Kongres se na poziv sicer ni aktivno odzval, je pa Rooseveltova administracija sprožila 45 sodnih postopkov proti največjim ameriškim korporacijam zaradi zlorabe monopolnega položaja, omejevanja konkurence in nelojalnih poslovnih praks. Roosevelt je tako z zavzemanjem za aktivno regulacijo zaslovel kot "trust buster", preganjalec monopolov. Hkrati s preganjanjem monopolov pa je sprožil tudi bitko proti t.i. roparskim baronom, ki so v času industrializacije prišli do enormnega bogastva (Rockefeller, J.P. Morgan itd.), večinoma z nelojalnimi poslovnimi potezami in omejevanjem enakih možnosti drugih.

Po koncu svojega drugega mandata se je Roosevelt leta 1910 zavzel za t.i. "square deal", to je za večjo enakopravnost in za enake možnosti vseh, vendar ne zgolj v "okviru obstoječih pravil igre", ampak da se "pravila spremenijo tako, da bodo omogočila večjo enakost možnosti in enakost plačila za opravljeno delo." Mnoge njegove ideje so bile kmalu uresničene, med drugim tudi uvedba dohodnine, mnoge pa malce kasneje v "new dealu" njegovega daljnega bratranca Franklina D. Roosevelta.

Roosevelt je leta 1906 dobil Nobelovo nagrado za mir in njegova podoba je vklesana v goro Mount Rushmore ob še treh največjih ameriških predsednikih - Washingtonu, Jeffersonu in Lincolnu. Kar veliko pove o njegovi zgodovinski vlogi.

O tem govorim zato, ker se današnja situacija, sto let kasneje, zdi precej podobna. In ker zahteva podobno delovanje. Obdobje zadnjih dvajset let je v razvitih državah pomenilo obdobje velikih priložnosti, velikih dobičkov in velikih zaslužkov. Medtem ko so Clintonova leta "nove ekonomije" pomenila predvsem storitveni in tehnološki boom na čelu z Microsoftom, Googlom in tehnološkimi podjetji na Nasdaqu, pa je obdobje med letoma 2004 in 2008 poskrbelo za blaginjo predvsem finančnih institucij.

To je bilo diamantno obdobje za bankirje in menedžerje finančnih skladov, ki so z investiranjem v različne laikom nerazumljive izvedene finančne instrumente ter njihovim prekladanjem med različnimi portfelji na nereguliranem finančnem trgu poskrbeli za nekajdesetkratno napihnjene bilance skladov in bilančne vsote bank. Njihovi menedžerji pa so precejšen del teh navideznih dobičkov prek bajeslovnih plač, nagrad in bonusov prelili v zasebne žepe. V tem obdobju se je neenakost v razvitih družbah močno povečala. V ilustracijo, leta 1979 je zgornjih 0,1 odstotka Američanov zaslužilo 20-krat več od spodnjih 90 odstotkov populacije, leta 2006 pa se je to razmerje povečalo na 77-kratnik.

S tega vidika so demonstracije in kamenje ob srečanju skupine G20 v Londonu ter naraščajoči negativni sentiment proti "bogatim" v večini razvitih držav zelo razumljivi. Med ljudmi se je razrasel - upravičen - občutek, da so bogataši iz finančnega sektorja do tega bogastva prišli na nemeritoren način, ob pomoči zlobirano pomanjkljive regulacije, z ustvarjanjem Ponzijevih finančnih shem, z nesorazmernimi nagradami za svoje delo ter skrivanjem svojih zasebnih kapitalskih dobičkov v davčnih oazah.

Kot pravi zadnji Economist, je glavni očitek novim finančnim bogatašem bolj ali manj upravičen. Finančniki so ustvarili sistem, v katerem oni privatizirajo dobičke z investiranjem tujega denarja in nato socializirajo izgube, ko njihove družbe propadejo. Hkrati jim v stiski na pomoč priskočijo še centralne banke z zniževanjem obresti in vlade s finančnimi bail-out programi, saj so finančne družbe, ki jih vodijo, prevelike, da bi smele propasti. Lepšega socializma si finančni bogataši res ne bi mogli želeti.

Toda, kot še ugotavlja Economist, nekaj gnilega je v finančnem sektorju, kjer se glavna kapitalistična spodbuda - sorazmernost donosov stopnji tveganja naložb - sprevrže v visok račun, izstavljen davkoplačevalcem. Jeza davkoplačevalcev je povsem upravičena. Zato je treba narediti troje. Prvič, finančni sistem je treba reformirati in delovanje finančnih inštitucij regulirati. Zmotno je prepričanje, da finančne inštitucije ne počnejo nič koristnega. Dejstvo je, da so finančne inštitucije kot olje v motorju tržnega gospodarstva. To se morda najlepše demonstrira danes, ko finančni trg deluje samo še s četrtino zmogljivosti in podjetja ne morejo dobiti dovolj kreditov niti za tekoče poslovanje, fizične osebe pa ne za nakup nepremičnin. Brez financ se gospodarstvo zaustavi.

Dejstvo pa je, da finančne inštitucije potrebujejo bistveno večji nadzor. Oblike zahtevane večje regulacije so različne od države do države, saj je struktura finančnih poslov po državah zelo različna. Sistemsko tveganje v ameriškem in britanskem finančnem sektorju je denimo predstavljalo neregulirano poslovanje zasebnih finančnih korporacij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Pri nas pa je sistemsko tveganje v finančnem sektorju predstavljalo slabo regulirano posojanje in zavarovanje kreditov državnih in zasebnih bank finančnim holdingom in za menedžerske prevzeme.

Sistemska zdravila bodo zato različna. Očitno pa je, da je treba poostriti pravila glede izvedenih finančnih instrumentov, bonitetnih izračunov, računovodskih standardov, zahtevanih kapitalskih rezervacij za bolj tvegane finančne naložbe, da je treba omejiti možnost zavarovanja za najete kredite z zastavo vrednostnih papirjev itd. Ta nova regulacija se bo morala zgoditi, sicer svetovno gospodarstvo ne bo pripravljeno na novi vzpon oziroma bo še naprej močno podvrženo podobnim sistemskim tveganjem.

Drugič, zlorabe s strani finančnikov in menedžerjev je treba sankcionirati. Prvič zaradi pravičnosti same in drugič zaradi omejitve možnih negativnih družbenih posledic. Sicer se bo upravičen negativni sentiment v družbi s poglabljanjem gospodarske krize ter z najedanjem eksistence tistih z najnižjimi dohodki samo še poglobil. Nemiri, podobni tistim v Atenah, Reykjaviku, Londonu, lahko prerastejo v bistveno širše dimenzije, pri čemer ni izključeno niti individualno obračunavanje z najbolj izpostavljenimi bančniki, menedžerji in tajkuni. Zanimivo je, da pravosodni sistem v razvitih tržnih gospodarstvih v teh primerih deluje bistveno bolj učinkovito in da samodejno sankcionira takšne zlorabe, ko se izkažejo (denimo primer Enrona v ZDA ali Mannesmana v Nemčiji).

Pri nas pa tovrstne prakse skorajda ni. Dejstvo je, da je nerazumne špekulacije, izigravanje in eklatantno kršenje zakonov glede prevzemne in protimonopolne zakonodaje pri nas treba tudi sodno sankcionirati. Če do pravnomočnih sankcij, denimo v primeru Istrabenza in Pivovarne Laško, ne bo prišlo, naš tržni gospodarski sistem nikoli ne bo normalno deloval, državljani pa bodo izgubili zaupanje v njegovo učinkovitost in učinkovitost pravne države. Grobo sistemsko deziluzioniranje državljanov v obdobju hudih gospodarskih in socialnih razmer pa zna biti zelo eksplozivna mešanica. Odgovornost sedanje vladajoče garniture je, da na tem področju uveljavi bolj učinkovito pravno državo.

In tretjič, potrebne so korekcije v socialnem sistemu, tako glede delitve ustvarjenega bogastva kot tudi glede zagotavljanja enakih možnosti vsem, kar se nenazadnje mora manifestirati tudi v lažjem in cenejšem dostopu do zdravstvenih in šolskih storitev. Razmere v anglosaških, azijskih ali tranzicijskih državah so na tem področju neprimerno slabše kot denimo v kontinentalni Evropi, skandinavskih državah ali Sloveniji. Obamov "new deal" obeta pomembne spremembe na področju dostopa do osnovnega zdravstvenega varstva in kvalitete javnega šolstva v ZDA, drugim državam na tem polu pa se morajo Obame šele zgoditi. Pri nas je dostopnost prebivalstva do zdravstvenih in šolskih storitev neprimerno boljša in v bistveno večji meri omogoča enake možnosti vsem kot v državah, s katerimi se primerjamo. Šepa pa sistem glede kvalitete storitev, saj je denimo do hitrih in kvalitetnih zdravstvenih storitev mogoče priti šele ob visokih doplačilih, kar seveda dostopnost zdravstvenih storitev de facto močno zmanjšuje.

Po drugi strani pa je dejstvo, da mnoge pridobitve preteklosti, denimo nizka upokojitvena starost in visoko razmerje pokojnin glede na plačo, finančno dolgoročno niso vzdržne. Mnoge tovrstne "pridobitve" na daljši rok niti ne bodo več potrebne, saj bo čez dvajset let struktura zaposlenih bistveno drugačna in bo večina zdaj zaposlenih na težavnih delih v industriji ali gradbeništvu že upokojena. Mlajše generacije bodo v veliki večini, okoli 85-odstotno, zaposlene v storitvenem sektorju, kjer so fizični napori bistveno manjši, možnosti fleksibilnejših oblik zaposlitve pa bistveno večje.

Ko se danes pogovarjamo o reformiranju obstoječega finančnega, gospodarskega in socialnega sistema, se dejansko pogovarjamo o novi družbeni pogodbi. Vsi deležniki v teh pogovorih - zaposleni, delodajalci, sindikati, široka javnost - pa se morajo zavedati, da se pogovarjamo o tem, kako narediti našo skupno prihodnost socialno bolj sprejemljivo, vendar hkrati tudi z dovolj učinkovitimi gospodarskimi temelji, da si jo bomo lahko privoščili. Kompromisi na vseh straneh bodo zato nujni. Toda gradimo skupno prihodnost, kar je prvenstveno treba imeti pred očmi.