Johannes ima šele dve leti ime, kot mu ga je namenil oče ob rojstvu leta 1941. Vmes je bil Ivan, pa Hans Ivan, pisal se je tudi že Jaklič. Usoda, ki so jo delili številni Kočevarji. "Ko sem po vojni šel v šolo, nisem znal niti besede slovensko. Doma smo govorili po kočevarsko, kar je arhaična in popačena nemščina. V šoli so mi takoj povedali, da sem kočevski cigan in da naj ne pričakujem višje ocene od tri. To me je bolelo, resnično me je bolelo, a me je sčasoma tudi utrdilo," trdo pove Jaklitsch.
Krivice, ki so se nanj zgrnile zaradi kočevarskih korenin, pa se pri tem niso nehale. Najprej je šel za vajenca k svojemu očetu, mizarju, ki je imel delavnico kar v hiši. Za nadaljevanje šolanja so mu obljubili štipendijo na gozdnem gospodarstvu, a so mu jo kasneje, ko je že hodil v srednjo tehnično šolo v Novem mestu, odtegnili. "Sem videl kasneje v arhivih Udbe, da je šef gozdnega gospodarstva delal za Udbo," se kislo nasmehne.
"Moj oče je bil znan kot zelo napreden kmet v Kočevskih Poljanah, hkrati pa je ves čas vojne pomagal partizanom, pri vzdrževanju Baze 20, in ker je znal tri jezike, jim je pomagal tudi pri stikih. Pri nas so bili najvišji voditelji partizanskega gibanja na tem koncu in ves čas vojne smo pomagali partizanom. Ne morem opisati, kakšen šok je bilo zame spoznanje, da nas je po vojni, vse do leta 1986, spremljala Udba kot preiskovance, kot morebitne protidržavne elemente, prisluškovala našim telefonom in nas spremljala na vsakem koraku. Pri čemer ni imela nobenega povoda za kaj takega, navsezadnje smo bili Kočevarji, ki smo leta 1941 ostali na svojih domovih, absolutno proti nacističnemu gibanju in na strani boja proti nacističnim silam.
Po nekaterih podatkih je bilo primerjalno gledano, če upoštevamo stanje po izselitvi Kočevarjev, v NOB vključenih trikrat več Kočevarjev kot Slovencev s kočevskega konca," razlaga zlo usodo kočevskih Nemcev Avgust Gril, predsednik Društva Kočevarjev staroselcev. "Spominjam se, kako so prišli po kapitulaciji Italije v našo gostilno v Kočevskih Poljanah nemški častniki in so mojemu očetu rekli, da je še slabši od Slovencev, ker jim noče nič povedati kljub temu, da so pri sosedu našli celo orožarno. Sosedovo hišo so požgali, nam pa so za kazen, ker ni oče nič povedal, izpraznili hlev," se spominja Gril.
"Pa kljub temu tudi po vojni še nismo bili zaupanja vredni," je čutiti grenkobo v njegovem glasu. "Namesto da bi konec vojne dočakali kot zmagovalci, je prišel dekret, da je treba Kočevarje izseliti - kdor se bo upiral, naj ga vzame noč. Predvsem januarja 1946 so ljudje res kar izginevali," pravi Gril. "Pa ne bi tega pogreval, če ne bi že dvajset let čakali vsaj na priznanje države, da so takrat, leta 1945, naredili napako. Da ni bilo pošteno, ker niso znali ceniti tega, kar smo naredili za državo, za boj proti okupatorju. Mi smo pripravljeni oprostiti zadeve, ki so se dogajale po vojni, ne bomo pa kar pozabili," pravi Gril, sicer član Zveze borcev in eden izmed ustanovnih članov Socialistične stranke.
Tudi po letu 1990 se odnos do Kočevarjev ni kaj prida spremenil, meni Gril in kot primer navede lastno izkušnjo, ko je nameraval v začetku devetdesetih let kandidirati za župana. "Nastal je tak odpor. Slišati je bilo: 'Kočevarja za župana? To pa ne! Bomo že našli kakšnega Slovenca.' To mi je odprlo oči. Ksenofobija, za katero smo mislili, da je ni več, je bila še kako živa, in to je odmevalo tudi v Evropski uniji, kjer niso zadovoljni z odnosom do manjšin pri nas," pravi predsednik kočevarskega društva, ki si prizadeva, da bi država priznala avtohtono nemško manjšino.
"Nemško govorečih je v Sloveniji še zagotovo ogromno, a si ljudje zaradi vsega, kar se jim je dogajalo, tega ne upajo javno priznati. Mi dnevno doživljamo, da pride kdo do nas in nam pove, da je Kočevar, a se je zaradi ljubega miru deklariral za Slovenca. Vprašanje priznanja manjšine je odprto še iz dveh razlogov: z etničnim čiščenjem se je populacija precej zmanjšala, hkrati pa se je v ljudeh naselil strah, ki jih ovira, da bi povedali, kdo so v resnici," je prepričan Gril. Doris Debenjak je prepričana, da bi morali Slovenci in Kočevarji pisati skupno zgodovino. "Če so se lahko Nemci in Francozi, ki so bili vseskozi v vojnah, dogovorili o projektu skupne zgodovine, ki je ne bodo več pisali eni v škodo drugih in obratno, bi bil čas, da tudi v Sloveniji naredimo tak korak," pravi Debenjakova, gospodarica Društva Kočevarjev staroselcev.
Zgodovina Kočevarjev je, ko gre govor o povzemanju dogodkov, relativno preprosta, zaplete pa se pri njihovi interpretaciji. Dejstvo je, da so se Nemci z območja zahodne Koroške in vzhodne Tirolske na tem območju naselili v prvi polovici 14. stoletja, torej so na tem, kakšnih 800 kvadratnih kilometrov velikem območju Kočevskega prisotni še skoraj 700 let. Po uradnih virih so jih na povsem gozdnatem območju z revno prstjo naselili Ortenburžani, obstaja pa tudi razlaga, da so ti tlačani v pozabljenem koncu sveta poiskali zatočišče pred plemištvom. Še v začetku prejšnjega stoletja je v skoraj 180 vaseh, raztresenih na območju med Krko in Kolpo ter med Belo krajino in obronki notranjskih hribov nad Loškim Potokom, živelo po nekaterih podatkih okoli 24.000 ljudi, po bolj zadržanih ocenah pa kakšnih 20.000.
V začetku 20. stoletja se je začel prvi velik val izseljevanja, predvsem v ZDA, takrat predvsem iz ekonomskih razlogov, nato pa mu je po prvi svetovni vojni sledil še drugi val, ki pa je bil že precej politične narave. Konec prve vojne je namreč prinesel nove gospodarje in izrazito sovražen odnos do nemške populacije. Odpravljena so bil vsa nemška krajevna imena, razpuščena so bila vsa kočevarska društva, tudi gasilska. Veljala je prepoved uporabe kočevarskega in nemškega jezika na javnih mestih in v službi, tudi v šolah je pouk potekal le še v slovenskem in srbohrvaškem jeziku. Pri tem je treba vedeti, da so bile nekatere vasi na tem območju v celoti Kočevarske.
"V Črmošnjiški fari, na primer, sta bili le v dveh hišah od štiriindvajsetih slovenski družini, slovensko so govorili le učitelji in žandarji. Vse druge družine so bile kočevarske, pa so po prvi svetovni vojni Črmošnjice ostale brez šole v kočevarskem jeziku," pravi Johanes Hans Jaklitsch. In prav ta politika "prisilne slovenizacije" je po njegovem ustvarila humusna tla za gojenje nacističnih idej, ki so jih v te kraje nosili predvsem mladi študentje, ki so se zaradi pomanjkanja možnosti šolanja doma konec tridesetih let prejšnjega stoletja odpravljali v Nemčijo, kjer je bil na pohodu nacionalsocializem.
"Če je veljalo, da so imeli v avstro-ogrski monarhiji kočevski Nemci privilegiran položaj, se je z nastankom jugoslovanske države položaj obrnil na glavo. Začele so se ukinjati nemške privatne šole, ukinjena so bila nemška društva, raba nemškega jezika v javnem življenju se je omejila, nemški pouk je potekal na državnih šolah v manjšinskih oddelkih, omejilo pa se jim je tudi lastništvo posesti v obmejnem pasu. Vsa ta politika jugoslovanskih oblasti je vplivala na to, da so kočevski Nemci začeli simpatizirati z nacizmom," je v svoji analizi Kočevarjev z naslovom Kočevska - pusta in prazna zapisal dr. Mitja Ferenc.
Za Kočevarje je bilo zagotovo najbolj usodno leto 1941. Leto slabe odločitve, da zapustijo svoje domove. Leto, ko so zaradi dvajsetletnega življenja v izrazito sovražnih razmerah predvsem lokalnih oblasti verjeli propagandi. Leto, ko so verjeli, da jih bo veliki nemški rajh sprejel v svoje naročje in jim spet pustil dihati z nemškimi pljuči. Lokalni agitatorji iz vrst Kulturbunda so ljudi prepričali, da se bodo preselili v meje rajha in da so vse druge možnosti za njih slabše, kdor bo ostal, bo po prihodu italijanskih okupacijskih sil - Kočevsko je bilo namreč predvideno kot italijansko okupacijsko območje - deportiran na Sicilijo. Od 12.400 Kočevarjev se je na vlakovne kompozicije proti raju odpravilo 11.500 ljudi. Kar 97 odstotkov celotne populacije je zapustilo vasi, podpisalo sporazum o optiranju z Nemčijo in ji prepustilo premoženje, za seboj pa pustilo praznino. Tisti, ki so ostali na svojih domovih, so v očeh odhajajočih postali izdajalci.
A glavnina Kočevarjev je po treh dneh potovanja ugotovila, da je njihov raj meja rajha, domovanja pa hiše v Brežicah, Krškem in Posotelju, iz katerih so Nemci pregnali slovenske družine - v koncentracijska taborišča in na prisilno delo. Vrniti se niso imeli več kam, saj so svoje hiše prepustili nemški državi. Ta jih je prodala Italiji oziroma zadrugi Emona, nato pa jih je po kapitulaciji Italije ponovno zaplenila. "Mi smo bili tako rekoč izobčenci med Kočevarji, tako da smo bili deležni šikaniranja tako od Kočevarjev kot od Slovencev," se spominja Gril. Po vojni so odseljeni Kočevarji ostali brez vsega in so bili pregnani v Avstrijo, veliko jih je bilo tudi pobitih.
"Stari oče je šel z motorjem pogledat, kam selijo Kočevarje, in ko je videl, kam odhajajo, je prišel nazaj in ljudem razlagal, naj ne nasedajo, a ni nič pomagalo. To bi ga skoraj stalo življenje, saj se je moral v hosti skrivati pred sonarodnjaki, da ga ne bi kot hujskača in izdajalca ubili," razlaga Ernest Samida iz Srednje vasi, medtem ko razkazuje Kulturni center Kočevarjev staroselcev v Občicah. "Tri dni so potovali z vlakom v Brežice. Vozili so jih čez Zagreb v Maribor in nato čez Celje v Brežice, tako da bi iz dolžine poti sklepali, da gredo res v rajh," pravi Samida.
Lojze Miklič je v Mlaki pri Kočevski Reki živel do leta 1954, nato pa se je le občasno vračal domov. "Bili smo zelo močna družina v vasi Mlaka pri Kočevski Reki, saj smo imeli trgovino in gostilno, trgovali pa smo tudi z lesom. Pri hiši nas je bilo osem otrok! Malo pred vojno se je oče poročil s Slovenko, ki je prišla v gostilno delat kot dekla. V Mlako se je vrnil po 30 letih dela v ZDA, ko ga je babica zvabila, naj se vrne na kmetijo. Sam sem šele po vojni ugotovil, da smo drugačni od drugih, ko so nas pognali z doma, kmetijo pa nacionalizirali. Tako smo se razselili po svetu, hiša pa je propadla," pravi Miklič, ki je imel to dodatno "srečo", da je živel na zaprtem območju Kočevske Reke.
"Pa se je takrat, do vojne, kar dobro živelo. Polovica kočevskih gozdov je bila takrat že kultivirana s polji in sadovnjaki," spomine iz globin vleče Lojze Miklič, letnik 1934, ki danes živi v Logatcu. Preselitev leta 1941 in vojna sta vse to nepovratno spremenili, gozd danes jemlje nazaj, kar so mu ljudje iztrgali. Po nekaterih podatkih je z gozdom poraščenih že 90 odstotkov površin, medtem ko je bila na začetku prejšnjega stoletja poraščenost le 40-odstotna. Tudi prvi odhod v šolo je povezan z bolečim spominom. Govoril je le kočevarsko, brati in pisati je znal komaj kaj, ob vstopu v prvi razred pa je bil star 12 let...
Pravite, da je strah pri ljudeh še vedno prisoten in si ne upajo govoriti z nikomer, vsaj ne o narodni pripadnosti?
"Drži kot pribito. A se spomnite tiste afere z nemško zastavo, ki smo jo januarja leta 2000 ob neki priložnosti razobesili in smo jo morali takoj sneti? O tem so poročali tudi mediji in za tiste ljudi tam doli na vasi je bil to hud dogodek, za naša prizadevanja pa po svoje celo pozitiven. Slovenski poslanci so namreč takrat mešani komisiji za vstop v EU zatrjevali, da 'echt Kočevarjev' ni. Dr. Michl Ebner, ki je bil takrat predsednik odbora za regionalni razvoj v evropskem parlamentu, je postal na to pozoren, ko je dobil na mizo prevod članka iz Dela z naslovom Vznemirjenje v Črmošnjiško-Poljanski dolini zaradi Kočevarjev. Mi pa smo zastavo izobesili, ker je bil na obisku v Občicah nemški veleposlanik. Bil je seveda zgrožen, ko je prišla policija in od nas zahtevala, da snamemo zastavo. Da bi bila vsa stvar še bolj nerodna, je bil veleposlanik dober osebni prijatelj takratnega nemškega zunanjega ministra Jochke Fisherja, tako da je za zaplet z zastavo izvedel tudi nemški politični vrh," pravi Doris Debenjak. A odnosa lokalne skupnosti ne gre posploševati na vso državo, opozarja Gril. Pravi še, da si poleg priznanja manjšinskih pravic predvsem želijo ohraniti to skoraj 700 let staro kulturno dediščino nemškega jezikovnega otoka.
Hans Jaklitsch ni povsem prepričan, da lahko 28 Kočevarjev, ki še živijo v Sloveniji in govorijo kočevarski jezik, zahteva manjšinske pravice, prej bi kaj takega lahko zahtevali na štajerskem koncu. Peljemo se proti Planini, vasi sredi kočevskih gozdov, in Jaklitsch razmišlja, da se društvo ne bi smelo toliko ukvarjati s politiko, saj je prav politika naredila največjo škodo Kočevarjem. Vasica, kakšnih 30 duš je štela pred letom 1941, je danes raj za vikendaše. Le ogromen hlev, obrasel s travo, spominja na žalostno usodo teh krajev po drugi svetovni vojni. Vas se je leta 1941 izpraznila, Kočevarjev danes ni več, so pa še njihove sledi: pokopališče z nemškimi nagrobniki in cerkev na robu vasi. Pod vasjo se na travniku pasejo konji, ki so se po pripovedovanju starejšega para iz Črnomlja, ki si je tukaj uredil vikend, vzeli od bog ve kod. Hlev ne pripada nikomur, je pač posledica povojnega kolhoznega eksperimenta. Vsaj tukaj je videti, da je kočevarsko zgodovino načel zob časa, ne načrtno uničevanje. "Mogoče je to res tukaj, a verjemite mi, da so po vojni barbarsko uničevali vse, kar je spominjalo na Kočevarje. Izginjali so nemški napisi na križevem potu, izginjali so nagrobniki, kapelice..." pravi Jaklitsch. Kjer so bile nekoč vasi, je danes gozd, kjer so bili grobovi, je danes trava ali pa je bila čez speljana kar cesta. "Pomanjkanje spoštovanja je najmanj, kar lahko rečem," pravi Jaklitsch, tudi ko se spomni svoje zgodovine.
"Leta 1981 sem se prijavil na razpis za inšpektorja za delo v Novem mestu. Ko so me poklicali na razgovor na občino, mi je takratni predsednik občine razložil, da sicer edini izpolnjujem pogoje in me zato morajo vzeti v službo, a me je že vnaprej opozoril, da ne bom mogel opravljati svojega dela, ker nimam moralno-političnih kvalitet, in to je bila v tistih časih najbolj pomembna kategorija. Za opozorilo sem se zahvalil in službe nisem sprejel," se spominja Jaklitsch. Kočevarji so se znašli v središču pozornosti takratne Službe državne varnosti zaradi stikov, ki so jih imeli s Kočevarji v tujini, predvsem v Avstraliji in ZDA, pa tudi zato, ker bi lahko "predstavljali bazo tujim obveščevalnim službam za pridobivanje sodelavcev". Prav ti spisi so se brali skoraj kot priporočila za službo, z drobno pomanjkljivostjo - zaradi narodne pripadnosti so dvomili o njihovi pripadnosti državi in sistemu. A tudi ko se je zamenjal sistem, so Kočevarji ostali zaznamovani. "Še leta 1995, ko sem vodil Adrio Mobil, se mi je zgodilo, da me je delavec, ki sem ga opozoril na njegove napake, zabrusil: 'Kaj boš ti meni, Švabo, grozil!' Kasneje smo sicer zadeve umirili, a to le kaže na to, kako zelo je to protinemško razpoloženje vkoreninjeno v ljudeh," pravi Jaklitsch.
Na podstrehi muzeja v Občicah, ki obiskovalcu ponuja hiter sprehod skozi zgodovino teh krajev, sta ob steno prislonjeni dve marmorni plošči, ki predstavljata žalostno vez preteklosti s sedanjostjo. Na plošči je v nemščini zapisana zahvala tistim, ki so prispevali za obnovo neke kapelice. Gre za izseljene Kočevarje, ki so želeli s tem dejanjem ohraniti spomin, da so nekoč tam živeli. A ko je plošča nekajkrat končala na tleh, med smetmi, ko so vaške skupnosti protestirale zaradi napisov v nemščini, je plošča nazadnje končala v muzeju. Podobna plošča je dobila svoje mesto na obnovljenem cerkvenem stolpu na Toplem Vrhu, a šele po dolgem boju in grožnji glavnega donatorja, Raiffeisenverbanda Bozen, da bo zahteval vračilo denarja, če ne bo jasno označeno, kdo je donator. Nemščina v ovoju preteklosti ni tako moteča, kot je lahko moteča v javnem življenju...
Na steni kulturnega doma je velika freska Kočevarice in Kočevarja v značilni noši. Naslikala jo je Irena Kapš iz Občic. Zase pravi, da je Slovenka, potomka Kočevarjev. Le stari oče je govoril kočevarski jezik, že starši so govorili le slovensko. Tudi Jaklitschevi otroci ne poznajo kočevarskega jezika, a tako kot Irena Kapš poznajo zgodovino in tradicijo. "Saj smo imeli pevski zbor mladih, ki je prepeval pesmi v kočevarskem jeziku, a to je bilo bolj papagajsko ponavljanje besedil, ne da bi dejansko razumeli, kaj pojejo," pravi Jaklitsch. V majhni, lično opremljeni učilnici kulturnega centra so na stenah risbe otrok s kočevarskimi imeni za dele telesa, za kmetijsko mehanizacijo, za dneve v tednu in mesece. Gre za skoraj obupan poskus ohraniti jezik in s tem kulturo.
Ob otrocih sta bila v tej učilnici tudi predsednika Milan Kučan in Janez Drnovšek, svoj prihod je že napovedal tudi Danilo Türk. Tudi Avgust Gril priznava vsem dosedanjim predsednikom "konstruktivnost" in podporo, medtem ko z vladami, pravi, niso imeli sreče. Ne le da ne pridejo nikamor s svojo zahtevo po sistemski ureditvi zaščite manjšine, kljub zahtevi Sveta Evrope, da mora Slovenija nekaj ukreniti proti diskriminaciji Nemcev v Sloveniji in določiti območja, kjer se govori nemški jezik, se stvari ne premaknejo, pravi Gril.
Zgodovina in tradicija bosta kmalu še edino, kar bo ostalo od nekoč 24.000-članske skupnosti Gottscheerjev. S povojno generacijo bo, kot kaže, umrl tudi jezik. "Ne gre toliko za to, da bi bilo mlade strah danes reči, da so Kočevarji ali potomci Kočevarjev. Gre za to, da so prepojeni s tem, da je nekaj groznega, če nisi Slovenec v tej dolini, da je biti Kočevar nekaj slabega," je prepričan Gril.
