Tanja mi je vselej stala ob strani. Še ob nedeljah sva namesto sprehoda šla pogledat določene kamne ali arhitekturne elemente, kot so baše in štirne," začenja zgodbo o Pepinem vrtu Borut Benedejčič. Na največji vrtnarski razstavi v Evropi, imenovani Hampton Court Palace Flower Show, ki si jo je v šestih dneh ogledalo okoli 170.000 obiskovalcev, je njegov vrt dobil zlato medaljo.

Prireditelj, Kraljevo hortikulturno združenje, vsako leto povabi oblikovalce vrtov, da pripravijo načrte. Borut je načrt za svojo podobo ograjenega kraškega dvorišča, borjača po domače, imenovanega Pepin kraški vrt, ki predstavlja predvrt vaške domačije, iz glave prenesel v računalnik in nato na papir. V mapo je poleg načrta vpel še opis vrta, seznam rastlin in zasaditveni načrt. Oktobra lani je mapo poslal v London in se prijavil za sodelovanje na omenjeni razstavi na dvorišču londonske bolnišnice Chelsea, hortikulturnem dogodku z najdaljšo tradicijo na Otoku.

Izbran med izbranimi

V dokumentarnem filmu, ki ga ekipa Izobraževalnega programa Televizije Slovenije snema o Pepinem vrtu, bo videti zaigran prizor, ki ponazarja dogodek nekega lanskega decembrskega jutra. Tanja Godnič, Borutova življenjska sopotnica, v kuhinjo prinese težko pričakovano pismo iz Londona, ki ga je pravkar pripeljal vaški poštar, in ga da Borutu. Borut ga odpre, bere nekaj trenutkov, nato pa razočarano vrže pismo na mizo, rekoč: "Nič ne bo z Anglijo!" Tanja vzame list v roke in prebere vse: "Ma, kaj nič ne bo? Ne bo Chelsea, ma, bo Hampton Court Palace. Preberi, no, do konca!"

Uvrstil se je med 40 izbranih projektov, ki so razvrščeni v pet kategorij: veliki, mali, konceptualni, trajnostni in vrtovi šestih žena Henrika VIII. Izbrani postavijo vrtove različnih kategorij, ki jih ocenjuje tričlanska komisija in deset strokovnih sodnikov, katerih ocene so odločilne.

"Tanja se je spoprijela z angleško birokracijo, ki je hujša kot evropska. Po moji oceni je spisala približno dva kilograma papirjev. Potrpežljivost je pač njena vrlina, ne moja," nadaljuje zgodbo Borut. Očitno njeno prizadevanje ni bilo zaman, saj so projekt podprle štiri kraške občine. Občina Sežana je vrtu namenila sredstva iz evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, poleg ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je del sredstev prispevalo tudi ministrstvo za kulturo, za promocijo naše kulture v tujini.

Borut je sicer diplomirani inženir agronomije in vodi podjetje za urejanje vrtov Hortikultura v Sežani, Tanja pa je vodja Mladinskega hotela v Pliskovici na Krasu. Borut si je najprej nabiral izkušnje na oni strani meje, kjer je štiri leta pomagal urejati vrtove na tržaškem Krasu. Ker je hotel vedeti več, sta s Tanjo dva meseca prebila v Angliji, on na vrtnariji, ona pa je spoznavala mladinske organizacije. Borut se je pozneje pridružil omenjenemu podjetju, ki ga zdaj vodi. Kljub temu je večino časa v svojem značilnem zelenem pajacu, skupaj s sodelavci zakopan v zemljo, pesek ali med sadike.

Ker je odraščal na vasi, sredi polj, travnikov in gmajn, pozna rastline in živali. Kras mu pomeni neokrnjeno naravo. Prepričan je, da je kraška planota tako dragocena, da bi jo bilo treba zavarovati kot krajinski park. Življenje na Krasu, sposobnost opazovanja pa tudi izobrazba, oplemenitena z izkušnjami, so temelji, na katerih je zgradil Pepin kraški vrt.

Šestinštiridesettonski vrt

"Ta vrt sem načrtoval z izhodišča, da opredelim vsak kvadratni decimeter površine kot uporabno zunanje bivalno okolje. Vanj sem vnesel tipične kraške elemente, do potankosti sem obdelal kraško arhitekturo in posadil tiste rastline, ki so tradicionalne in samonikle. Takšne, ki so odporne v kraških podnebnih razmerah, torej pred sušo. Marsikomu te rastline niso všeč, mnogim se zdijo premajhne, premalo cvetoče. Različne barve teh rastlin sem vgradil med kraško arhitekturo, tako da je celota videti lepo, usklajeno, teksturno in strukturno pravilno.

Pravijo, da je ključ do napredka v tem, da moraš stopiti korak nazaj. Upošteval sem to smernico, saj vem, da so ljudje že naveličani betona, plastike in novih materialov. Ta vrt je namenjen sprostitvi, uživanju med uporabnimi rastlinami," pojasnjuje Borut svojo zamisel.

Da bi vrtu povečal vrednost, mu je dodal trajnostni odnos do gospodarjenja z vodo, redko dobrino na kamnitem Krasu. Na vrt je postavil kraško štirno z vidnim nadzemnim delom, ki mu pravijo šap. V star, preprost kamnit obod se je zajedla železna veriga, s katero so vsaj dve stoletji vlekli pločevinasto vedro iz globine. Pred odhodom v Anglijo ga je dal restavrirati, da so osvežili njegov prvinski čar. Voda se zliva s strehe, prekrite s kamnitimi skrli, v zarjavel žleb, ki jo vodi pod zemljo v štirno. Dokler niso v kraške vasi pred nekaj desetletji pripeljali javnega vodovoda, je bila voda iz štirne za vse: za ljudi, živali in rastline na vrtu.

Nabralo se je toliko sestavin Pepinega vrta, da sta konec junija iz Sežane proti Londonu odpeljala dva velika tovornjaka vlačilca, s skupno 46 tonami tovora. V enem je ob vozniku sedel Borut in skrbel za rastline, ki so potovale v hladilni komori. Po treh dneh vožnje so na cilju raztovorili in začeli sestavljati kamnite dele ter jih oživljati z rastlinami.

Angleži loščijo rastline

Ko so angleški organizatorji razstave videli rastline, med katerimi je bilo več vrst homulic, pa netresk, rožmarin, žajbelj, lobodika, komarček, melisa, ožepek, trpotec, kamilica, lovor, citronka, pelargonije in druge, so izrazili zaskrbljenost, saj rastline niso bile skladne z visokimi standardi, kakršni veljajo na vrtnarskih razstavah v Angliji. Borut jih je prepričeval, da so njegove rastline pač takšne, kakršne rastejo v naravi, na Krasu. Tam pač ni popolnosti. Prav blazine netreska, ki jih je Borut na začetku pomladi snel z enega od starih kamnitih suhih zidov v Škrbini, jih pazljivo razgrnil na pripravljene plošče s peščenim substratom in dal v oskrbo vrtnarije Trajnice Golob-Klančič v Vitovljah, so bile gotovo eden od najbolj privlačnih motivov vrta na razstavi. Borut je netreske tako spretno umestil med kamne, da je bil videti, kot bi celoten suhozid, skupaj z netreski, pripeljali iz Slovenije. Znani angleški fotografi so se trudili, da bi kar se da prepričljivo posneli detajle drobnih mesnatih listkov ljubkih rastlin, znanih tako po svojih zdravilnih lastnostih kot po svoji mitski sposobnosti varovanja pred strelo. Tudi blazinice drobnih homulic, ki so manj kot dva tedna "rasle" vrh kamnitega zidu Pepinega vrta v Londonu, so bile videti, kot da so tam že desetletja.

Borut je z drobnimi kamni zapolnil reže med večjimi kamni, iz katerih so zgradili devet metrov suhozida, en meter visokega in 40 centimetrov širokega. Večje kamne so med sestavljanjem obračali tako, da je bilo "lice" na zunanji strani, torej so obiskovalci videli tisto plat kamna, ki jo je kraška klima že obdelala. Tla na vrtu so prekrivale zlizane kamnite plošče (skrle), tudi nizka kamnita mizica ni skrivala svojih let.

Borut ni prezrl nobene podrobnosti, za nič mu ni bilo škoda časa, vsak detajl sta s Tanjo stokrat pregledala, tri tedne je imel metlo stokrat na dan v rokah. Mali vrtovi so namreč stali pod nizom odraslih lip, ki so v dneh razstave ob vsakem pišu in plohi neusmiljeno stresale tisoče uvelih cvetov in zrelih plodov. Vrtovi pa so morali biti ves čas popolni, najprej zaradi sodnikov, potem pa zaradi obiskovalcev. Tem sta s Tanjo šest dni od jutra do poznega popoldneva delila lepo oblikovane prospekte v angleščini, v katerih se prepletata prijazna pripoved o (izmišljeni) Pepi in kolaž fotografij s Krasa.

In zakaj ves ta trud? Ne zlata medalja ne posebno priznanje nimata nobenega denarnega dodatka. Malo za Borutovo čast in slavo, še bolj pa za to, da Kras dobi mesto, ki mu pripada.