Prav tako se vse več otrok rodi z biomedicinsko pomočjo in darovanimi spolnimi celicami, pari, ki jim to ne uspe, pa se pogosteje odločajo za mednarodno posvojitev. V novem tisočletju, dvajset let za Zahodom, smo tudi pri nas začeli v večjem številu dobivati povsem novo obliko družin, istospolne družine.

Živimo v času, pravi ameriška feministična avtorica Judith Butler, v katerem je postalo sorodstvo krhko, porozno in raztegljivo. Toda kljub brbotajoči pestrosti družinskih realnosti ostajajo določene oblike družin v naši družbi (in marsikje drugje) tabuizirane, stigmatizirane in/ali brez formalnopravnih okvirov. Naše mentalne strukture še vedno prežemata ideologija naravnega in biološki determinizem.

Sociologinja dr. Darja Zaviršek, predstojnica katedre za preučevanje družbene pravičnosti in vključevanja na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, je težko ulovljiva. Dobesedno in preneseno. Že petnajst let je kot profesorica in raziskovalka dejavna na tujih univerzah ter ustanoviteljica vzhodnoevropske mreže šol za socialno delo. Zato ne preseneča, da jo ujamemo med postankom na poti iz Japonske v Prištino, kjer bo pomagala ustanavljati študij socialnega dela. Je strastna zagovornica enakih možnosti, človekovih pravic in različnih oblik družinskega bivanja ter trn v peti marsikaterega domačega politika tradicionalnih pogledov.

Te dni ste na fakulteti z veliko mednarodno konferenco praznovali ustanovitev mednarodnega doktorskega študija socialnega dela. Velik napredek za stroko in fakulteto, ki je še pred kratkim nosila naziv visoka šola. Kot doktrina se je socialno delo močno razvilo in akademiziralo, kako pa je s prakso?

Socialno delo je imelo na Zahodu od nekdaj boljši status kot na Vzhodu, kjer je bilo vedno manj vredno denimo od psihologije. Še danes ponekod vlada prepričanje, da je socialno delo neke vrste krščansko karitativen poklic. Krščanstvo je utemeljilo pomoč do drugega na usmiljenju, dobroti, ki bo človeku povrnjena na onem svetu, socialno delo pa je pomoč drugemu utemeljilo na načelih demokratične norme. Zato človek za svoje delo od države tudi dobi plačilo. Za socialno delo ni dovolj samo veliko srce. Stroka socialnega dela, ki se je v Evropi razvila v začetku 20. stoletja, je socialno delo utemeljila na ideji socialne pravičnosti. Takrat se je začela počasi uveljavljati ideja človekovih pravic, po kateri delavci, reveži, samske ženske z otroki, hendikepirani in zapuščeni otroci niso tisti, ki zaslužijo vbogajme zaradi naše dobrote, temveč jim države zagotavljajo dostojno življenje, ki postane pravica vseh ljudi, ne dobrota nekaterih.

Pred padcem komunizma so se na Zahodu radi zgražali, da na Vzhodu ni socialnega dela, medtem ko so se na Vzhodu hvalili, da ga ne potrebujejo. Toda Jugoslavija je bila izjema. Kako to?

Res je, da so v vzhodnoevropskih državah socialno delo profesionalizirali šele po letu 1991, vendar zahodni teoretiki praviloma ne omenjajo, da so vse te države, od Madžarske, Češke, Poljske do Bolgarije, imele pred drugo svetovno vojno socialno delo zelo dobro razvito. Za komunizem, ki je temeljil na razredni enakosti, je veljalo, da socialnega dela ne potrebuje, vendar je bila tudi na tem področju Jugoslavija nekaj posebnega. Socialno delo je namreč profesionalizirala že v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Da je komunistična partija Jugoslavije sploh pristala na uvedbo socialnega dela, je zaslužen informbiro. Po razkolu s Sovjetsko zvezo se je Jugoslavija naslonila na Združene države Amerike, ki so poleg kapitala v državo prinesle tudi različne ideologije in doktrine. Tako so v petdesetih letih pretežno moški, preverjeni kadri z občutkom za skupnost, dobili možnost, da se na hitro izobrazijo za socialne delavce, da bi se borili proti razrednim razlikam, ostankom predvojnega obdobja, alkoholizmu in prostituciji ter da bi pomagali vojnim sirotam. V tistih letih smo dobili, kot bi rekel Michael Foucault, zlato dobo socialnih institucij, proti katerim smo se konec osemdesetih let tako strastno borili.

Mednarodna konferenca je imela zelo poveden naslov: Socialno delo in globalna kriza/Socialno delo v globalni krizi. Kaj se danes dogaja s socialnim delom, kakšna je njegova vloga?

Socialno delo je povezano s socialno politiko države, in če se socialna politika odpoveduje socialni državi, je logično, da se velike spremembe dogajajo tudi v socialnem delu. Prišlo je do premika od socialne k neoliberalni državi, od mešane k zasebni blaginji. To pomeni, da postaja človek sam odgovoren za svojo dobrobit. Temu lepo sledi tudi naša zakonodaja, po kateri mora brezposelna oseba sprejeti tudi prostovoljno delo. To sicer utemeljuje z ohranjanjem socialnih veščin, vendar gre kljub temu za prisilo. Kar je še bolj dramatično in čemur nekateri evropski znanstveniki pravijo novi fevdalni red, pa je, da se država umika iz sfere socialnega dela ter jo prepušča zasebnikom in cerkvenim organizacijam. To velja tudi za Slovenijo, izrazito je v Nemčiji. Čeprav je Nemčija sekularna država, je tam kar 80 odstotkov socialnih servisov v rokah različnih cerkvenih organizacij, ki ravno tako kot pri nas dobivajo veliko denarja od države, zaposlujejo pa samo tiste, ki imajo ustrezno veroizpoved. Zato študentje socialnega dela v Nemčiji pridno plačujejo cerkveni davek, ker se bojijo, da bodo sicer ostali brez službe.

Zdi se, da je pri nas vse več ljudi nezadovoljnih s storitvami socialnega dela, socialno delo je vse bolj tarča kritik in napadov javnosti.

Problem je, ker država socialno delo odmika od uporabnika in ga marginalizira tako, da ga potiska v socialno administracijo, ki se ukvarja samo še s socialnimi transferji. Namesto da bi se socialne delavke ukvarjale z zagovorništvom, svetovanjem, kriznim socialnim delom, delom na terenu in podobnim, postajajo podaljšana administracija za državo. Hkrati prihaja v tej sferi do "novega menedžerizma", kar pomeni, da se socialni delavci in delavke sicer zelo dobro izurijo v raznih veščinah, ker pa imajo zaradi birokratskega dela vse manj časa, delajo z ljudmi po liniji najmanjšega odpora - izbirajo le tiste primere, ki jih bodo lahko obdelali hitro in brez velikih naporov. Ko se soočijo z neko krizno situacijo, v kateri morali ravnati fleksibilno, pa tega sploh več ne znajo, pozabijo na tisto, kar so se naučili med študijem. Zato se vse več ljudi zateka k nevladnim organizacijam, zasebnikom ali pa padejo skozi vsa sita.

Naslednji problem, ki ga imamo pri nas, je deprofesionalizacija socialnega dela. Namesto zaposlovanja strokovnjakov država zaposluje brezposelne delavce za pravo delo z ljudmi na terenu. Ti delavci, ki nimajo izobrazbe, ki še niso slišali za protirasistično socialno delo, hodijo med Rome in o tem, kar so videli, poročajo socialnim delavkam, ki sedijo v pisarnah, zasute z administrativnim delom...

Poletje mineva v znamenju ponovno oživljene debate o statusu istopolnih zvez in istospolnih družin. Notranja ministrica Katarina Kresal se zavzema, da bi status istospolnih zvez in družin uredili znotraj družinskega zakonika, minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je nekoliko zadržan, vendar napoveduje modernizacijo družinskega zakonika. Razumeti je, da je naklonjen ideji o enakopravnosti istospolnih družin. Toda v primeru, da bi zakonik izenačil razno- in istospolne družine, nekateri že napovedujejo referendum. Kaj pravite na vso to?

Izjave ministra, da je treba modernizirati družinski zakonik, sem bila zelo vesela. Družinska zakonodaja je namreč zadnjo modernizacijo doživela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo izenačili zakonske in zunajzakonske skupnosti. Od takrat so se družinske skupnosti precej spremenile, nastale so nove oblike, med njimi tudi istospolne družine. Zato je čas, da se zakonodaja spet prilagodi potrebam ljudi.

V tem primeru se nam morda obeta še eden v epizodi referendumov.

Tu gre za dvojno moralo določenega dela politike, kar v našem prostoru ni nič nenavadnega. Spomnite se začetka devetdesetih let, ko smo raziskovalci začeli intenzivno opozarjati na to, da je vsaka peta družina prizorišče nasilja nad žensko ali otrokom. Tisti, ki so se takrat razglašali za nosilce moralnih vrednot, so to zanikali. Obtoževali so nas, da s tem, ko govorimo o nasilju v družini, povzročamo razpad družine.

Država bi se morala kljub takšnim in drugačnim grožnjam z referendumi zavedati, da je predvsem zakonodaja tista, ki vpliva na vsakdanje življenje ljudi in njihova stališča. Dokler zunajzakonske skupnosti niso bile izenačene z zakonskimi, so bile stigmatizirane. Podobno bo z istospolnimi družinami. Ko jih bo država priznala, bodo postale nekaj vsakdanjega. Naša država ima zdaj dve možnosti. Ena je, da začne ustvarjati istospolne družine kot škandalozne kategorije. Država namreč vedno znova potrebuje te kategorije, da jih uporabi kot platformo, s katere govori o tem, kaj so prave norme in kaj je prava morala. Če bo torej država ustvarila istospolne družine kot škandalozno kategorijo, jo bodo mnogi v Evropski uniji ponovno označili kot nedemokratično, s čimer si bo naredila slabo uslugo. Še bolj škodljive posledice bo to imelo za ljudi in otroke, ki živijo v istospolnih družinah. Ti bodo skrivali, kako živijo, in bodo izpostavljeni večplastni diskriminaciji. Druga možnost pa je, da postane država na tem področju bolj pragmatična. Da torej reče, da obstajajo različne družinske oblike, ki jih je treba med sabo formalnopravno izenačiti. Ljudje namreč potrebujemo državo tudi zato, da nam je v pomoč. In če hoče biti država ljudem v pomoč, bo ustvarila pogoje, v katerih bodo istospolne družine zgolj ena od oblik družin.

Država se vselej, ko ge za nevralgične točke, sklicuje na družbo, ki ni pripravljena za spremembe. Bi morala v primerih, ko gre za vprašanja enakih pravic, postaviti normo ne glede na mnenje tako imenovane javnosti?

Družba nikoli ni "pripravljena". To me spominja na socialistične floskule, ki smo jih poslušali v Jugoslaviji, češ da družba še ni pripravljena za demokratične spremembe. Država in njeni ministri imajo veliko odgovornost, da vodijo družbo v smeri tistega, kar razumemo pod pojmom demokracija in enakost, ne glede na različne izvore in osebne izkušnje. Naj navedem primer: v Nemčiji so pred časom delali analize o tem, kdaj se med letom na ulicah mest poveča neonacistično nasilje. Rezultati so marsikoga osupnili. Pokazali so, da se nasilje poveča takrat, ko konservativni politiki nekaj dni zapored razvnemajo javnost s svojimi govori o tem, da je treba število migrantov omejiti, saj jemljejo delovna mesta in zatirajo ženske. Nasprotno se je v dneh, ko so prišli v ospredje politiki, ki so govorili o enakosti, multikulturni družbi in vključevanju, ulično nasilje zmanjšalo. Toliko o vplivu politike na ljudi.

Pred kratkim ste s sodelavci naredili obsežno raziskavo o socialnem starševstvu pri nas in prvo raziskavo o istospolnih družinah. Te so poročale, da imajo z okoljem, v katerem živijo (gre za urbana središča), zelo dobre izkušnje. So Slovenci vendarle bolj strpni, ko mislimo?

Treba je vedeti, da se istospolnim družinam, ki se ves čas zavedajo možnosti, da bodo diskriminirane, zdi strašno prijazno že tisto, kar se zdi drugim samoumevno. Po drugi strani se je treba zavedati, da imajo ljudje, sosedje, ki srečujejo istospolne družine, ponotranjen heteronormativni model družine. Mnogi zato o dveh ženskah in otroku ne razmišljajo kot o paru z otrokom, temveč mislijo na "pravo" mamo z otrokom in prijateljico, sestro, varuško... Iz intervjujev, ki smo jih opravili, smo ugotovili, kako malo modelov istospolnih družin imamo v naši družbi. Situacije so različne. Ko dobita recimo dve ženski otroka, običajno prijatelji čestitajo le biološki mami. Ali pa primer, ko je ženski, s katero je bila partnerka, prijazna zdravnica rekla, da je lahko srečna, ker ima tako dobro varuško. Problem je, ker nimamo modelov. Ljudje vprašajo, kdo je pa "res pravi oče" ali "res prava mama". In že smo pri biološkem determinizmu, velikem problemu Slovencev in ljudi na sploh.

Vloga socialne mame ali socialnega očeta v istospolni družini je razmeroma nova vloga, ki je pri nas brez pravnih definicij, osvobojena formalnih dolžnosti ali odgovornosti. Sami pravite, da družba nima modelov in se na to vlogo (še) ne zna odzivati. Kaj pa socialni mame in očetje v istospolnih družinah? Kako osmišljajo svojo vlogo? Če nimaš okvirov, če nisi biološka mama in če do otroka, za katerega sicer skrbiš, nimaš prav nobenih pravic, se je najbrž težko prepoznati kot mama.

Za to mora potekati več zavestnih procesov in dela za tisto, kar se zdi drugim ljudem samoumevno. V naši raziskavi je bilo pomembno, da smo vprašali ljudi po njihovih izkušnjah. Istospolne družine so že večkrat povedale, kaj so njihove potrebe, v tujini obstaja cel korpus raziskovalcev, ki jih preučujejo, in tudi oni so že marsikaj povedali. Zdaj je na državi, da jih formalnopravno izenači z drugimi družinami.

Neodvisni raziskovalci, ki so preučevali istospolne družine na Zahodu, ugotavljajo, da se otroci, ki v njih odraščajo, v ničemer bistveno ne razlikujejo od svojih vrstnikov iz raznospolnih družin. Toda naši zagovorniki tradicionalne družine želijo dokazati ravno nasprotno. V svoji želji, da bi zaščitili otrokovo dobrobit, ki naj bi bila v istospolnih družinah vsevprek ogrožena, so pripravljeni celo prirejati rezultate raziskav. O gejevskih in lezbičnih skupnostih je pri nas še vedno veliko predsodkov, kateri pa so najbolj trdovratni, ko gre za istospolne družine?

Eden najmočnejših predsodkov je, da sta za zdravje otrok potrebna oče in mati, še več, oče, ki vzgaja s trdo roko, in mati, ki je bolj popustljiva. Zanimivo je, da ljudje zagovarjajo to predstavo, čeprav iz prakse vedo, da ni tako. Kolikokrat rečemo, da je neki oče prava mama, takšnim očetom se je reklo včasih "copata", in obratno, da je tista mama šefica družine!? Ostra delitev na očeta in mamo temelji na družbeno kreiranih stereotipih o tem, kaj naj bi otroku dala mama in kaj naj bi mu dal oče. Da je to iluzija, so pokazale vse študije spolov. Gre za to, da otrok ne potrebuje očeta in mame, temveč potrebuje odgovorne odrasle, ki zanj kontinuirano skrbijo, mu zagotavljajo osnovno varnost in mu dajejo vse človekovo dostojanstvo. Namenoma nisem rekla ljubezen, ker so nekatere raziskave pokazale, da starši, ki se jim zdi ljubezen na prvem mestu, pogosto ne spoštujejo otroka kot samostojnega bitja in njegovega dostojanstva.

Po drugi strani raziskave kažejo tudi, da so otroci iz istospolnih družin pogosteje izpostavljeni homofobnemu nasilju okolja in raznim stigmam.

Stigmatizirani so tudi romski otroci, pa revni otroci, pa otroci v zavodih, pa otroci, ki imajo očete alkoholike, pa otroci, katerih mame nosijo zguljena oblačila, pa to nikogar ne skrbi. Stigmatiziran je marsikdo. Je pa zaradi predvidene možnosti diskriminacije res, da so istospolne družine precej obremenjene s tem, da morajo otroku, če želijo, da bi mu šlo dobro, ves čas razlagati, kaj se dogaja. Morajo najti besede, s katerimi povedo, da njihova družina živi na tak način, druga živi drugače, tretja spet po svoje. Drugi pa morajo recimo razlagati, zakaj je oče bolan, zakaj je mama na vozičku, zakaj ne živijo v Bosni, ampak v Sloveniji, zakaj doma govorijo makedonsko in podobno. Ključno je, da družina otroka ves čas razbremenjuje morebitnih verbalnih napadov nanj. Reči mu je treba: "Če te nekdo vpraša, kar se ti zdi čudno, mu reci, naj vpraša mamico ali očka." Pomembno je, da otrok verbalnih napadov ne razčiščuje sam.

Med drugim obstajajo tudi raziskave, ki pravijo, da so otroci v istospolnih družinah pogosto vzgajani bolj demokratično in da so kasneje veliko bolj strpni do drugih ljudi. Otroci v istospolnih družinah najbrž manjkrat slišijo tisto: "Nehaj jokati, saj si fant!", punčke pa imajo, si predstavljam, doma namesto celega instrumentarija igrač za gospodinjstvo tudi kakšen kamion ali košarkarsko žogo.

Bi lahko rekli, da gre pri istospolnih družinah, ki so začele pri nas v večjem številu nastajati šele v novem tisočletju, za ponovno oranje ledine predsodkov, ki so jo pred več kot stotimi leti orale samske matere?

Gotovo. Družba potrebuje škandalozne kategorije, da prek njih konstruira predstavo, kaj je normalno. Podobno je bilo s samskimi materami. Škandalozna kategorija samskih mater iz devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja ni bila narejena za samske matere, ampak je bila narejena za druge ženske kot svarilo, kaj se jim lahko zgodi, če bodo izstopile iz tradicionalnih okvirov. Sicer pa morajo nove družinske forme nekaj časa obstajati, da jih lahko družba vidi in ozavesti, potem pride do konflikta, nato se razmere uredijo. Gre za vprašanje časa.

Slovenija se je po osamosvojitvi zelo dolgo ukvarjala s svojo nacionalno identiteto, pa s tem, kaj je zamudila v času socializma, in s tem, kako je demokratična in odprta. Zdaj pa se sooča s svojimi sivimi lisami, z rasizmom in nedemokratičnostjo, ki prežemata vsakdanje življenje in politični diskurz. Poglejte, kaj delajo desni politiki. Konec devetdesetih let so nenadoma zagrabili temo nasilja v družini, za katerega so še nekaj let prej govorili, da ne obstaja, ker enostavno niso imeli več druge vstopne točke, s katere bi lahko moralizirali o družini. Enostarševske družine niso bile več problem, prav tako ne zunajzakonske skupnosti. In kaj se bo zgodilo zdaj? Napovedujem, da bodo desno usmerjeni politiki po novem začeli moralizirati o družini na hrbtih istospolnih družin.

Na eni strani imamo torej konservativno strujo, ki podpira zgolj tako imenovano naravno družino, čeravno je družina družbena in ne naravna kategorija, na drugi pa istospolnim družinam nasprotujejo tudi lacanovci iz vrst neoformalistov. Judith Butler v svoji knjigi Antigonina zahteva navaja, da novi lacanovski formalisti, ki ne pristajajo na družino brez simbolnega mesta očeta, trdijo, da naj bi imeli otroci, ki odraščajo v lezbičnih družinah, zaradi odsotnosti očeta psihotične posledice. Kaj pravite na to?

Gre za klasično psihoanalitično teorijo, ki pravi, da lahko simbolno mesto očeta zaseda samo biološki oče. Sodobna psihoanaliza tega ne zagovarja. Številni levousmerjeni lacanovci že davno ne verjamejo več, da je lahko simbolni oče le biološki oče. Simbolna figura zakona je lahko kdorkoli. Včasih berem kakšne intervjuje s slovenskimi psihologinjami in psihologi, ki še vedno omenjajo biološko figuro očeta kot edinega simbolnega reprezentanta zakona. Simbolni reprezentant zakona sta lahko tako ženska kot moški, seveda pa je to odvisno tudi od tega, kakšen položaj ima ženska v družbi.

Glede psihoz, ki naj bi jim bili podvrženi otroci v istospolnih družinah, pa toliko: pred dnevi sem v enem od časnikov prebrala, da je Slovenija v evropskem vrhu po številu samomorov med otroki, mlajšimi od 17 let. Če je to res, je s Slovenkami in Slovenci že tako ali tako nekaj hudo narobe.

Ob polemiki o urejanju statusa istospolnih družin so se ponovno oglasili tisti, ki svarijo pred istospolnimi posvojitvami in pravico samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo. Osem let je tega, kar smo imeli tisti sramotni referendum, ki je samskim ženskam to pravico odvzel. Je čas, da politika ponovno (p)odpre to temo?

S strani demokratične norme ne vidim nobenega razloga za to, da morajo samske ženske v tujino po moško spolno celico in da jih ne morejo umetno oploditi v Sloveniji.

Ženske se znajdejo po svoje. Nekatere gredo na insemenacijo v tujino, druge dobijo darovalca semena in to opravijo same doma. Slišala sem, da se najdejo tudi kakšni ginekologi, ki so pripravljeni to strokovno opraviti, kar kaže na neko subverzijo znotraj medicinske stroke.

To je dvojna morala naše družbe. Po eni strani je to možno narediti, po drugi pa je prepovedano. Zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo je poln protislovij. Škandalozno se mi zdi, da ravno zagovorniki morale, ki so samskim ženskam odrekli to možnost in imajo toliko povedati o pravicah otrok do obeh staršev, v zakonu niso odpravili anonimnosti darovalca semena. Nedopustno je, da otrok pri nas nima pravice izvedeti, kdo je tisti, ki je zanj daroval spolno celico.

V večini zahodnih držav zadnja leta anonimnost darovalcev odpravljajo.

So jo že odpravili. Zavedajo se, da je to dobro za identiteto otroka. Otrok ima pravico vedeti, kdo sta njegova biološka starša, če to želi. Ampak naše moralne postave o tem ne govorijo...

Najbrž se bojijo, da bi bilo zaradi tega še manj darovalcev spolnih celic. Že zdaj so čakalne dobe strašno dolge.

Tega so se bali tudi v Angliji, kjer so anonimnost darovalcev že pred leti odpravili. Ugotovili, da je njihovo število res nekoliko padlo, a ne usodno. Zato v nekaterih državah spodbujajo sistem recipročnosti - par, ki prejme spolno celico, čez nekaj časa daruje svojo.

Pri vprašanju pravice žensk do umetne oploditve se mi zdi pomembno izpostaviti, da se je v času referenduma v razpravo vmešala medicina in se vzpostavila kot nosilka moralnih vrednot, kar je skrajno škodljivo. To je v knjigi o "naravnem" starševstvu lepo pokazal Dorijan Keržan. Sama sem prepričana, da mora medicina delati to, za kar je poklicana, naj torej postavlja diagnoze in skrbi za človekovo fizično zdravje, nikakor pa naj se ne vzpostavlja kot nosilka moralnih vrednot. Tudi del medicinske stroke je zaslužen za to, da se je po referendumu za nekaj let k nam vrnila ideologija naravnega, čeprav prav zdravniki dobro vedo, da življenje še zdaleč ni več naravno. Nedopustno je, da so prav oni takrat najbolj moralizirali o tem, da bi z umetnim oplojevanjem samskih žensk delovali proti naravnim zakonom.

Oploditev samskih žensk je bila pri nas možna od leta 1977, potem pa je leta 2000 prišlo do prepovedi, leto kasneje je to prepoved potrdil referendum. Kje so razlogi za regresijo?

V novem konceptu ženskosti in moškosti, ki se je vzpostavil po padcu komunizma. Ženskost in moškost sta v času socializma temeljila na formalni enakosti. To je bilo pospremljeno z različnimi podobami, recimo s podobo ženske na traktorju. Ženske so bile videne kot tiste, ki lahko delajo vse, sedijo na traktorju in vzgajajo otroke. Po osamosvojitvi pa se je ideja ženskosti spremenila, spet so postali pomembni lepota, krhkost, oblačenje in pogosto tudi odvisnost od moškega. Zato ni naključje, da so raziskave iz tistega obdobja kazale, da si želi dobršni del naših študentk sicer diplomirati, potem pa se poročiti in ostati doma.

Se vračamo v meščansko družino 19. stoletja?

Kakšno desetletje je res tako kazalo, zdaj pa nič več, ker nas je povozil neoliberalizem. Neoliberalizem potrebuje ženske in moške, ki opravljajo celodnevno suženjsko delo.

Živimo torej različne družinske realnosti in nove koncepte starševstva, ki pa so nekako drugorazredni, saj dajo Slovenci, kot ugotavljate v raziskavi, zelo veliko na genetiko in krvne vezi. Mnogi so celo prepričani, da je genetska vez med starši in otroci garant za njihov razvoj.

Seveda ne more biti genetika garant za kvalitetno starševstvo. Vendar ta pogled izvira iz evropskih tradicionalnih družb, utemeljenih na krščanstvu, lastnini in dedovanju. Poroka je postala inštitucija, ki regulira lastništvo in proizvaja dediče. In tako je cerkev, ki je v srednjem veku postala ena pomembnejših inštitucij družbe, kmalu ugotovila, da lahko pride do premoženja družin, če imajo te čim manj dedičev. Zato je, kot je pokazal slavni Jack Goody, začela podpirati manjše družine, v katerih je bilo manj dedičev. Zato je cerkev denimo vse do 20. stoletja prepovedovala posvojitve. Včasih je par, ki ni imel moškega potomca, torej dediča, tega posvojil. Cerkev je tem otrokom rekla otroci krive prisege, ker so dobili tisto, kar bi sicer pripadlo bogu. Ker cerkev posvojitev ni odobravala, so lahko otroke posvojili le bogati, ki so prej del denarja donirali cerkvi in si tako kupili odpustek. Iz istih razlogov je cerkev prepovedala ločitev. Zakaj? Pri ločitvi in ponovni poroki se lahko število otrok podvoji! Ločitve je prepovedala zato, ker je tudi s tem zmanjšala število dedičev. Ti miselni prežitki se danes kažejo v povzdigovanju krvnih zvez. Zato so otroci, ki niso rojeni iz bioloških krvnih zvez, zdijo v tradicionalnih krščanskih družbah slabši, manj pomembni, manj zvezani s starši...

Berete hčerki pravljice bratov Grimm?

Seveda jih berem.

Pa ji, recimo, kdaj pojasnite, da vendarle vse mačehe niso hudobne?

Včasih besedo mačeha kar izpustim in raje rečem, da se je potem oče poročil z drugo ženo. Sem nasprotnica besed polbrat, polsestra, mačeha, krušna mati, rejenec in tako naprej, ker se mi zdi, da so te besede škodljive za tiste, ki živijo to realnost. Mislim, da se moramo besedam, ki lahko ljudi poškodujejo in jih žalijo, izogibati.

Preseneča, da so pri nas družine, ki posvojijo otroka, še vedno med bolj stigmatiziranimi.

Danes se je doktrina spremenila in spodbuja odprte posvojitve, problem pa je bil še nekaj let nazaj, ker nihče ni spodbujal odraslih, ki so posvojili otroke, da bi jim o tem govorili odkrito in v čim večji meri. Enak problem je pri družinah, ki so dobile otroka s pomočjo darovane spolne celice. Naj otrokom ne povedo, kako so nastali, jim še danes govorijo zdravniki. In to je tisto, kar povzroči stigmo. V družinah obstajajo skrivnosti, ki slej ko prej pridejo na dan in takrat pride pri otroku do travme. Če je ne sliši iz naključnega pogovora med staršema, pa mu resnico servira kakšna dobra teta. V raziskavi smo se denimo pogovarjali z moškim, ki mu je pri tridesetih letih soseda povedala, da ni "pravi".

O posvojitvah nimamo natančnih podatkov, ne longitudinalnih raziskav, niti enotne prakse. Na centrih za socialno delo, tako pravijo uporabniki, ne poznajo postopkov mednarodnih posvojitev ali pa sploh ne vedo, da ta možnost obstaja. Zakaj ima država do tega področja tako mačehovski odnos?

Morda področje mednarodnih posvojitev še ni prišlo na vrsto, da bi ga uredila, ali pa mednarodnih posvojitev kljub ratifikaciji haaškega sporazuma pred desetimi leti ni uredila, ker teh posvojitev preprosto ni želela. Nobena od socialnih delavk, s katerimi smo se pogovarjali, ni vedela, da obstaja haaška konvencija! In kaj se je v vseh teh letih zgodilo? Mednarodne posvojitve so uspešno prevzele nevladne organizacije, ki so se povezale z drugimi mednarodnimi organizacijami.

Menite, da bi morala država ustanoviti center za posvojitve?

Morda ne bi bilo slabo. Tako bi imeli uporabniki kompetentnega sogovornika, pri katerem bi dobili vse informacije, center pa bi imel podatke o družinah, ki so posvojile otroke in bi jim lahko tudi po posvojitvi nudil oporo.

Ali se pri nas odklonilni odnos do instituta posvojitve kaže tudi v dolgotrajnem rejništvu? Skoraj polovica otrok ostaja v rejništvu do polnoletnosti.

Pred leti je v stroki prevladala napačna doktrina, da so, ne glede na vse, biološki starši tisti, ki so za otroka najpomembnejši. Praksa je v marsikaterem primeru pokazala, da to ne drži. Nihče ni pomislil, kaj to pomeni za rejnike in otroke. Menim, da bi bilo treba zakon o rejniški dejavnosti spremeniti in po petih letih rejništva otroku, ki se ne more vrniti v primarno družino, omogočiti, da gre v popolno posvojitev. S tem bi preprečili mnoge travmatične zgodbe ter strah rejnikov in otrok, da se bo, če karikiram, po desetih letih od nekod prikazal biološki starš in zahteval otroka nazaj.

Ko gre za posvojitve, sta še posebno diskriminirani dve skupini ljudi: samski in istospolno usmerjeni. Tudi v državah, kjer jim je otroke dovoljeno posvojiti, jim praviloma dodelijo romske, črnske, hendikepirane, bolne otroke, se pravi otroke, ki jih družba dojema kot manj vredne.

To drži. V Evropi samskim ženskam najprej ponudijo romske otroke. Ena od mojih kolegic, ki je sama posvojila otroka, mi je povedala, da je bilo popolnoma jasno, da ji bodo ponudili samo romskega otroka. Seveda ga je posvojila. Samskim ženskam, ki gredo v postopke posvojitve v Rusiji ali recimo v Ukrajini, pa najprej ponudijo otroka, ki je hendikepiran ali hudo bolan. Zdravega otroka ji običajno dajo šele po hudi borbi. Na tem mestu pa se že odpirajo vprašanja etike in tega, kako vidimo hendikep.

Pred kratkim so zagovorniki enakih možnosti in človekovih pravic v ZDA doživeli velik poraz - prebivalci Kalifornije so na referendumu odločili, da mora država prepovedati homoseksualne poroke. Se je družba nasitila liberalizma in fluidnih vrednot?

Mislim, da lahko govorimo o dveh vzporednih valovih, o konservativnem na eni in liberalnem na drugi strani, saj ne smemo pozabiti, da je sočasno s kalifornijskim referendumom ena od drugih ameriških zveznih držav na novo uzakonila istospolne poroke. Na Zahodu ves čas potekajo preizpraševanja tradicionalnih oblik bivanja. Trenutno so v Ameriki aktualne razprave o tem, da bi postala zakonska zveza neka družbena pogodba med dvema odraslima človekoma. Pri tem se odpira vprašanje, zakaj bi morala biti ta pogodba sklenjena le med dvema človekoma, zakaj ne med tremi. Gre za diskusijo o poliamorizmu. Dober primer je pred dvema letoma dala Kanada: tam je sodišče skrbništvo nad otrokom dodelilo trem osebam: biološkemu očetu, biološki mami in socialni mami. Liberalni psihologi so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja poudarjali, da otrok potrebuje več kot dva odrasla, saj smo vsi popolnoma izčrpani, če otroci visijo samo na dveh. Rekli so, da otrok potrebuje šest odraslih, ki se pri nas vključujejo v obliki babic, dedkov, tet, stricev, sosed, prijateljev; znan je pregovor, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas... Če se vrneva k istospolnim družinam. Recimo, da imamo dve mami in enega biološkega očeta, ki je bil darovalec spolne celice in želi biti tudi zares oče. V takem primeru bi bilo smiselno, da se ti trije ljudje ne bi bili prisiljeni odločati, kdo bo formalni starš, ampak bi lahko bili vsi trije.

Tradicionalno usmerjeni politiki različnih strank vas bodo najbrž označili za anarhistko.

Meni se to ne zdi anarhizem, temveč pragmatizem. Ko gre za potrebe ljudi, moramo biti fleksibilni, ne pa rigidni. To nam lahko samo koristi.