"Raziskovalci medvedov na Aljaski so ugotovili, da pravzaprav sploh ni pomembno, kako hitro tečeš," reče hudomušno s prenosnim GPS-sprejemnikom v roki. "Pomembno je le to, da tečeš hitreje kot tvoj pomočnik," se navihano zasmeji, potem ko je na križišču gozdne poti zavil v lovišče s posebnim namenom Jelen-Snežnik.

Prenos podatkov v gozdu

Namenjeni smo bili namreč v bližino brloga pet let stare in 120 kilogramov težke medvedke Ane, ki je tam povrhu vsega skupaj z mladičem, zato je bil moj smeh bolj vljudnosten, iz preteklih izkušenj pa sem dobro vedel, da raziskovalci nikoli ne izzivajo sreče. "Ah, nekateri ljudje si celo ne upajo več v gozd samo zato, ker so v njem medvedi," reče Krofel in postreže s statističnim podatkom, da je kar 70-krat večja možnost, da te ubije pes ali celo 400-krat večja, da te ubije strela, kaj šele, da se ti kaj zgodi v prometni nesreči. "Seveda se je v zadnjih letih zgodilo nekaj napadov, ki so imeli resne posledice, a v Sloveniji več kot 20 let ni bilo potrjenega smrtnega primera. Če mu prideš blizu, praktično vedno pobegne. Kadar slučajno res napade, gre največkrat za lažni napad, kar pomeni, da se zapodi proti tebi in morda s šapo udari ob tla ter nato odide, ne da bi prišlo do fizičnega stika," pojasni in doda, da ob srečanju ne smemo teči, temveč se moramo mirno umakniti.

Agencija Republike Slovenije za okolje je namenila dovolj sredstev, da so na Oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na Biotehniški fakulteti v Ljubljani s posebnimi ovratnicami opremili 13 medvedov, nekaj pa jih bodo še spomladi. "GPS-ovratnica vsako uro zabeleži lokacijo medvedov z natančnostjo petih metrov, nato pa koordinate pošlje v obliki SMS-sporočila. Na ovratnici se poleg tega s pomočjo senzorjev zbira tudi kopica drugih podatkov, ki pa jih zaradi velike količine ni mogoče prenesti na tak način," pojasni Krofel. Raziskovalci se morajo zato dovolj približati medvedom, da lahko s pomočjo antene poberejo še podatke o aktivnosti in temperaturi.

V nasprotju s splošnim prepričanjem medvedi v Sloveniji ne poznajo pravega zimskega spanja. "Pri nas je, v primerjavi s severom, pozimi topleje, zato nekateri občasno prihajajo iz brlogov, se pa izhodi in njihova dolžina precej razlikujejo od medveda do medveda," pove Krofl. Nenadoma je zavrl, odprl vrata in se nagnil s sedeža. "Volk je," naznani in takoj smo vsi trije poskakali iz terenskega vozila. Na tankem novozapadlem pršiču se blešči niz volčjih sledi, ki mu družbo delajo razločni parklji. Sledi dveh volkov so še sveže - tukaj sta bila to noč. "Morda se nam oglasita nazaj," reče in z dlanmi pred usti sklene lijak ter po volčje zatuli v gozd. Nekaj trenutkov počakamo, a je sredi gozda slišati le letalo, ki nad nami počasi para nebo. "V nekaj urah so lahko že kjerkoli, saj na noč prepotujejo po več deset kilometrov" reče po nekaj poskusih, zato smo odhiteli naprej.

Vodja projekta dr. Klemen Jerina z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire pojasnjuje, da s sledenjem medvedov poskušajo ugotoviti, kaj jih privablja v bližino naselij. "V tujini, na primer v ameriških narodnih parkih, so že pred več desetletji upravljavci ugotovili, da medvede najbolj privlačijo smetišča in ostanki hrane," pravi dr. Jerina. "Najprej so jih poskušali plašiti z gumijastimi in strašilnimi naboji, a ni nič od tega zaleglo. Nato so povečali odstrel, a so s pomočjo telemetrije odkrili, da izpraznjena območja zapolnijo drugi medvedi iz širše okolice. Edini učinkovit način za zmanjšanje konfliktov med človekom in medvedi je, da jim preprečimo dostop do antropogenih virov hrane v bližini naselij, saj se medvedi nanje hitro navadijo in začno bližino človeka povezovati s hrano."

Po desetih minutah ogledovanja sledi volčjih šap, ki se na strmejši klančini v globokem snegu razprejo skoraj za človeško dlan široko, se odpravimo naprej.

Šakali so Ljubljansko barje vzeli za svoje

"To bo to," je dejal Krofel, ko je puščica na zaslonu prenosnega GPS-sprejemnika ostro zavila v desno. Med odpiranjem prtljažnika, v katerem je kup opreme za telemetrijo in prenos podatkov z ovratnic, mimogrede omeni še šakale: "Ravno prejšnji teden smo na Ljubljanskem barju prvič potrdili prisotnost teritorialnih šakalov." Približno eno uro po sončnem zahodu se je šest članov društva Dinaricum in ljubljanske sekcije Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije zbralo na Vrhniki, da bi preverili, kakšno je stanje šakala na Ljubljanskem barju. "Šakal je srednje velik predstavnik družine psov in nedvomno najbolj skrivnostna in najslabše poznana vrsta velikih zveri pri nas," pove Krofel med pripravljanjem nahrbtnika.

"Čeprav je znano, da so se posamezni osebki pojavljali na Barju že vsaj 50 let, do zdaj ni bilo jasno, ali gre samo za klateške osebke ali pa so morda že vzpostavili stalne teritorije." Predvajali so jim posnetke teritorialnega oglašanja šakalov in na izzivanje se je na Barju nekaj sto metrov od članov obeh društev z značilnim visokim zavijanjem oglasilo več šakalov. "Natančnega števila nismo mogli oceniti, najverjetneje pa sta bila dva ali trije. Kmalu za njimi se je iz druge smeri nekoliko bolj daleč oglasila še druga družina. Ker je slišati šakala pri nas prava redkost, smo posnetek spustili še enkrat in ponovno se nam je oglasila prva družina," pojasni Krofel.

Zagrizemo v strmino in se odpravimo proti medvedki Ani. Gozd bi se naključnemu pohodniku na prvi pogled zdel prazen in brez življenja, a tokrat je bilo hitro jasno, da je v njegovem nedrju življenje. Iz nahrbtnika je Krofel potegnil napravo za telemetrijo, raztegnil krake antene in z dvignjeno roko začel krožiti v smeri pred nami. Iz naprave je bilo slišati zamolkel niz drobnih in različno močnih "pik-pik-pik-pik".

Sicer ovratnica na medvedki Ani pošilja natančno GPS-lokacijo vsako uro, vendar kadar je v brlogu, povezava s sateliti ni mogoča in jo morajo izslediti s klasično telemetrijo. Z anteno je Miha krožil najprej levo, ko pa je zmanjkalo signala, pa se je namenil v desno. "Smer oddajnika je na sredini celotnega kota, od koder prihaja signal," nama je pojasnil biolog in v namišljeni črti smo se skozi dinarski gozd namerili proti brlogu.

Naenkrat je snežno podlago prerezala dobro zdelana in razrita vlaka, za katero je bilo jasno, da so se na njej sproščali ljubitelji štirikolesnikov. "Teh je iz leta v leto več, pozimi pa jim družbo v najbolj odročnih predelih gozdov delajo tudi motorne sani." Takšna vozila pridejo zelo blizu divjadi in jih v zimskem času, ko mora varčevati z energijo, še dodatno vznemirjajo. "Sledi videvam vedno pogosteje, če ne to, pa štirikolesnike, motorje za kros in sani redno slišim," pove Miha Krofel, ki je medtem še enkrat preveril, ali smo na pravi poti.

Medved bo izkoristil vsako priložnost

Pogovor je sčasoma popolnoma zamrl, da ne bi po nepotrebnem vznemirili medvedke. Hodili smo drug za drugim in v značilni tišini zimskega gozda se je izpod šestih pohodnih čevljev slišalo le še škripanje uležanega snega. Čez nekaj časa smo prvič poskusili, ali bi bilo s posebno napravo že mogoče prenesti podatke z ovratnice. Povezava prek antene je bila zaradi neravne kraškega terena še preslaba, zato smo se odpravili bližje.

"Prenos podatkov poskušamo opraviti čim dlje od brlogov ali medvedov, da jih ne vznemirjamo," pove Krofel in doda, da je "včasih to že kilometer, pozimi, ko so v brlogu, pa lahko včasih tudi manj kot sto metrov". Tokrat je prenos 36.000 različnih podatkov z ovratnice medvedke Ane uspel iz oddaljenosti 250 metrov. Naprava vsako ovratnico prepozna po identifikacijski številki in si zapomni, kaj je z nje že prenesla. Kasneje jih vnesejo v baze podatkov in jih obdelajo ter interpretirajo. Nato je vnesel v prenosni GPS-lokacijo odvzema in smer brloga ter takoj zatem odločil, da ni nobene potrebe ali pa pametnega razloga, da gremo še bližje. "V neposredno bližino brlogov hodimo samo poleti, ko v njih ni medvedov, takrat tudi popišemo njihovo notranjost," je pojasnil Miha Krofel.

Približevanje medvedjih brlogom za zabavo je po besedah strokovnjakov skrajno neodgovorno in nevarno početje. V nekaterih primerih medvedka zaradi tega zapusti mladiče, ki brez nje poginejo.

"Zadnjih deset let v Sloveniji govorimo samo o tem, koliko je medvedov. Seveda je populacija številčnejša kot nekoč, a če pogledamo število škodnih primerov, ugotovimo, da se je moralo spremeniti nekaj tudi pri medvedih samih," dodaja dr. Klemen Jerina. Velikokrat so velike škode tudi tam, kjer je malo medvedov. V okviru projekta "Preučevanje dejavnikov habitacije rjavega medveda na človeka z uporabo GPS-telemetrije" raziskovalci vedno, ko se eden izmed označenih 13 medvedov zadržuje v bližini naselij na terenu, preverijo, kaj je morebitni razlog. Do zdaj so za vasmi večkrat odkrili nelegalna odlagališča klavniških odpadkov. Spremljani medvedi so obiskali tudi več nezavarovanih smetnjakov, neurejenih deponij in prostorov za piknik, na katerih ljudje puščajo ostanke hrane.

Po večletnem proučevanju so rezultati genetskih raziskav medvedov s 95-odstotno zanesljivostjo pokazali, da je bilo v Sloveniji konec leta 2007 od 394 do 475 medvedov. Kljub temu, da so pristojnim poslali strokovna poročila, nekateri posamezniki v javnosti še vedno ponavljajo ocene, ki govorijo o 700 do 1000 medvedih. Medvedje iztrebke so za potrebe določanja genotipa in vzorca populacije zbirali biologi, gozdarji, lovski čuvaji in lovci.

Vodja projekta "Analiza medvedov odvzetih iz narave in genetsko-molekularne raziskave" dr. Ivan Kos iz raziskovalne skupine za ekologijo živali z Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti pravi, da z varovanjem karizmatičnih vrst, kot so medved, volk, ris in šakal, ohranjamo tudi številne druge, na videz za ljudi nepomembne živalske vrste. "To je seveda možno samo z ohranjanjem njihovega življenjskega okolja, slovenske zveri pa so učni primer za širši evropski prostor, česar prav tako ne smemo zanemariti," dodaja dr. Kos.

Medtem je med hojo po gozdu ponovno zaživel pogovor in beseda je nanesla na medveda kot "zelo bistrega oportunista". Vzporedno s projektom genetike medveda so analizirali tudi iztrebke in vsebino prebavil odstreljenih medvedov ter ugotovili, da je osem desetin njihove prehrane rastlinskega izvora, ostalo pa predstavljajo ličinke in mrhovina. "Pojejo, kar imajo na voljo. Njegovi viri hrane se spreminjajo od sezone do sezone in tudi od leta do leta, zato se bo hranil s tistim, kar je trenutno pač na voljo. Ima tudi zelo dober spomin in se bo vračal tja, kjer običajno najde hrano," pove Miha in pojasni, da so na primer v ameriškem parku Yellowstone postavili stroga pravila, kam se lahko odlaga odpadke, hrano pa pohodniki čez noč zaprejo v betonske zabojnike, tako da medvedi nimajo do nje dostopa. Ker medvedi ne pridejo več do hrane, so tudi v veliki meri nehali obiskovati prostore za kampiranje.

Ljudje tisto, kar nas moti, odstranimo

"Medved je v Evropi prisiljen živeti z ljudmi in mu, kot vrsti, ne bo uspelo preživeti, če ljudje razlogov, ki vodijo v konflikte z njim, ne bomo preprečevali," pravi dr. Klemen Jerina. Velike zveri so popolnoma odvisne od ravnanja človeka, dodaja dr. Ivan Kos in pravi, da ni na voljo nobenih drugih mehanizmov, temveč le moralni in zakonodajni okvirji. "Ljudje pač tisto, kar nas moti, odstranimo. Osebna svoboda skupaj s tehničnimi možnostmi na prvi pogled ustvari za posameznika boljše okolje, ko pa to sestavimo skupaj v neki kompleksen sistem celotnega svetovnega ekosistema, je za človeško vrsto takšno ravnanje slabše," napoveduje eno od bližnjih dilem človeštva.

"Pamet, logika in znanje, torej vse, s čimer se postavljamo nad druge vrste, nam morajo omogočati živeti s tistimi, ki tega niso sposobni, in to so v primeru Slovenije velike zveri," trdi dr. Kos. Možnih motivov, zakaj bi si prizadevali za ohranitev medveda, volka in risa, je več. "Sam osebno menim, da je človek dolžan ohranjati vrste, zato ker pač so. Ne smemo jih iztrebljati in uničevati. Nekateri bodo rekli, da imamo v Sloveniji srečo, da so pri nas velike zveri. Marsikdo bo rekel, saj je dovolj medvedov in volkov tudi drugod, a je to preozko gledanje. Na območju Slovenije že, a ti vrsti sta včasih živeli po vsej Evraziji in sta danes zelo zdesetkani," dodaja dr. Jerina.

Po uspešnem prenosu podatkov z ovratnice medvedke Ane smo se kljub želji, da ob toplem vremenu in talečem se pršiču čim hitreje podrobneje raziščemo volčje sledi, vseeno odpravili do jase z lovsko prežo, pod katero je bilo nekaj storžev koruze, ob robu gozda pa je stala solnica. Na zasneženi jasi, polni sledi različnih gozdnih prebivalcev, so bile tudi sledi medveda. "Po velikosti lahko sklepamo, da je šlo za mlajšega medveda," reče Krofel in nas usmeri k smrečju. Tam smo na deblih manjših smrek opazili medvedje dlake, kar je dokaj pogost pojav, saj se medvedje večkrat s hrbtom drgnejo ob debla dreves.

Ris je v slovenskih gozdovih redkost

Med ogledovanjem približno dva dni starih sledi sem načel vprašanje, zakaj so biologi proti odstrelu. "Saj nismo proti odstrelu," odgovori Miha Krofel in doda, da je problematično edino, če je odstrel pretiran in če ne veš, kolikšen del populacije odstranjuješ.

V preteklosti namreč zanesljivih podatkov o velikosti populacije ni bilo in v takšnih primerih je bilo velike odstrele nevarno izvajati. "Tako kot pred leti nismo veliko vedeli o medvedu, danes nimamo zanesljivih podatkov o številčnosti volkov. Če nimaš podatkov, težko sprejemaš odločitve. Naravno okolje pri nas prenese veliko več medvedov, kot jih je zdaj, vprašanje pa je, koliko jih lahko prenese družba," poudari Krofel. Nekoliko žalostno se je ozrl po drugih sledeh in pripomnil, da so pred leti študentom na terenskih vajah lahko skoraj vedno, kadar niso našli sledi volkov ali medveda, v gozdu pokazali sledi risa. "Danes jih je čedalje težje najti," se zamisli biolog, ki v manjšem obsegu izvaja tudi telemetrijo risov.

Večino hrane velike zveri najdejo v naravi, se pa občasno polotijo tudi drobnice. V zadnjih letih je narasla predvsem škoda zaradi volka. Glede na to, da je bilo v devetdesetih letih 20.000 glav ovac, danes pa jih je slabih 200.000, je povečanje škod verjetno (vsaj delno) tudi posledica vedno bolj intenzivne reje drobnice na osrednjem območju velikih zveri. "To je večplastna zgodba, mislim pa, da država v njej ni do konca odigrala svoje vloge. Tudi v delih območij Nature 2000, ki so bila prvenstveno določena za ohranjanje velikih zveri, lahko danes dobite subvencije za ovčerejo. S tem sistemom država vzdržuje neka območja, hkrati pa jih zaradi škod, ki jih povzročijo zavarovane vrste, dvakrat preplača," pravi dr. Jerina.

Poglejta te praske!

Po njegovem mnenju bi se lahko odločili za spodbujanje drugih načinov rabe prostora, ki so z vidika ohranjanja velikih zveri manj problematični, vključno z rejo drugih vrst živali, na primer goveda, in ne nazadnje tudi divjadi, saj so naštete manj izpostavljene napadom velikih zveri. Reja drobnice na območju velikih zveri in hkrati prizadevanje za njihovo ohranjanje se po njegovem mnenju pogosto ne izideta. "Za lastnike drobnice je v tem trenutku problem praktično skoraj nerešljiv in moramo razumeti tudi njih, a bo treba razmišljati v tej smeri," pravi dr. Jerina in dodaja, "da obstajajo tudi druge možnosti za upravljanje prostora, ki pa bi morale biti seveda podprte na politični ravni."

Največja težava glede velikih zveri je v slovenskem prostoru pomanjkanje volje za miselni in organizacijski napor, meni dr. Ivan Kos. "Najbolj preprosta rešitev težav z velikimi zvermi je ta, da jih nimaš," opozarja in dodaja, da so najbolj preproste rešitve sprejete tudi z najmanj znanja. "V Sloveniji je na neki način lahko nesmiselno govoriti o problemih z volkovi, saj imamo na eni strani 150.000 domačih 'volkov' (psov, op.p.), od katerih se nekaj tisoč podivjanih psov stalno ali občasno klati po gozdovih in prav tako povzroča škodo na drobnici, ukvarjamo pa se z okoli 50 volkovi. Zmeraj znova poudarjam, da denarna sredstva pri tem igrajo postransko vlogo, saj lahko z enako ali celo manjšo količino denarja, znanjem in s pravim razmislekom položaj uredimo veliko bolj primerno."

Potem ko smo si dodobra ogledali medvedje sledi, smo se vrnili na izhodišče in se posvetili tudi odtisom volčjih šap. Imeli smo kar nekaj sreče, saj smo po pol ure sledenja prispeli do tako imenovane teritorialne oznake. Rumen madež na snegu, ki je oddajal zelo močan vojn, je pričal, da je to območje del ozemlja volčjega tropa in da se naj mu v primeru, da smo volkovi, nikar ne približujemo.

"Poglejta te praske," naju na sledi volčjih tac opozori Miha in pojasni, da enako počnejo pri uriniranju tudi domači psi. Na tak način volkovi dodatno označijo mesto uriniranja, da je to še bolj vidno. Iz nahrbtnika je vzel plastičen lonček in iz njega izlil alkoholno raztopino ter zajel vzorec urina na snežni podlagi. "Teritorij tropa vedno označujeta alfa samec ali pa alfa samica. Doma ga bom zamrznil, nato pa gre v genetsko analizo," napove vidno zadovoljen, saj se taka priložnost ponudi dokaj redko.

"Volkovi so zelo teritorialni in preženejo tuje trope. To je neke vrste samoregulacija njihove številčnosti, ki preprečuje, da bi število volkov na nekem območju preveč narastlo," pojasni in doda, da bi bilo morda bolje pustiti volkovom v gozdovih več jelenjadi, saj je v zadnjih letih njeno število upadlo zaradi obveznega letnega odstrela. Kot kažejo podatki iz tujine, bi s tem lahko tudi zmanjšali škodo na drobnici.

Poleg volkov so tudi risi zelo teritorialni in vsak pokriva res veliko življenjsko območje. "Včasih so mislili, da je v vsaki lovski družini drug ris, potem pa je telemetrija pokazala, da lahko en ris pokrije območje tudi več kot 10 lovskih družin," opisuje Krofel med označevanjem plastičnega lončka značilnost risov. Ozemlje risinje Dine, ki so jo spremljali v okviru slovensko-hrvaškega projekta DinaRis, je segalo tudi na Hrvaško, tako da so s kolegi z druge strani meje vzpostavili odlično sodelovanje in združili moči pri opazovanju in sledenju risov. "Nismo potrebovali mediatorja," se pošali Miha Krofel.

"Kadar številčnost populacije pade pod neko kritično vrednost, je praktično z vsako vrsto problem, ne glede na to, kako prilagodljiva je na okolje," trdi o risu v Sloveniji dr. Ivan Kos in dodaja, da ne gre za to, da bi bil ris posebno občutljiv, je pa trenutno zaradi izjemno majhnega števila (15 do 20 odraslih osebkov) stanje populacije kritično.

Velikim zverem delamo veliko krivico, saj jim pripisujejo lastnosti, ki jih te sploh nimajo, dodaja dr. Jerina. "V očeh nekaterih ljudi so velike zveri tudi kruti ubijalci, saj so te predstave velikokrat osnovane na čustveni ravni in v veliki meri vplivajo na naše odločitve. Precej lažje bi bilo, če bi ljudje medveda, risa, volka, pa tudi šakala bolje spoznali," je prepričan dr. Jerina.

Volk je najbolj osovražen

Aleksandra Majić Skrbinšek iz Raziskovalne skupine za ekologijo živali z Oddelka za biologijo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je na Hrvaškem, kjer imajo po zadnjih ocenah od 600 do 1000 medvedov, lani izvedla raziskavo o odnosu javnosti do medveda. "Odnos hrvaške javnosti do medveda je pozitiven, vendar ljudje ne želijo, da bi njihovo število še naprej naraščalo. Škode zaradi medveda se jim ne zdijo velike," pojasnjuje Majić-Skrbinškova. V predlog projekta so na Oddelku za biologijo vključili tudi raziskavo o odnosu javnosti do medveda v Sloveniji, vendar ni bila odobrena, dodaja Majić-Skrbinškova, ki pravi, da je med najbolj osovraženimi zvermi običajno volk.

Pri odnosu javnosti do velikih zveri različne raziskave kažejo, da je na splošno velika večina javnosti do problematike velikih zveri neopredeljena, pojasnjuje Majić-Skrbinškova in pravi, da "skozi medije običajno slišimo samo najglasnejše skupine oziroma najbolj ekstremna stališča, kar lahko zavede upravljavce".

"Preživeli smo," dahnem olajšano v šali med pospravljanjem opreme v prtljažnik. "Počakaj, zdaj se moramo še z avtom pripeljati do doma, kar je veliko bolj nevarno, kot današnji sprehod po gozdu," odvrne Krofel in doda, da je medveda srečal že več kot tridesetkrat, pa se mu nikoli ni pripetilo še nič posebnega, saj se je medved vedno umaknil. "Ni potrebe, da bi se ljudje medvedov panično bali, seveda pa morajo imeti do njih primerno mero spoštovanja in jih ne izzivati. Bo pa strah vedno prisoten, dokler bo v naših gozdovih vsaj en medved. V prihodnjih letih se bomo morali pač odločiti, ali bomo želeli imeti velike zveri ali ne," mirno pove Miha in doda: "Njihova usoda je odvisna od tega, ali bomo pripravljeni sobivati z njimi."