Včasih sva kaj poklepetala, potem pa so mi nekateri kolegi, ki so ga dlje in bolje poznali, povedali, da v resnici živi nekakšno dvojno življenje. Eno se odvija podnevi, ko stvari tečejo brez kakšnih težav, predvidljivo in mirno. Povsem drugačno pa se začne ponoči, ko iz sanjskega sveta pridejo nadenj pošasti v obliki spominov na mrtve duše. Takrat se v begu pred njimi zbuja s kriki, a beg mu uspe le, dokler je buden. Naslednjo noč se vrnejo in njegovih mor že mnoga leta ne more nihče pregnati.

Nanje je bil obsojen, dokler je bil živ. Ta drugi, nočni in sploh temni del njegovega življenja je napolnjevala vest, zaradi katere ni mogel izbrisati spomina na vse tiste, ki jih je petinštiridesetega na ukaz pobijal kot izdajalsko domobransko zalego. Večinoma mladi fantje, vmes najbrž tudi enako mlade ženske in otroci.

Če že poskušamo razumeti okoliščine po koncu druge svetovne vojne, ko je zaradi okupatorja in njegovih zaveznikov umrlo toliko ljudi, bi nekako zmogli razumeti obseg sovraštva, ki ga take razmere porodijo. A razumeti na tej ravni ne pomeni tudi oprostiti. Comprendre, c'est tout pardonner velja lahko v nekem intimnem odnosu, ne pa za zločin.

Kaj je privedlo do tega, da se je ob izbrisanih manifestiralo podobno sovraštvo, podobno močno in podobno razširjeno?

Proti koncu osemdesetih sem preživel pri beograjskih prijateljih teden dni prav v času znamenitih mitingov. Ti so bili skrbno organizirani. Nekakšna civilna zaščita je nadzirala zlasti stanovalce večjih blokov in stolpnic, ali so se odzvali pozivom na zborovanje. Mi smo obsedeli v stanovanju. Prijatelji so se kasneje izselili v Kanado, daleč od norega sveta. Niso bili edini, a mnogi niso imeli take sreče, zlasti ne denarja ali uporabnega znanja za delo v tujini.

A ostala je milijonska množica, ki je zahtevala orožje. Zelo kmalu ga je tudi dobila in začelo se je klanje.

Ne pišem o usodi posameznih izbrisanih, pišem o odzivu večine nas, Slovencev, ki nam je v najkrajšem času uspelo demonstrirati sovraštvo, primerljivo s tistim po drugi vojni, a tokrat brez razloga. Kot da bi le čakali priložnost, da lahko koga poteptamo. Lev Kreft opozarja, da je čas, ko je treba ugotoviti odgovornost. Še kako res, a le kako to storiti? Seveda so pri roki politiki od Bavčarja naprej. A dvomim, da je to le njegov izum. Kaj storiti z množico vestnih izvrševalcev nezakonitih ukazov, ki so bili sicer vsi na podlagi zakona?

Kaj storiti z občinskimi uslužbenci, ki se vsi po vrsti norčujejo iz štirinajstletne deklice, ki (še) nima pojma, kaj pomeni, da je izbrisana? Ve samo, da ji z veseljem zabrusijo: "Saj sploh ne obstajaš!" Sledi najbrž vsesplošno krohotanje birokratov nad domislico. Od tistega trenutka dalje začne deklica spoznavati, kaj pomeni, da ne obstaja. So samo "otroci s Petrička" tisti, ki zbujajo naše sočutje?

Kaj storiti s sodnico, ki ob zavestnem sklicevanju na napačne podatke odredi izgon človeka, ki je dvajset let živel na Koroškem, in ki ga s tem ločijo od žene in dveh otrok? V izgnanstvu je preživel šest let.

Kaj storiti z današnjo ministrico? Ko je bila še načelnica upravne enote, se je k njej prišla potožit žena, ki so ji izgnali moža, potem ko je petindvajset let bival v Sloveniji. Irma Pavlinič ji je odgovorila, da je v Sloveniji veliko mater samohranilk in da bo tudi ona zdržala. Za moža pa je najbolje, da sam zapusti državo, sicer ga bo čez mejo vrgla policija.

Kaj storiti s številnimi policisti, ki so izvajali nasilje nad posamezniki? M. B. je moral na operacijo, ker so mu zmečkali moda s pojasnilom, "da ne bo več slovenskim kurbam pankrte delal".

Ravnanje z izbrisanimi je "legaliziral" poslanec državnega zbora s pojasnilom, da gre za "državotvorni patriotizem".

Krivično bi bilo prezreti tisti del Slovencev, na žalost številčno skoraj zanemarljiv, ki se v vseh teh letih kalvarije izbrisanih niso sklicevali na zakon, tako kot brezvestni uradniki, ampak so delovali izrazito v nasprotju z njim in reševali razmere, tudi življenja. Nekateri zdravniki so zdravili ljudi pod drugimi imeni, izdajali recepte na obstoječa imena, saj jih izbrisani niso več imeli; posamezniki so se javno izpostavljali zanje in sprejemali z vseh strani grožnje, pljuvanje in zmerjanje. Danes s precejšnjo zamudo večina medijev poskuša oblikovati primeren odnos do tega problema, a se zdi prepozno. Sovraštva je že preveč in premočno je zasidrano.

Pred kakšnim letom so me povabili iz Zveze združenj borcev, naj kaj povem o vrednotah. Med drugim sem rekel, da ne opazim nobene razlike v temeljnih stališčih do izbrisanih med Rodetom, Jelinčičem in Pahorjem. Prvi je povedal, da Slovenija nima nobene moralne obveznosti do tistih, ki niso bili za njeno samostojnost; drugi je pripravil puškomitraljez in z domislico povzročil v parlamentu in v javnosti več hahljanja kot zgražanja; tretji se je v tveganju predvolilnega izpostavljanja poskušal prikupiti ksenofobnemu delu volilcev z izjavo, da so izbrisani sami prispevali k svojemu položaju. Med občinstvom je bilo čutiti nelagoden molk, a brez ugovarjanja.

Tudi danes zato ne preseneča, da za reševanje ni toliko zaslužen (zagret?) Pahor kot energična Kresalova in nepopustljivo dosleden državni sekretar Klemenčič.

V prejšnjem Objektivu je Sašo Dolenc povzel Milgramov eksperiment, ki dokazuje, kako hitro se ljudje spremenimo v mučitelje, tudi morilce, če za nami stoji avtoriteta, ki od nas to zahteva. Mislim, da je v primeru izbrisanih problem še dosti hujši. Ni bila potrebna kakšna posebna avtoriteta. Seveda je bilo potrebno uradno, politično pokritje zločina. A vse od tega trenutka naprej je videti bolj strast kot pa dejanje, ki ga počnemo pod prisilo. Ta strast je prepoznavna od policijskih šefov ob Bavčarju do množice uradnikov, vmes tudi sodnikov, ki so vsak z veseljem obešali svoj kamen okoli vratu posameznikov, enako otrok. Če ne bi bilo veselja ob tem početju, porojenega iz sovraštva in maščevalnosti, najbrž ne bi bilo še danes takega razpoloženja med Slovenci, kakršno lahko razberemo tudi iz raziskav javnega mnenja. Tolažba, da skoraj polovica Slovencev ne podpira interpelacije zoper ministrico Kresalovo, je jalova. Podpira jo namreč skoraj tretjina. Če je vzorec kolikor toliko zanesljiv, pomeni, da se je sovraštvo naselilo v več sto tisoč Slovencih.

Zato ni čudno, da se najde neki podmladek zdravih sil, politične stranke, ki svoje domnevno in šele pričakovano trpljenje pripisuje izbrisanim, namesto da bi nase prevzeli vsaj delček njihovega trpljenja in s tem dokazali vsaj poskus krščanske drže in morale. S tem dokazujejo ustvarjanje in prenašanje sovraštva, ne da bi sploh karkoli vedeli o čemerkoli, povezanem z izbrisanimi. In s tem dokazujejo našo prevladujočo strast do zla.

Ta razsežnost povzročanja bolečine prekaša Milgramovo predstavo a avtoritarnosti na eni in poslušnosti na drugi strani. Slovenci smo dokazali, da za kolektivni zločin ne potrebujemo avtoritete, le priložnost.

Opisani primeri, razen prvega, so pričevanja iz knjige avtoric Dedić, Jalušič, Zorn: Izbrisani (2003)