgo, frustrirajoče učenje za vse, ki v njej sodelujejo. Pri tem "najbolj pomaga resnica, toda resnica o sebi, ne o drugem".

"Ubogaj, pa ti bo bolje"

Med nedavnim predavanjem v Ljubljani in na delavnici za starše (te v Sloveniji organizira podružnica njegove mednarodne organizacije Family Lab International) se je k temu - vzgoji kot odnosu - nenehno vračal. Na številnih primerih, ki so mu jih pripovedovali učitelji in starši, je demonstriral svoje poglede in izkušnje, ki si jih je pridobil med več kot 30 leti terapevtskega dela v kar se da različnih kulturnih okoljih, od Amerike, rodne Danske, Švedske, Finske, Anglije, Nemčije do Hrvaške, od koder je doma njegova druga žena. Včasih pedagoško izzivalno, včasih zdravorazumsko.

Ob primeru 13-letne deklice iz uvoda je Juul najprej tiho razmišljal, potem je vprašal, kaj je s starši deklice, ali lahko šola z njimi sodeluje. Svetovalna delavka je povedala, da ima samo mamo, ki se je dolgo zdravila za depresijo, toda zdaj ji gre na bolje in se je pripravljena vključiti v reševanje konflikta. Juul je primer, ki ga je seveda lahko opazoval le od daleč, razložil nekako takole: "Problematična" deklica poskuša preživeti sama, brez mame, ki ji doslej pač ni mogla pomagati. Z vedenjem, ki sporoča "v meni je kaos in bolečina", prosi za pomoč. Ko reče: Vrstniki me ne marajo, hoče reči, potrebujem ljubezen, zdaj, medtem ko sem v težavah. Šola ji ustrezne pomoči doslej očitno še ni ponudila, niso je zares "uzrli", ji prisluhnili kot kompetentnemu subjektu.

"Učitelji ji sporočajo, da bo dobila naklonjenost in ljubezen, če bo pridna, toda ona jo potrebuje v svoji zmedi ta trenutek, takšna, kot je. Odrasli ženski, ki ima hude težave s psihično bolnim možem, najbrž tudi ne bi nihče svetoval: pojdi v službo in se še malo bolj potrudi pri delu. Bržkone bi ji rekli, vzemi si kakšen dan bolniške, odpočij si, zaupaj komu, kaj te muči. Ta deklica pa je dobila nasvet: ubogaj, delaj, pa ti bo bolje."

Na podoben način je jedro konflikta luščil tudi v primeru 5-letnega dečka, ki je na sprehodu z mamo z neverjetnim besom udrihal po parkiranih avtih. "Ni treba biti psiholog, da veš, da je otrok agresiven zato, ker je jezen. Nesmiselno mu je zato vbijati v glavo, da ne sme tolči po avtomobilih, saj to ve. Ugotoviti je treba, zakaj je tako jezen. Pogovor, ki naj bi privedel do odgovora, je potekal nekako takole.

Mama: Zakaj si tako jezen?

Deček: Ker kar naprej kričite name.

Mama: Nate kričimo le, če si zaslužiš.

Deček: Ne, poslušaj me, res je.

Mama: Kdaj kričim?

Deček: Vedno, ko se usedeš na kavč z dojenčkom.

Mama je razumela, za kaj gre (ob dojenju ga je vedno odgnala): Bom poskusila, ne bom več kričala nate.

Otroci vedno sodelujejo

Za Juula so temeljne štiri vrednote: enakovrednost, avtentičnost, odgovornost in integriteta. Ko otrok in odrasli vstopata v odnos, sta enakovredna, ne pa tudi enaka, opozarja Juul. Za odnos je namreč vselej odgovoren odrasli, ne otrok; odrasli mora torej trdno voditi. Pomemben - najpomembnejši pravzaprav - pa je način, kako to počne.

Dialog moramo voditi tako, da ne poškodujemo otrokove integritete to Juul razume kot celovitost telesnega in psihičnega obstoja , da ga torej ne žalimo, ne lomimo, ne poškodujemo. Otroci so namreč pripravljeni sodelovati veliko bolj, kot smo to običajno pripravljeni priznati, opozarja danski terapevt. Svoje potrebe, če so te v nasprotju s potrebami staršev, otroci pogosto zanemarijo. Vse žrtve incesta, na primer, se odrečejo svojim mejam, zato da sodelujejo. Obljubijo denimo, da ne bodo nikomur povedale, in potem lojalni, kooperativni molk traja leta ali pa kar vse življenje, pa čeprav gre za samodestruktiven odziv. Otroci, ki so jih prizadeli starši, dajejo svojim staršem ves čas kompetentno vedeti, da so jih poškodovali, toda skoraj nikoli ne sklenejo, da starši ravnajo narobe. Nasprotno, sami občutijo sram in krivdo.

Kako voditi dialog z učenci, je seveda zahtevno vprašanje. A Amerike ni treba odkrivati. "Nič ni tako nesmiselnega kot šolarju zviška pripovedovati, da je nesramen, ignorantski in neumen. Še noben učenec se ni iskreno zahvalil za vzgojo, ki lomi in jemlje samospoštovanje. Ne smemo se, skratka, čuditi, če za takšen pristop dobite zgolj tole." (Juul pokaže sredinec.)

Posloviti se moramo od paradigme, pri kateri smo vztrajali zadnjih 250 let: če je pogovor uspešen, je za to zaslužen učitelj, če ni, je kriv učenec, dodaja Juul. Starši in učitelji morajo prevzemati odgovornost za spore. Ob tem je treba vedeti, da imata tudi učitelj in starš svoje meje. Te je treba postavljati na oseben način, ne jih spreminjati v nadosebna pravila. Otroci namreč mej ne spoštujejo zato, ker jih je nekdo dobro utemeljil, temveč zato, ker spoštujejo osebo, ki jih je postavila. Odgovornost nadalje ne pomeni, da se moramo počutiti krive, če nismo starši in učitelji idealnih otrok.

"Ni treba, da smo popolni, in tudi otroku ni treba biti popoln." Dobro je tudi vedeti, da ni nič narobe, če otroku priznamo, da ne vemo več, kaj bi storili, kako bi ravnali. Pristnost je namreč za oblikovanje odnosa zelo pomembna. Način, kako vodimo dialog, ima seveda tudi številne praktične razsežnosti, ki so pogojene z zrelostjo otroka.

Ne pridigajte najstniku, to je neproduktivno početje, in ne razlagajte dveletnemu otroku na dolgo in široko, zakaj mora biti tiho, ko se mama pogovarja z vzgojiteljico, razlaga Juul. Zadošča, če mu kratko, preprosto in osebno rečete: a bi počakal zame deset minut, da se mama pogovori. Ko govorite z malim otrokom, je pomembno, da najprej z njim vzpostavite stik. "Ko štiriletnik 'znori', ker ni prvi dobil špagetov na krožnik, čeprav je dal jasno vedeti, kako je lačen, ne vpijte nanj. Povejte mu, da je res grozno, da ni dobil špagetov prvi, ampak tako pač je, ta svet je beden. Včasih dobiš, včasih ne dobiš. Frustracija, ki jo otrok doživi, ker nekaj ni bilo po njegovem, nikakor ni nekaj slabega. Nasprotno, otrok se mora naučiti, da se svet ne vrti okoli njegovih potreb."

Princi in princeske so nesrečni otroci

Princi in princeske, ugotavlja Juul, ki tako kot številni pedagogi pri nas in po svetu opozarja na pasti permisivne vzgoje, so zahtevni, a nesrečni otroci; v mnogih državah postajajo že družbeni problem, ker tudi kot odrasli pričakujejo, da so njihove potrebe v ospredju.

"Otroštvo je maraton, dolg in naporen. Vloga staršev ni v tem, da ga pretečejo za svoje otroke, temveč da jim na postajah ponudijo sendvič in vodo. Le tako se bodo njihovi otroci naučili spopadati z bolečino. Nihče na tem svetu namreč ne more biti kar naprej srečen, lahko pa se nauči odgovorno spopadati s problemi. Če otrok tega ne naučimo, plačajo visoko ceno. Depresivni mladostniki pri 15, 16, 17 letih so značilnost našega časa."

Vse razsežnosti in medsebojno prepletenost vrednot, na katere se opira Juul, je v enem samem članku seveda težko strniti. Za slovenske bralce jih namreč pojasnjuje v štirih doslej pri nas izdanih knjigah: Kompetentni otrok; To sem jaz! Kdo si pa ti?; Družinske vrednote in pravkar izdani Od poslušnosti do odgovornosti, ki jo je napisal skupaj s psihologinjo Helle Jensen in jo namenil učiteljem in drugim strokovnim delavcem. Teorija se v njej prepleta s prakso, saj sta avtorja vanjo vključila tudi na desetine primerov iz šolskega vsakdana.

Na splošno ni učiteljem danes prav nič lahko, je na že omenjenem predavanju odprto priznal Juul. Od osemdesetih let dalje se zdi, kot da učitelji ne bi znali več shajati z otroki. Ti - tako se zdi - sabotirajo vsa učiteljska prizadevanja, učitelji pa se počutijo vse bolj nemočne, prizadete in ogrožene. Priročni krivci so postali starši, ki da v drvenju za gmotnimi dobrinami pozabljajo na otroke oziroma vzgojo. "A raziskave pravijo drugače: starši vse več časa preživijo s svojimi otroki. Na Danskem so denimo ugotovili, da starši dnevno preživijo s svojimi otroki uro ali dve več kot pred dvajsetimi leti. Drugi priročni krivec pa so otroci." Po Juulu so zadeve močno drugačne.

Institucije, kot so šola ali vrtec, so imele od nekdaj tudi vzgojno nalogo, toda zdaj se morajo s to nalogo še bolj aktivno ukvarjati. Otroci, ki prihajajo v pedagoške institucije, namreč niso več tako enotno socializirani kot v preteklosti. Pred odrasle postavljajo veliko večje zahteve, na primer to, da jih morajo ti spoštovati in jih jemati resno kot posameznike, šele potem so se pripravljeni prilagoditi tudi sami. Učitelji pa avtoritete nimajo podeljene vnaprej, temveč si jo morajo "prislužiti". Učenci, nadalje, niso več "lokalni" otroci, temveč "otroci sveta", z dostopom do vseh mogočih informacij.

Vzgoja v današnjem času je zahtevna tudi zato, ker cilj šole niso več ubogljivi otroci - takih postindustrijska družba ne potrebuje več -, temveč samostojni, ustvarjalni posamezniki. Stvari dodatno zapleta dejstvo, da moralnega soglasja, kot smo ga poznali v starih časih, ni več. Otroke je zato treba vzgajati - in tu bi morali najti starši skupni jezik s šolo - za to, da okrepijo svojo notranjo odgovornost in osebno integriteto, kar jim bo omogočilo, "da se bodo lahko znašli v svetu svobodnih izbir, kjer se droge in trda pornografija odprto spopadajo s športom, književnostjo in umetnostjo".

Današnja šola le za deklice iz srednjega razreda

Ključna težava je v tem, trdi Juul, da je večina šolskih sistemov po Evropi povsem nepripravljena na spremenjeno psihično in družbeno resničnost. Prevladujoči šolski model je danes po njegovem neprimeren za kakšnih 85 odstotkov otrok. "Današnja šola," pogosto pribije, "je na kožo pisana le deklicam iz srednjega razreda. Politiki pa so enaki po vsej Evropi, gospodje, stari okoli 60 let, hočejo predvsem mir. Njihove pomoči pri spreminjanju šol zato ne gre pričakovati." Tu dodajmo, da Juul slovenske šole še ne pozna od znotraj, zato se o našem sistemu ne izreka. Domneva pa, da tako hudih konfliktov kot drugod ni, ker pri nas vsaj deloma še funkcionira patriarhalni model vzgoje. A ta odhaja in po njem se nam kljub problemom, ki jih razpad tega sistema praviloma sproži, ne sme tožiti. Avtoritarna vzgoja, značilna za patriarhalne družine, je namreč zaslužna za veliko psihičnih motenj, "na Danskem denimo za pol milijona alkoholikov. V takih družinah se otroci pogosto naučijo predvsem tega, kako naj se uklonijo avtoriteti, patologija zato tiči tik pod površino."

Nenazadnje pa mora šola upoštevati tudi spoznanja, ki so jih v zadnjih desetletjih potrdili nevroznanstveniki, denimo to, da se otroci ne morejo učiti, če se dolgočasijo in če se počutijo neumne, ali da so najbolj uspešni entuziastični učitelji.

Kako naj se torej šola sooči z drugačnimi otroki, zahtevnimi starši, novimi pričakovanji, drogo, razpadom moralnega konsenza, internetom z vsemi izbirami in vsem drugim, kar dela ta čas tako kompleksen? Za Juula so ključne štiri učiteljske kompetence. Učitelji morajo biti primerno izobraženi na svojem področju (akademska kompetenca), znati morajo poučevati (didaktična kompetenca), postavljati pravila in voditi, morda najbolj pomembna pa je tako imenovana odnosna ali medosebna kompetenca: sposobnost, da učitelj "vidi" vsakega otroka in da prilagodi svoje ravnanje, kar pa mora storiti tako, da sam prevzame odgovornost za odnos.

"Nekaj najbolj neumnega, kar vidim po šolah, je, ko učitelj učenca, s katerim ne zna rešiti konflikta, pošlje k ravnatelju. K ravnatelju bi moral učitelj, ne pa učenec," se huduje Juul. In pomirja učitelje: "Z odnosno kompetenco se ni treba roditi, ključno je razumeti, da je v dialogu 'kako' vedno pomembnejši od 'kaj' in da ima otrok pravico reči tudi ne." Seveda pa se lahko takšna kompetenca uresničuje le tam, kjer je dobro poskrbljeno tako za učitelje kot za učence: "Osebnega razvoja namreč ni mogoče nikomur zaukazati."

Včasih je treba preprosto zavpiti…

Ko je Juul na predavanju s praktičnimi primeri pojasnjeval, kaj je to odnosna kompetenca, je bil najbrž marsikdo presenečen. Opisal je, na primer, zagato neke starejše učiteljice, ki nikakor ni mogla vzpostaviti primernega odnosa z nekim 12-letnikom. Vsa njena prizadevanja so bila bob ob steno, deležna je bila le odpora in posmeha. Ko so situacijo preigravali v skupini, ji je Juul pokazal, kaj bi storil sam. "Neeeehaj!" je glasno zavpil. Učiteljica je ostala brez besed, kajti prepričana je bila, da si kaj takega ne sme privoščiti. Toda nasvet je deloval. "V odnos z otroki je treba vstopati iskreno, pristno. Potem bodo v večini primerov sodelovali tako, kot pričakujemo odrasli," je primer komentiral Juul. Podobno je svetoval nekemu očetu, ki je potožil, da se njegov otrok kar naprej zapleta v konflikte z učitelji: "Če ga poskušam odvrniti od tega, postanem še jaz njegov sovražnik. Ne vem, kako naj ravnam, da bo prav." Juulov nasvet: peljite ga na pico in mu to povejte.

Ko je na delavnici za starše beseda nanesla na to, kako naj starši ravnajo, ko jih otrok postavi pred dejstvo, da je izgubil vse prijatelje, ker mu starši niso hoteli kupiti "neumne" igrače, ali kako naj dosežejo, da bodo manj pogrešali računalnik, je Juul odgovoril takole: "Če ste se tako odločili, pač povejte otroku, da vam je nadvse zoprno, ker mu morate kupiti tako trapasto igračo, a da boste popustili, da ne ostane brez prijateljev. Kar zadeva računalnik in televizijo - povsem jasno je, da sedem ur za ekranom škodi. Toda kaj lahko naredite? Povabite otroka, da se od računalnika preseli k vam in gleda televizijo?! Določite čas gledanja, toda največ lahko storite s tem, da 'naredite' otroka močnega, razmišljujočega in neodvisnega, da se bo lahko sam uprl tistemu, kar mu škodi."

Marsikatero učiteljico so najbrž zbegala njegova stališča o domačih nalogah. Ni res, da so zanje odgovorni starši, domače naloge so odgovornost učitelja in učenca, je prepričan Juul. Starše šole silijo, da se spreminjajo v učitelje, in še oni zahtevajo in zahtevajo. Ko je pritiskov preveč, ko tudi učitelji ne znajo omejiti svojih zahtev, se otroci, jasno, uprejo. "Domača naloga je zelo pomembna, toda odnos do otroka je še bolj pomemben. Do zadnje minute strukturiran prosti čas je navsezadnje tudi škodljiv. Otroci potrebujejo čas, ko ne počnejo nič - da v šoli sploh preživijo." Sploh pa, dodaja Jesper Juul, "ko izbiramo med idejo in otrokom, je vedno bolje, če se odločimo za otroka".

Izsek

Ko reče: Vrstniki me ne marajo, hoče reči, potrebujem ljubezen, zdaj, medtem ko sem v težavah. Šola ji ustrezne pomoči doslej očitno še ni ponudila, niso je zares "uzrli", ji prisluhnili kot kompetentnemu subjektu.

Permisivna vzgoja - zlo, večje od atomske vojne

Bogdan Žorž, psiholog in psihoterapevt

Zelo sem vesel, da lahko tudi v živo prisluhnemo Juulovim mislim o mladih, o vzgoji in šolah. Juul sicer ne govori nič novega, govori to, na kar opozarja cela vrsta strokovnjakov in ljudi iz svoje vzgojne, pedagoške ali drugačne izkušnje - da permisivna vzgojna paradigma pomeni prav to, kar je zapisal ameriški sociolog C. Lasch že davnega leta 1972: zlo, večje od atomske bombe!

Prav to zlo permisivne vzgojne drže se je zažrlo v vse pore vzgoje - hudo pa je, da ga je povsem nekritično prevzela tudi politika in ga še vedno krčevito zagovarja, ker verjame, da ji z všečnostjo volilcem

Škodljiva administrativna logika vzgojnih ukrepov

Dr. Robi Kroflič, profesor pedagogike na Filozofski fakulteti UL

Velik uspeh delavnic/predavanj J. Juula gre vsekakor vzeti zares, saj nas opozarja na pričakovanja in stiske staršev in pedagoških delavcev glede učinkovite vzgoje otrok in mladostnikov. V ozadju takih uspešnih tržnih prebojev pa se vedno skriva strah pred "terapevtizacijo vzgoje", o katere negativnih stranskih učinkih obstaja veliko zapisov.

Čeprav je Jesper Juul priznan psihoterapevt, ga premalo poznam, da bi tvegal oceno, ali gre pri njem za tipičen primer terapevtizacije vzgoje ali za upravičen poziv h krepitvi odnosne dimenzije vzgoje v javnih šolah, ki smo jo ob uveljavljanju demokratičnih sprememb v slovenskem šolstvu, temelječih na urejanju odnosov v šoli z logiko človekovih pravic, nekoliko zapostavili. Vzgojni konflikti se zato v naših šolah pogosto rešujejo pretežno po pravno-administrativni logiki pravilnikov in hišnih redov, starši pa na podlagi podobne logike težijo k zaščiti svojih otrok tudi z grožnjami s tožbo.

Uveljavljanje človekovih in otrokovih pravic v javni šoli moramo seveda označiti kot pozitiven premik, ki ovira različne zlorabe moči učiteljev v odnosu do učencev. Nikakor pa ne gre prezreti dejstva, da jezik pravic in administrativne logike vzgojnih ukrepov v šolah krepi klasično obliko discipliniranja - torej delovanja v skladu z vnaprej določenimi pravili -, medtem ko je pomen osebnih odnosov, socialne občutljivosti in medsebojne pomoči potisnjen v ozadje.

Vsekakor se strinjam z oceno Jesperja Juula o potrebi po preusmerjanju klasične logike discipliniranja (poslušnosti) k širšemu pojmovanju vzgoje, ki izpostavlja osebno odgovornost do sočloveka. Če sem k temu premiku pozival že sredi devetdesetih let v monografiji Med poslušnostjo in odgovornostjo, danes razvijam poseben induktivni vzgojni pristop, katerega temeljna značilnost je ravno v tem, da osnovno disciplinsko odgovornost (do delovanja v skladu z legitimno postavljenimi pravili) nadomestimo z odgovornostjo posameznika za posledice svojih dejanj, s katerimi prizadene bližnjo osebo ali škodi delovanju socialne skupine. Takšna vzgoja je torej primarno usmerjena v kakovost medosebnih odnosov, medtem ko s formalno logiko pravic zgolj preprečujemo vedno prisotno možnost, da bi osebni odnosi prerasli v škodljive ali celo pravno kaznive oblike uveljavljanja moči.

Tipi družinske vzgoje

Do sredine devetdesetih let 20. stoletja so raziskovalci in klinični terapevti izluščili tri prevladujoče tipe družinske vzgoje. Norveška raziskovalka Kari Killen jih je razvrstila takole:

Avtoritativni slog vzgoje odlikujejo toplina, angažiranost, čvrsta, razumna pravila in odprta, dvosmerna komunikacija. Ta slog prispeva k razvoju čustveno uravnovešenih, trdnih in socializiranih ljudi.

Avtoritarni slog označujejo čustvena distanca, toga pravila in premajhna prilagodljivost individualnim potrebam otroka. Pri otrocih vzbuja strah, razvijajo se negativne socialne kompetence, nadpovprečno se poveča nevarnost agresije.

Pri svobodni vzgoji imajo starši, kar zadeva upoštevanje pravil in norm, do otrok minimalne zahteve. Otrokom ne pomagajo pri tem, da bi se naučili strukturirati svoje življenje in si postavljati meje. Otroci, ki so bili vzgajani v svobodnem slogu, ne znajo nadzorovati odzivov, imajo slabše razvite kognitivne sposobnosti in družbeno odgovornost in so nezreli glede svoje neodvisnosti. Otroci, ki živijo v družinah, kjer njihove želje določajo dnevni red celotne družine, so stalno frustrirani in zelo zahtevni. Tako starši, ki prisegajo na svobodno vzgojo, kot starši, ki vzgajajo avtoritarno, imajo težavo pri komunikaciji z otroki. (Povzeto po knjigi Od poslušnosti do odgovornosti.)