Kot večina klasičnih mitskih zgodb se tudi zgodba o kameji rodi v antiki. Najstarejše najdbe kamej izvirajo iz stare grške umetnosti 2000 let pr.n.št., ko postane rezbarjenje poldragega kamenja samostojna obrt. Tudi stari Egipčani izdelujejo kameje iz dragih in poldragih kamnov ter redkih bleščečih školjk. Ženske jih nosijo kot nakit in statusni simbol, moški pa kot religiozni ali politični emblem, saj z izklesanimi liki na kamejah izkazujejo čast bogovom in kronanim glavam.
Popularne postanejo okoli leta 49 n.št., v obdobju rimskega cesarja Klavdija, ko izdelajo najbolj slavno kamejo v zgodovini, Gemma Claudia. Za razliko od kamej, ki so praviloma sestavljene iz dveh slojev kamna - zgornjega rezljanega in spodnjega kot podlage v kontrastni barvi - je Gemma Claudia izdelana kar iz petih slojev, med katerimi dominira dragoceni oniks. Nakit, ki še danes velja za izjemen umetniški presežek, si je cesar Klavdij dal izdelati za poročno darilo.
Ustvarjen za srečo pa ustvari le mit o kamnu, ki ima dušo, saj mu ne prinese sreče, temveč smrt kot maščevanje za krutost. Da bi se lahko poročil s svojo četrto ženo Agripino, je namreč ukazal usmrtiti tretjo ženo Mesalino. Vendar ga Agripina kmalu po poroki zastrupi, replike kameje Gemma Claudia pa nemara tudi po zaslugi te zgodbe danes prodajajo na avkcijah po vrtoglavih cenah. Original, razstavljen v dunajskem muzeju Albertina, velja za enega najdragocenejših zgodovinskih umetniških primerkov.
Da je v kamejah nekaj privlačno mističnega, so vedele slavne ženske preteklih stoletij, od kraljice Elizabete, Marije Antoanete, Katarine Medičejske, kraljice Viktorije… do žlahtnih dam, opevanih v romanih (madame Bovary), in Emme Thompson v filmu Razum in občutek. Vsem je skupna naklonjenost temu nakitu, saj v kamen vklesan obraz lahko sporoči več kot najbolj izbrane besede.
V 18. in 19. stoletju so najbolj cenjene kameje iz poldragega kamna ahata. Iz njega so izdelane tudi kameje na veliki kroni malega-velikega vojskovodje Napoleona, s katero se leta 1804 okrona kar sam. Krona je domala avtentičen posnetek kron rimskih cesarjev, okrašena s kamejami antičnih bogov. S kamejami v starogrškem slogu je zasvojena tudi njegova sestra, princesa Pauline Borghese, saj jih nosi vdelane v diadem in drug nakit.
Za strastno zbiralko kamej velja tudi francoska kraljica Marija Antoaneta. Ponaša se z ogromno zbirko dragocenih kamej, predvsem z liki antičnih boginj in Zevsove hčerke Lede, največkrat pa nosi kamejo s svojim portretom. Zato plemkinje iz takratnega "parfumiranega Versaillesa" vsako jutro dobesedno tečejo gledat, s kakšno obleko, pričesko in novo kamejo se bo Antoaneta pojavila na jutranjem sprehodu po svojih mondenih parkih.
Kraljica je s to potezo, v upanju na večjo priljubljenost, sprožila pravcati imitatorski fenomen. Vendar kameje z njenimi portreti, ki jih ženske začenjajo množično nositi, odkrijejo tudi temnejšo plat. Ljudstvo ji očita nečimrnost in razsipništvo, njena priljubljenost začne upadati - vse do francoske revolucije, ko pade tudi njena glava.
Vendar kameja kot simbol imenitnosti preživi in ko se konec 19. stoletja v evropsko plemstvo začnejo vključevati visoki krogi iz ameriškega jet seta, pomeni dobiti v dar kamejo od člana evropske visoke družbe veliko čast.
Za revolucionarno atrakcijo, ki jo poimenujejo "Eifflov stolp v svetu nakita", poskrbi leta l890 oblikovalec stekla Rene Lalique, ki se sledeč novemu slogu art nouveau loti izdelave steklenih kamej. Predmet poželenja je še vedno "femme fleure", ženska iz profila, obdana s cvetjem, v steklo pa vdeluje tudi staroegipčanske skarabeje, rastline…
Lalique v začetku dvajsetega stoletja predstavi novost - kamejo, privezano na širok trak, ki se zavezuje tesno ob vratu. Od tod ime kameja daviteljica, ki pa očitno ne vzbuja strahu, saj je danes del najbolj množične proizvodnje, posodobljene z uporabo ultrazvočne pile in laserja.
Vendar za zbiratelje in ljubitelje kamej ročna izdelava, ki spominja na slovito Gemmo Claudio, ostaja sinonim za izjemno lepoto reliefno obdelanega kamna, ki govori romantične, dramatične, senzibilne zgodbe…
