Socialni transferji.

Nimamo podatkov o kršitvah. Imamo pa voljo za učinkovito preganjanje.

V odgovor je uredništvo Delavske enotnosti dobilo sporočilo službe za odnose z javnostmi MDDSZ, v katerem med drugim navajajo, da je minister predstavil predvidene zakonodajne spremembe, med njimi tudi pripravo zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Ta naj bi po njihovih besedah odpravil številne pomanjkljivosti sedanje zakonodaje, ki ureja pravice do socialnih transferjev. Po besedah službe za odnose z javnostmi MDDSZ je namen tega zakona "oblikovanje bolj pravične in bolj dolgoročno vzdržne socialne države. Preglednejši in enostavnejši sistem socialnih transferjev bo omogočil, da bodo pomoč dobili tisti, ki so je res potrebni, preprečil pa do danes pogosto izkoriščanje in zlorabo sistema. Rešitve predstavljajo poenostavitev sistema socialnih transferjev, odvisnih od materialnega položaja družine, njegovo večjo preglednost in večjo učinkovitost ter manjšo možnost zlorab."

Danes pogosto izkoriščanje in zloraba sistema, so zapisali. Pa se vprašajmo enkrat za vselej - koliko je tega izkoriščanja? Koliko je teh zlorab? No, prav ta vprašanja so šla v smeri od Delavske enotnosti do MDDSZ. In veste, kakšen je bil odgovor? Na MDDSZ pravijo, da sploh ne razpolagajo s podatki o številu zlorab. Kot izgovor navajajo, da je "treba poudariti, da posamezne ureditve te zlorabe omogočajo", ker ni enotnih meril in povezav zbirk podatkov, zato je tudi ugotavljanje teh zlorab trenutno močno oteženo.

Prav ste prebrali. MDDSZ pripravlja zakonske spremembe na osnovi predvidevanj in podatkov, ki jih nima. Zlorabe sistema? Vemo, da so, a nimamo podatkov o njih. Vseeno. Ko bi vsaj pred nekaj leti sprejeli takšno preventivno zakonodajo, ki bi vnaprej predvidela praktične umotvore, kot so "parkiranje delnic", "notranji odkupi", "kaslc podjetja", si danes recimo ne bi razbijali glave ob pogledu na lastniški algoritem zdaj že bivšega direktorja Pivovarne Laško in njegove žene v tem lokalnem gigantu. Samo preberite si tale stavek iz četrtkovega Dnevnika, 2. avgusta 2006: Boško Šrot in njegova žena Anica Aužner Šrot prek podjetja Atka-Prima za 16.000 evrov odkupita podjetje Kolonel, ki je nekaj dni pred tem objavilo prevzem družbe Center Naložbe, poznejše največje lastnice Infonda Holdinga in posledično pivovarne. Ampak sosedovega Jožeta, ki baje zlorablja sistem, ker naj bi napačno prikazoval podatke zato, da bi pridobil polno denarno socialno pomoč, je res treba takoj preveriti in nadzorovati!

Da bi nekateri centri za socialno delo pokazali, da so še bolj preventivni v preprečevanju zlorab, že sedaj preventivno "preverjajo dejansko stanje". Kaj to pomeni, si lahko preberemo v zadnjem letnem poročilu varuhinje človekovih pravic. Tam je naveden primer pobudnice, ki se je znašla v hudi finančni in osebni stiski, ko je Center za socialno delo (CSD) v juniju 2008 izdal odločbo, da ni več upravičena do dela denarne socialne pomoči v višini 103,74 evra. Pristojni CSD je namreč prejel prijavo, da naj bi pri pobudnici še vedno stanoval njen bivši mož. Strokovni delavki CSD sta jo takoj obiskali na domu. Pobudnica se je po lastnih besedah ob pregledu počutila ponižano (zakaj neki?!). Četudi jo je bivši mož le obiskoval in ni stanoval na istem naslovu, je denarna socialna pomoč prenehala prihajati. Toliko o tem, kako daleč lahko gredo predvidevanja o zlorabah.

Prispevki in davki.

Imamo podatke o kršitvah. Nimamo pa volje za učinkovito preganjanje.

Po drugi strani pa imamo zgodbo, ki je zrcalna podoba zgodbe o "spremembi sistema socialnih transferjev na podlagi pogostih zlorab". To je zgodba o neplačevanju davkov in socialnih prispevkov delodajalcev, kjer imamo konkretne številke o večstomilijonskih dolgovih, nimamo pa politične volje za poostritev nadzora in navsezadnje konkretne usmerjene akcije.

Po pridobljenih podatkih Davčne uprave RS je stanje dolga iz naslova prispevkov za socialno varnost na dan 30. junija 2009 160,671.684 evrov, od tega 65,7 odstotne točke iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, 33,6 za zdravstveno zavarovanje, 0,3 za zaposlovanje in 0,4 za starševsko varstvo. Kljub temu, da je davčni organ v prvem polletju 2009 izterjal za 29,1 odstotne točke več dolga iz naslova prispevkov za socialno varnost kot v enakem obdobju lani, pa se je v istem obdobju ta dolg zvišal za 15,2 odstotne točke.

Pa vendar, čeprav je znesek 160,671.684 evrov ogromen, je še vedno nižji od realnosti. Vse preveč delodajalcev namreč vodi "dvojno knjigovodstvo" - v eni roki imajo mesečni plačilni seznam, na katerem so napisani zneski ur in izplačanih plač. Ti zneski so vsak mesec praviloma identični - in nižji od realnega števila opravljenih delovnih ur (če bi se ure realno obračunavale, bi se izkazalo, da recimo veliko delavcev v gradbeništvu prekorači maksimalni letni limit 230 nadur že po nekaj mesecih!). V drugi roki pa imajo na roko napisano "plačno listo", ki je v bistvu ali del plače ali pač celotna plača, ki pa dostikrat konča le kot obljuba na papirju. Na koncu te zgodbe imamo tako delodajalca, ki vplačuje sorazmerno nižje socialne prispevke, delavca, ki kljub naduram na koncu meseca dobi fantomsko plačilno listo, ob kateri se lahko le nasmeji, in seveda državo, ki se ji že v izhodišču nakazujejo prenizki zneski socialnih prispevkov.

Imamo torej vzorec nezakonitih dejanj, od prikrojevanja do neplačevanja socialnih prispevkov. Vsaj pri slednjem dejanju imamo seznam neplačnikov in (približno!) vsoto dolga. Ampak ne, država igra na zanesljivo, pragmatično karto - pritisk na šibkejše, s čimer poskuša preusmeriti pozornost od lastne nesposobnosti kako se spopasti s konkretnimi goljufijami ogromnih razsežnosti.

Primer LGT ali kaj se zgodi, ko se srečajo podatki o kršitvah z voljo za učinkovit nadzor.

Približno v istem času je kar nekaj usmerjenih akcij na področju pobiranja davkov v Nemčiji pokazalo, kaj lahko definiramo kot učinkovito pobiranje davkov. V sredini leta 2007 je nemška obveščevalna služba BND od Heinricha Kieberja, bivšega uslužbenca liechtensteinske banke LGT, za 4,6 milijona evrov odkupila DVD, na katerem je okoli 900 dosjejev s podatki o skrivnem premoženju nemških državljanov. Več kot 200 nosilcev davčnih utaj se je predalo, pri čemer se je domnevalo, da je na seznamu še 330 oseb. Vladni nakup DVD se je izkazal za veliko investicijo, saj je v času pisanja prispevka v Spieglu davčnim organom že uspelo pobrati 250 milijonov evrov premoženja takoj, skorajda 100 milijonov evrov več, kot je dolg naših delodajalcev iz naslova socialnih prispevkov.

V zadnjem preiskovalnem valu so se tožilci in davčni preiskovalci iz mesta Bochum odločili usmeriti pozornost na nekaj milijonarjev iz Münchna. Pristojni organi so namreč prepričani, da so osumljene osebe, med njimi tudi sedaj že bivši direktor Nemške poštne banke, Klaus Zumwinkel, davčnim organom utajile velike vsote premoženja, ki so jih nato parkirale v fundacije pod nadzorom banke LGT Treuhand v Liechtensteinu. Najnižji znesek v tej shemi davčne utaje, ki so ga zasledili v preiskavi, je bil 150.000 evrov, medtem ko je nekaj izjemno bogatih posameznikov v liechtensteinske fundacije skrilo celo do 35 milijonov evrov. Rekorder med njimi je severnonemški proizvajalec tekstila, ki je nemškim davčnim organom dolžan 800 milijonov evrov, kar je pomenilo, da je v Liechtenstein premaknil dobesedno milijarde evrov.

Osebam, vključenim v tovrstno "parkiranje", med njimi tudi Karlu Michaelu Betzlu, visokemu uslužbencu bavarske vlade, ki je pod prag LGT skril 700.000 evrov, grozijo izjemno visoke denarne pa tudi zaporna kazen. Vsakomur, ki ne sodeluje s pristojnimi preiskovalnimi organi, grozi eno leto zapora na vsak utajen milijon evrov. A tudi brez zaporne kazni mnogim izmed njih grozi osebni finančni kolaps.

Da bi stvar poenostavili, so namreč preiskovalci sestavili t.i. lestvico flat-rate, po kateri se seštevajo davčni dolgovi. Za vsak milijon evrov utajenih davkov je kazen dva milijona evrov, kar torej znese skupno tri milijone evrov dolga. Za osebe, ki se prostovoljno predajo ali podajo izčrpno priznanje, so kazni nižje. V mnogih primerih je skupni znesek dolga za tretjino ali več višji od zneska, parkiranega v Liechtensteinu.

Nekaj nosilcev davčnih utaj, imenovanih na Kieberjevem DVD-ju, se je znašlo v položaju, ko preprosto ne zmorejo odplačati dolga, saj so investirali v posebno storitev fundacije LGT Treuhand, t.i. črne fonde, ki ne razpolagajo s prikazom finančnega stanja. Vendar pa so po nemški zakonodaji tovrstni črni fondi obdavčeni tudi do višine 90 odstotkov sredstev, vloženih vanj. Tako so osebe, ki so vložile denar v črne fonde, sedaj postavljene tako pred lestvico flat-rate obračunavanja davčnega dolga kot pred 90-odstotno obdavčitvijo vloženih sredstev.

A v Sloveniji je očitno še vedno lažje preganjati prejemnike denarne socialne pomoči, ki se jim lahko pod krinko "zlorabe socialnih transferjev" kadar koli vdira v domove in prešteva število družinskih članov zato, da bi na koncu meseca imeli pravico do DSP v višini nekaj deset evrov.

Medtem pa so delodajalci na naslov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžni enkrat na leto, do konca aprila, poslati izpolnjen M4-obrazec s prikazom vplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, vmes pa imajo obilo časa za kreativno računovodstvo in prikrojevanje plačnih seznamov.

Trg dela se je spremenil v gledališče absurda: delavci od delodajalca iz dneva v dan zahtevajo plačilo neplačanih socialnih prispevkov - namesto da bi država z ustreznim nadzorom in sankcijami poskrbela za takšno okolje, kjer bi delodajalci disciplinirano plačevali socialne prispevke.

Številke govorijo zase

Konec avgusta 2008 je novinar Dnevnika Igor Dernovšek povprašal Davčno upravo RS (Durs), kolikšna je aktivna višina nepobranih davkov v Sloveniji. Durs je imel po podatkih z 31. avgusta 2008 terjatve do 341.565 zavezancev v višini 612 milijonov evrov, skupni dolg pa je od avgusta lani narasel za 50 milijonov evrov. Pravne osebe dolgujejo Dursu 326 milijonov evrov, fizične osebe in samostojni podjetniki pa 286 milijonov evrov. Povprečni znesek dolga na zavezanca je 1792 evrov.

Po najnovejših podatkih generalnega davčnega urada je dolg za vse obvezne dajatve, ki jih zbira davčna uprava, sredi letošnjega leta, natančneje 30. junija, dosegel vrednost 474,698542 milijona evrov in je bil za 5,7 odstotka višji kot ob polletju lani. V tem znesku je poleg davčnega dolga do državnega proračuna še dolg do občinskih proračunov, zdravstvene in pokojninske blagajne ter za nekatere članarine in prispevke, ki jih davčna uprava pobira po dogovoru, a niso javnofinančni prihodki.

Če se malce poigramo s številkami, znesek 474,698542 milijona evrov pomeni:

- Zaposlitev 13.840 oseb za obdobje dveh let z zneskom povprečne mesečne bruto plače za junij 2009 v višini 1429,12 evra. Spomnimo: samo junija 2009 je Zavod RS za zaposlovanje zabeležil 8274 na novo prijavljenih brezposelnih.

- 46.814 štipendij za obdobje petih let v višini 169 evrov (povprečna višina štipendije v letu 2007). Spomnimo: štipendijo je v študijskem letu 2006 /2007 prejemal vsak peti študent.

- Zgraditev skoraj 67 študentskih domov tipa najnovejšega študentskega doma na Fakulteti za družbene vede, ki sprejme 289 študentov, kar bi zneslo dodatnih 19.363 ležišč. Spomnimo: v šolskem letu 2008/2009 je bilo v dijaških oziroma študentskih domovih nastanjenih 12.540 študentov ali 16,4 odstotka vseh rednih študentov, vključno z absolventi.

Goran Lukič Zveza svobodnih sindikatov Slovenije