In tudi je: najprej tako, da je na internetu predstavljal tridimenzionalne prototipe izdelkov, ki v resnici niso obstajali, s to virtualno znamko pa je pritegnil interes resničnih naročnikov. Že kar kmalu največjih, od Cappellinija do Danoneja, od Toyote do Guccija, od Heinekena do Shiseida; tudi Gorenja. Minuli teden je v portoroškem Kempinski Palaceu svoje poglede na oblikovanje predstavil slovenskim oglaševalcem na oglaševalskem festivalu.

Ste prvič v Portorožu?

Da. Kako lepo je tukaj na terasi, in še kadim lahko!

Nisem čisto prepričana, glede na vrsto cigarete…

Da, da, vse je v redu. Če kadim to, kadim manj drugih.

Prav. Povejte mi, zakaj so vas pri dvajsetih pognali iz prestižne oblikovalske šole Créapole?

O, dobro ste začeli! Hočete resnico? Bil sem preveč nemiren.

Slabo vzgojen otrok?

Ne, zelo dobro vzgojen. Le preveč nemiren. Hočete zares resnično zgodbo?

Seveda.

Resnična zgodba je, da je bila šola zelo draga. In moji straši je niso mogli več plačati. Tako sem dobil obvestilo, da bodo šolska vrata, če ne poravnamo šolnine, zame zaprta. Bil sem mulc in živo sem si predstavljal, kako pridem pred vrata, vsi vstopajo, le zame ostajajo zaprta!

Zdaj lažete, kajne? O sebi kreirate medijski mit, ki ga boste v naslednjem intervjuju zanikali in pripisali novinarskim racam, tako kot tisto o vašem marsejskem poreklu?

(smeh) Ne! Drži, da sem bister fant, a ne tako zelo. Kadar lažem, svojo laž pripravim vnaprej, zdaj nisem lagal.

Toda vaša družina ni revna in šolo ste zapustili že po nekaj mesecih.

Ni revna, a tudi bogata ne. Prej so bili zelo bogati, lahko bi kupili vse te hotele tu naokrog, a življenje kdaj pa kdaj prinaša zdrse…

Borzne?

Ne, borze in delnic v moji družini ne poznamo. Imamo pa vsi podoben odnos do denarja: denar je nekaj, kar pride in gre, kar kroži, nanj ne smeš biti navezan. Sicer pa je res, da mi je zelo prav prišlo, da sem lahko zapustil šolo, nisem imel potrpljenja, vse je šlo prepočasi. (smeh)

In Marseille? Ste ali niste iz Marseilla?

Ne. (smeh) Res pa sem zelo veliko v Marseillu, tam sem si kupil veliko hišo na otoku, ker pripravljam nekaj arhitekturnih projektov za leto 2013, ko bo Marseille kulturna prestolnica Evrope. To bo velik in zelo zahteven projekt, ki ga je treba skrbno pripraviti, časa pa ni več veliko.

Prosim, ne drezajte v našo rano!

Kako?

Maribor bo kulturna prestolnica že leto prej, a ni še nič narejenega…

A tako? Čudno.

Kako ekonomska kriza vpliva na vaš posel? Bo Marseille denimo zmanjšal obseg vašega dela?

Kriza se seveda že zelo čuti, in to povsod, a pogodb, ki so bile sklenjene prej, se seveda ne spreminja, še posebej, ker je bil denar za Marseille že rezerviran in so projekti že v delu; kako bo s tistimi, ki še nimajo pogodb, pa seveda nihče ne more vedeti, ker ni jasno, kako dolga bo kriza.

Sicer pa to, kar se zdaj dogaja svetu, po mojem ni kriza, kriza je nekaj začasnega, kratkotrajnega, to pa ne bo začasno, omejeno na nekaj let, ampak gre za večje, bolj korenite spremembe. Svet in navade se morajo spremeniti, vsi se moramo prilagoditi novim okoliščinam, kakršne nastajajo, se soočiti s problemi, ki sta jih prinesla napredek in razvoj. Potrošnja stvari, ki jih v resnici ne potrebujemo, je dosegla neznosno stopnjo, poganja pa nepotrebno industrijo na račun potrebne in onesnažuje okolje.

Tudi oblikovalci ste pomemben del te proizvodnje, te mašinerije, ki žene naprej iracionalno potrošništvo.

Zase si upam trditi, da ne, jaz nisem Karim Rashid, ne hvalim se s tem, da sem v letu dni naredil več kot dvesto izdelkov. Kaj mi bo to, lahko jih naredim tisoč, toda zakaj? Če se nečesa lotim, mora to biti nekaj koristnega, pri tem sem z materialom kar najbolj ekonomičen, nikoli ne uporabljam tehnologij, ki niso na neki način povezane z izdelkom, ki ga dizajniram, trudim se, da bi bile stvari kar najbolj preproste, ekonomične, čiste, v smislu materialov in celo cen. Zato se nikakor ne vidim v tej kategoriji onesnaževalskih dizajnerjev, tudi v ožjem pomenu besede ne.

Resda ne delam z ekološkimi materiali, upoštevam pa reciklažo, in že sama filozofija mojega dizajna je eko-filozofija: redukcija materiala, naravnanost k bistvu, k uporabnosti, z eleganco in kančkom poetične vrednosti. Ne kombiniram materialov, ki bi prihajali s treh koncev sveta in bi pomenili nešteto transportov, delo v eni tehniki, v monobloku je že samo po sebi ekološko. Seveda sem tudi jaz dejavnik onesnaževanja, a ne med najhujšimi.

Ali veste, kje vaše izdelke izdelujejo in v kakšnih delovnih pogojih?

Vem. Večino v Italiji, manj v Franciji, nekaj tudi na Kitajskem, četudi imam tam probleme, ker po pogodbi ne dovolim, da bi moje izdelke izdelovali otroci, a težko preverjam, ali se tega držijo. Tako zavračam mamljive ponudbe in s tem izgubljam denar. A v nekem trenutku se moraš odločiti, kdo si.

Moja partnerica (igralka Vahina Giocante, op.p.) je zavrnila milijonsko ponudbo L'Oréala, ker je ta kozmetika ekološko sporna. Toda ona si to lahko privošči, predstavljajte si mlado, neznano dekle, ki bi zavrnilo dva milijona.

Eno izmed temeljnih ekoloških pravil je tudi, da imajo stvari trajnost, ne pa, da jih nenehno mečemo proč in nadomeščamo z novimi. Imate tudi to v mislih?

Vsekakor, predmet, ki mu je namenjeno obstajati le dve ali tri leta, ne pride v poštev, to je moda, moda pa me sploh ne zanima. Trajnost pa prinaša kakovost in ta je povezana s ceno.

Ne nujno, vsi vemo, da je cena znanih blagovnih znamk večkrat daleč nad kakovostjo. Kako dolgo življenjsko dobo ima vaša postelja?

Zdržati mora petnajst let, to je moja zahteva.

Kakšno pa je vaše sodelovanje v Srbiji, oblikovali ste studio Pink TV?

S Srbijo imam veliko ljubezensko zgodbo, to je vse, kar lahko rečem. Večkrat sem tam predaval, delam pa ne več, ker sem ob ogledu neke tovarne videl preveč ljudi z orožjem. V tistem času sem tudi prodal svojo dušo hudiču, ker sem oblikoval cigaretno škatlo Davidoff, potem pa ugotovil, da ne morem sodelovati pri nečem, kar uničuje mene in druge. Moral sem torej razčistiti, kaj je koristno in kaj dela škodo, in tako sem prekinil sodelovanje in zahteval, da umaknejo moje ime. In seveda znova izgubil veliko denarja. Tako je to - zdaj si lahko privoščim biti etičen, lahko si priznam, da sem delal napake, mlad oblikovalec pa z zavrnitvijo takega dela tvega veliko več, zanj je etična odločitev veliko težja.

Kaj pa oglaševanje? Ni videti, da bi oglaševalce pestili kakšni ekološki ali etični pomisleki.

Mislim, da kljub krizi ljudem ni več mogoče prodajati bedarij, zato je treba oglaševanje na novo premisliti. Ko na primer Gillette naredi novo britvico s štirimi rezili in jo oglašuje kot veliko boljšo od one s tremi, tako kot so prej to primerjali z ono z dvema reziloma, takrat se je res treba vprašati, ali je potrošnik tako neumen, da bo temu nasedel. Po mojem ni, vsaj ne več.

Od nastanka oglaševanja so se oglaševalci poigravali z ljudmi, ki niso bili dovolj obveščeni, da bi lahko preverili resničnost oglasnih sporočil, zdaj pa jih po mojem ni več mogoče vleči za nos. Vsakdo lahko preveri, ali je res kakšna razlika med tem ali onim praškom, na internetu pa tudi izve za resnično vsebino. Oglaševanje mora po mojem zato postati bolj transparentno, bolj resnično, bolj pošteno in bližje ljudem. Brez njega sicer ne gre, saj je izdelke treba umestiti na trg, a na drug način. Že internetno oglaševanje je prineslo velike spremembe.

Se vam zdi, da so se oglaševalci pripravljeni odreči delu zaslužka za boljše oglase? Potem ko so desetletja prodajali trivialnosti in živeli kot bogovi?

Oglaševalci so tatovi. Kadar delajo video, ga naredijo za majhen denar, ko ga z nekaj minimalnimi intervencijami spremenijo v reklamo, zaračunajo desetkrat več. Ker pa jih zdaj kriza stiska za vrat, bodo morali delati za manj, za bolj realne cene. Podjetja bodo namreč vse bolj varčevala pri oglasih, trša bodo v pogajanjih o ceni in kakovosti, in preživeli bodo le tisti z novimi idejami, ne pa starimi neumnostmi. Delali bodo več za manj, njihova zlata doba se je končala.

To velja tudi zame, tudi sam sem izredno veliko zaslužil, bili so časi, ko si lahko cene navijal po mili volji, ker je podjetjem šlo dobro in smo jih vsi skupaj, oblikovalci in oglaševalci, prepričali, da je naše delo toliko vredno. To seveda ni bilo res, in zato prav nič ne obžalujem, da so ti časi minili. Zdaj bomo delali za manj, in upam, da še boljše kot prej, konec je izsesavanja.

Res verjamete v vse te spremembe, v to, da ne gre samo za začasno stiskanje zob do novega vzpona? Da se bo trend nove skromnosti prijel in ohranil, tudi če kriza mine?

Nova skromnost, kako izvrsten izraz! Ste se ga vi spomnili?

Ne vem, mogoče sem ga kje pobrala, ker se mi zdi zelo ustrezen…

Že dolgo nisem slišal kaj tako lepega. Zaščitite ga! (smeh) Rad imam besede, izumil sem le eno, simplexité (združitev preprostosti in zapletenosti, op.p.), pa še zanjo se je čez nekaj časa oglasil nekdo, ki je trdil, da jo je uporabljal že pred leti.

Torej, točno tako, kot ste rekli: nova skromnost. Stare skromnosti ni več, izgubili smo jo, ko smo se, kot otroci v peskovnik, zagnali v neštete možnosti in verjeli, da so neizčrpne. Zdaj jih poznamo, a se zavedamo tudi krhkosti, ranljivosti. Da, res verjamem, da bo v prihodnje drugače. Zdaj si ne bi več kupil take ure.

Pa še precej grda, nastopaška je…

To je Holmar Piguet, lepo prosim! Ni grda! (smeh) Je pa res, če pomislim na ceno, se moram vprašati: zakaj vraga bi imel tako uro? A živeli smo v bleščavem svetu in ničesar več nismo zares cenili. Če bi pred dvema letoma sedel na tej terasi, mogoče še morja ne bi opazil…

To morda nima toliko opraviti s krizo kot z vašim osebnim zorenjem.

Mogoče.

Kako bi definirali svojo estetiko?

Ko se ukvarjam s kakšnim izdelkom, mi gre v prvi vrsti za redukcijo, za večjo funkcionalnost, transparentnost. Na koncu vam je lahko všeč ali ne, a svojega ega v izdelke nikakor ne umeščam. Veliko več ega imam, kot ga je v mojih izdelkih. (smeh) Z njimi zares poskušam služiti družbi.

V kakšnem smislu menite, da ste v službi družbe?

Če analizirate moje izdelke, boste videli, da nikoli ni ničesar preveč, da ni ničesar, kar bi šlo čez. Reduciram do maksimuma, funkcija je takoj jasna. Moja postelja ima ob strani različno globoki polici, na spodnjo je mogoče odložiti steklenico, na zgornjo kozarec. Včasih pa so moji izdelki celo nevidni: za Artemides sem oblikoval nekaj svetilk in ko sem vstopil v sobo s prototipi, jih sploh nisem videl, tako neopazne so. Prinašajo svetlobo, a kot predmeti so skoraj nevidne. Svetloba brez svetilke, brez materiala. S tem pač ne bi očaral kakšne punce!

Pri tem mi ne gre za minimalizem, kakršnega poznamo iz osemdesetih in devetdesetih, brutalnost hladne, bele ali črne, v slogu trgovin Kalvina Kleina. Bolj mi gre za racionalno fluidnost, racionalno organskost. Rad imam organski dizajn, a ni iz našega časa, to je svet 19. stoletja. Organske so torej nekatere linije, ki mi jih navdihujejo naravne strukture, a jih racionalno predelam.

Imate svoje najljubše izdelke?

Vsekakor se mi nekateri zdijo boljši in drugi slabši, a mislim, da svojega ikoničnega kosa še nisem ustvaril, mislim, da še rastem in da najboljše še pride. Mogoče imamo oblikovalci privilegij, da nenehno razvijajo nove materiale, ki včasih že sami navdihujejo izdelke, ponujajo nove in nove rabe. Srečo imam, da sodelujem s podjetji, ki imajo izjemne poznavalce materialov, in od njih se učim. Vedno gre za timsko delo, oblikovanje je le en del.

Sodelujete tudi z Gorenjem, za katerega ste oblikovali kuhinjo. Se bo to sodelovanje nadaljevalo, z ozirom na to, da je Gorenje v težavah?

Nisem vedel, da so v težavah. Naše sodelovanje se nadaljuje, rad imam trajna sodelovanja, ker lahko na tak način bolje razvijem svoje zamisli. Za Gorenje sem naredil kuhinjo in zato kuhinj ne bom delal za kakšno drugo podjetje, to ne bi imelo smisla. Trenutno se ukvarjamo s tem, da bi to kuhinjo izdelali še v drugi barvi, prva je bila črna, s čimer smo nekako lansirali modo črne, a ker je zdaj te črne že povsod preveč, bomo naredili belo inačico. Ko bo tudi ta zastarela, pa bomo verjetno naredili novo kolekcijo. Z Gorenjem imam partnerstvo blagovnih znamk, postal sem namreč blagovna znamka, kar je več kot le dizajnerski studio; ko ime začne prodajati, ste blagovna znamka.

Manj partnerstev pomeni tudi manj dela?

Da, četudi je včasih težko, ker naredim več predlogov, kot jih zmorejo izdelati.

Ste deloholik?

Nič več. Sem pa bil, da. A to ničemur ne služi.

Torej ne drži, da kvantiteta preskoči v kvaliteto, da je potrebno veliko, da bi izcedili nekaj dobrega?

Pri mladih oblikovalcih to večinoma drži, zdaj pa vidim, da sta bolj pomembna način organizacije in način dela. Če delam preveč stvari, izgubljam čas. Zdaj sem bolje organiziran, imam več prostega časa, a ravno v tem času vidim nove stvari, odprt sem za vse, kar se dogaja, in lažje dobim nove ideje. Tako zdaj nisem več deloholik, le še alkoholik. (smeh)

No, to je napredek.

Šalim se, alkohola sploh ne pijem.

Še nikoli nisem srečala Francoza, ki ne bi pil vina.

No, vidite, jaz sem tak. Včasih pijem šampanjec, in če mi uspe popiti prvi kozarec, kar je redko, potem lahko nadaljujem, a samo z istim šampanjcem. Vina sploh ne pijem.