To je samo delček iz 2600 strani dolgega poročila o zlorabah na irskih katoliških šolah in govori o fizičnih napadih na dečke in deklice, povečini nezaželene otroke samskih mater, so v teh šolah preživeli svoje otroštvo (v kolikor lahko ob takšnem načinu bivanja sploh govorimo o otroštvu). Dodajte zgornjim opisom še prav tako "domišljije polne" načine spolnih zlorab ter za formirajoče osebnosti nič manj škodljive psihične zlorabe in dobili boste popoln scenarij za ubijanje duha v otrocih.

Poročilo, ki zaobjema 60 let življenja (1930 - 1990) na irskih katoliških šolah in je šokiralo ves svet, še najbolj pa Britansko otočje, govori o tem, da zlorabe s strani irskih duhovnikov in nun niso bile eksces, temveč način življenja. Zato ni nenavadno, da si je katoliška cerkev, kot je v podobnih situacijah to storila že mnogokrat v preteklosti (znani so primeri, ko so pedofilije osumljene duhovnike preselili v drugo, po možnosti zelo oddaljeno škofijo ali pa celo v drugo državo, kjer so uživali plačano stanovanje in mesečno rento), na vse kriplje prizadevala, da poročilo nikoli ne bi prišlo v javnost. In ko je ugotovila, da je tokrat zadeva prevelika, da bi jo lahko preprosto pometli pod preprogo, je dala vse od sebe, da bi zaščitila imena storilcev, ki se pojavljajo v izjavah žrtev (slednjih je v poročilu 1060, vseh žrtev pa naj bi bilo več kot 10.000).

Po dolgem sodnem procesu, ki je za več let preložilo dan objave poročila, jim je to tudi uspelo: v poročilu ni navedenega niti enega imena storilcev. Žrtve se ob tem počutijo ogoljufane - ne samo, da so morale večji del svojega življenja o dogodkih iz preteklosti molčati (vsakega "izdajalca" je katoliška šola namreč javno razglasila za lažnivca), temveč bodo storilci tudi zdaj, ko je resnica končno prišla na dan, ostali nekaznovani.

Problem celibata

Če se je RKC v preteklosti povečini soočala s posameznimi primeri zlorab, ki se jih je dalo, kot smo že rekli, pomesti pod preprogo (prikrivanje zlorab) ali na hitro odpraviti z argumentom, da se zlorabe dogajajo povsod in da RKC v tem pogledu ni v ničemer specifična (distanciranje od zlorab), bi jo moralo to poročilo, zaradi katerega je na Irskem že izgubila malodane vso veljavo in ugled, prisiliti, da znova premisli o samem konceptu celibata, ki je najbrž eden od poglavitnih vzrokov, da je do teh množičnih fizičnih in spolnih zlorab sploh prišlo.

Iz psihologije vemo, da si bo libido, ki ga (po)tlačimo, prej ali slej izboril svoje mesto in prišel na dan v takšni ali drugačni obliki, večkrat nenaravni, tako kot je po mnenju psihiatra in seksologa dr. Slavka Ziherla nenaraven sam celibat: "Celibat je proti vsem pravilom človeške narave, proti fiziologiji in psihologiji. Človek, ki živi v celibatu, se v svoji odrasli dobi enostavno ne nauči odraslih, odgovornih in dogovornih spolnih ljubezenskih odnosov, ker mu je to prepovedano. Potem se na neki način boji svojih spolnih nagnjenj, teh nagnjenj pa tudi ne sme realizirati v nekem dogovornem spolnem odnosu. To pomeni, da se zaradi neizkušenosti, zaradi strahu obrne k sebi podrejenim in neizkušenim, torej otrokom."

RKC bi ob tem dr. Ziherla najbrž hitro prečrtala (pravim "najbrž", kajti njihovega tiskovnega predstavnika nam ni uspelo priklicati) in dejala, da se v celibatu spolna energija pretvarja v duhovno, da je konec koncev to namen samega celibata - predano služenje Bogu, brez skrbi o družini in otrocih, vsaj takšen je navadno argument privržencev celibata, ko je govor o njem. Dr. Ziherl: "Mislim, da ne more zdržati teza, ki služi kot podkrepitev RKC, zakaj so uvedli celibat: v celibatu naj bi se spolna energija, libido, sublimirala v duhovnost, kar je preprosto larifari, te možnosti ni. Vidimo lahko, kako težko je živeti proti lastni naravi, proti lastnim vzgibom. Nenazadnje so katoliški duhovniki oropani bistvene komponente, ki zadeva kakovostno življenje: medosebnih ljubezenskih odnosov, katerih izraz je tudi spolnost."

Z dr. Ziherlom se sicer prav tako ne bi strinjal duhovnik Robert Friškovec, s katerim smo za potrebe članka govorili, saj sta sogovornika navedla naravnost nasprotujoče si izjave, kar zadeva povezavo med celibatom in zlorabami. Friškovec tako denimo pravi, da ne vidi "neposredne povezanosti med celibatom in spolnimi zlorabami, kajti če pogledamo drugod po svetu in po raznih raziskavah, je odstotek spolnih zlorab med posvečenimi v verskih skupnostih, ki ne poznajo zaobljube celibata, enak ali celo nekaj višji", medtem ko je dr. Ziherl izjavil: "Ker je poročil o zlorabah s strani katoliških duhovnikov največ - drugih poročil o zlorabah, denimo s strani duhovnikov anglikanske cerkve, luterancev, ki se lahko poročajo, ni -, je edina možnost, da Cerkev odpravi celibat in iz svojih duhovnikov naredi v spolnem smislu normalne ljudi."

Seveda se zlorabe dogajajo tudi drugod po svetu in še zdaleč ne zgolj med posvečenimi, a ob irskem poročilu si nihče, še najmanj posvečeni, ne more in ne sme zatiskati oči pred tem, da po številu zlorab prav RKC nedvomno kotira najvišje. Irsko poročilo, ki ni drugega kot obup, popisan v besedah in številkah, zato brez dvoma postavlja pod vprašaj prav smiselnost celibata. O njem se je v preteklih letih že razglabljalo (pravzaprav se o njem razglablja skozi vso zgodovino celibata), ne samo v laični javnosti, temveč tudi med tako imenovanimi liberalnimi duhovniki, denimo leta 2002, ko je eden vodilnih predstavnikov Rimskokatoliške cerkve v Braziliji, kardinal Paulo Evaristo Arns, izrekel naslednje besede: "Zakaj ne bi tistim duhovnikom, ki to želijo, omogočili poroke?" Odgovora na to vprašanje ni dobil, saj je tedanji papež vsako razpravo o celibatu prepovedal.

Istega leta se je začelo oglašati tudi vse več katoliških predstavnikov, ki so menili, da bi bil celibat lahko vzrok številnih primerov pedofilije med duhovniki, ki so v Cerkvi povzročili hudo krizo. Spet nobenega premika. Leto 2006: afriški nadškof Emanuel Milingo in nekdanji voditelj Rimskokatoliške cerkve v Zambiji v škofe posveti štiri poročene duhovnike. Milingo je izključen iz Cerkve, Vatikan pa skliče razpravo, pri čemer novi papež javnost predhodno opozori, "da po srečanju ni pričakovati odločitve o problematiki porok duhovnikov, ampak bodo le preučili zadevo". Dr. Renata Salecl: "Dejstvo, da katoliška cerkev ni pripravljena na spremembe na tem področju, kaže, da bo seksualnost še naprej ostajala tabu, kar pa ne pomeni, da se na skrit način v cerkvenih krogih ne bo dogajalo iskanje seksualnih užitkov."

Institucije s tako dolgo zgodovino doumevanja seksualnosti kot grešne se pač ne premakne tako zlahka, četudi za primer celibata velja, da je v cerkvenem zakoniku manj kot polovico časa od ustanovitve RKC.

Seksualni pesimizem RKC

Da bi bolje razumeli sam fenomen celibata, je nujno, da se vsaj deloma dotaknemo njegove zgodovine, če že ne kar zgodovine seksualnosti RKC, o kateri dr. Renata Salecl, sociologinja in raziskovalka na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani pravi, da "ima od nekdaj problem s seksualnostjo". In nadaljuje: "Njena mitologija poskuša seksualnost navadno zanikati, na primer mit o brezmadežnem spočetju." Prav ta mit je bil eden prvih, na katerih je Cerkev pričela graditi svoj "seksualni pesimizem", kot odnosu RKC do spolnosti pravi Uta Ranke Heinemann, avtorica knjige Katoliška cerkev in spolnost.

Seksualni pesimizem RKC, ki bi mu lahko rekli tudi zatajevanje libida na vseh mogočih ravneh, ima sicer poganske in ne krščanskih korenin. "Sovraštvo do sle in telesa ter seksualni pesimizem sta namreč dediščina antike," piše Heinemannova, in tudi "podoba o deviškem porodu ustreza legendam in govorici prispodob antičnega sveta, po katerih izvirajo znameniti ljudje iz bogov". A vendar sta vzgiba za vzdržnost pri Grkih in kristjanih različna. Za razliko od krščanstva, ki seksualnost razume kot prekletstvo grešnosti, antični viri kot razlog vzdržnosti navajajo predvsem medicinske razloge, ki temeljijo na tedanjih predstavah o telesu. Pitagora tako denimo priporoča "predajanje spolnosti pozimi, v nobenem primeru ne poleti, ter zmerno spomladi in jeseni", sicer pa je na splošno menil, da je spolnost v vsakem letnem času zdravju škodljiva.

Spolni akt je med grškimi misleci pojmovan kot nevaren, težko obvladljiv, zdravju škodljiv in potraten. Tako gledajo nanj Ksenofon, Platon, Aristotel in Hipokrat. Negativna ocena spolne sle vlada tudi med stoiki, dodatno pa se okrepi z vdorom gibanja, ki se je samo imenovalo gnoza in ki ga je močno prežemal pesimizem o bivanju na Zemlji. Gnoza, ki je zastopala ideal samstva, po katerem so neporočeni vrednostno nad poročenimi, je močno vplivala na razvoj krščanske spolne morale. Nova zaveza celibata sicer na nobenem mestu neposredno ne omenja, so bila pa zato večkrat napačno interpretirana različna mesta, da bi ustrezala tendenci po uveljavljanju ali smiselnosti celibata. Jezus ni bil asket niti pobudnik deviškosti, a vendar je teologija vse bolj postajala "samska teologija, greh se je vedno bolj selil na področje spolnosti".

Kakorkoli, zaradi sovraštva do spolnosti pri vodilnih teologih in zlasti pri papežih je prišlo do uveljavitve celibata, kakršnega poznamo še danes. Zametke celibata sicer najdemo že v prvih stoletjih, a je do pravnega zaključka prišlo kasneje, in sicer v dveh korakih: najprej leta 1139, ko je papež Inocenc II. klerikom prepovedal ženitev, dokončno pa še na tridentinskem koncilu (1545-1563), na katerem so uvedli obvezni obred sklenitve zakonske zveze. S tem so preprečili, da bi se duhovniki poročali na skrivaj. Obenem pa so, kar je za razumevanje te problematike vsekakor omembe vredno, z uveljavitvijo celibata ukinili možnost dedovanja, s čimer se je bogastvo RKC ohranjalo.

Heinemannova v svoji knjigi omenja tudi anketo, ki je bila leta 1974 opravljena med duhovniškimi kandidati. "52 odstotkom kandidatov se je zdelo nujno, da se v prihodnosti odpravi obveznost celibata in da se odločitev o tem prepusti posamezniku. Poleg tega jih je še 27 odstotkov menilo, da je vprašanje o odpravi celibata vredno premisleka," medtem ko jih je samo 11 odstokov menilo, da premislek ni potreben, in samo 9 odstotkov, da jim celibat ugaja. Za ves svet pa je bilo leta 1984 ustanovljeno Združenje katoliških duhovnikov in njihovih žena, ki je štelo 80.000 članov. Predstavljamo si lahko, da je do današnjih dni ta številka še narasla.

Potencialno dobre ideje se v praksi vedno sfižijo

Vrnimo se k irskemu poročilu in se, potem ko smo ugotovili, kako težko večina duhovnikov prenaša celibat, še enkrat vprašajmo o njegovi smiselnosti. Morda je zadevo še najbolje zaokrožil sogovornik, ki na tem mestu ni želel biti imenovan, pravi pa takole: "Če bi bili komunisti to, kar od njih pričakuje ideja komunizma, bi bil jaz v prvih vrstah. Tako pa komunizem v praksi gotovo ni bil daleč od fašizma, v marsičem še pred njim. Če bi zadeve bile v praksi take, kot so v ideji, je celibat pametna ideja. A za duhovnike ne gredo prosvetljeni, razsvetljeni navdihnjeni svetniki, posvečeni bogu in delu za dobro, ampak ista vrsta ljudi kot za kak drug poklic: dobri in slabi, in zadnjih je precej več. V praksi tako celibat nima nikakršnega smisla, očitno dela samo škodo."

Pa smo tam. Pri strahotnem zaključku, da se bo večina potencialno morda dobrih idej (dr. Ziherl denimo meni, da je celibat lahko primeren za osebe z nizkim libidom) v praksi, ko bodo te ideje aplicirane na večje število ljudi, sfižila. Ne samo to, s trajanjem neke ideje v praksi gre navadno vse na slabše in slabše (zgodovina nam bo v tem pritrdila), dokler, kot v primeru RKC, praksa ne sproducira nečesa tako groznega, kot je irsko poročilo o spolnih zlorabah. Več kot primeren trenutek, da se znova premisli samo idejo. Sicer prepozno za več kot 10.000 irskih žrtev, a vendar vzpodbudno za nove generacije otrok in duhovnikov, in gotovo tudi za samo RKC, ki bi si s tem povrnila vsaj delček vse bolj okrnjenega ugleda in obenem gotovo povečala število članov božje službe, katerih ji zdaj, najbrž ne brez razloga, krepko primanjkuje.