Kot pravi, se je iniciacija za zasedbo tovarne Rog zgodila v navezavi med neformalno združbo študentov antropologije in arhitekture z začasnim imenom Temp, ki ji je sama pripadala, ekipo Političnega laboratorija, zbrano okoli družboslovca Andreja Kurnika, benda Ruins Matadors in številnih drugih posameznikov ter skupin. Osnovna ideja, pod katero so se podpisali Temp, Politični Laboratorij ter univerza, ki jo je tedaj zastopal današnji ljubljanski podžupan prof. Janez Koželj, profesor nekaterih članov Tempa, je bil dvotedenski festival, katerega vrhunec bi bilo predavanje Antonia Negrija. Negri je italijanski filozof, ki je bil konec sedemdesetih let obtožen (po štirih letih preiskovalnega zapora) in obsojen na trideset let zapora zaradi vstaje proti državi oziroma zaradi domnevnih povezav z Rdečimi brigadami, nakar je svojo izvolitev na listi Radikalne stranke, s čimer je dobil imuniteto, izkoristil za eksil v Francijo. Mimogrede. Bizarno trivialen, pa vendar omembe vreden podatek v kontekstu povezav med Negrijem in propadlo slovensko industrijo, kamor šteje tudi Rog, je, da naj bi bili poleg mrtvega Alda Mora, ki so ga ubile Rdeče brigade, najdeni robčki paloma.

Zasedba tovarne

Kakorkoli že, na MOL so prošnji najprej dali ustni pristanek, nakar so si premislili in zahtevali okoli 100.000 tolarjev nekakšne pristojbine, ki jih je organizacijska ekipa celo premogla, a so si na MOL potem premislili tudi glede denarja. Zaradi domnevnih pritožb sosedov so idejo o festivalu zavrnili. Negrijev simpozij se je zato umaknil na FDV, a tempovci niso popustili in so kljub temu vstopili v tovarno.

Prva ekipa je štela šest ljudi, trije Istrani, dva Gorenjca in en Ljubljančan. Bil je vikend in v Rogu je ravno potekala vaja civilne zaščite, a civilniki niso nergali, ker so jim zasedbeniki ponudili zgodbo, da z mestom obstaja dogovor. Seveda je možno, da se je zgodil tudi kak telefonski klic in je glas na drugi strani dejal, naj mularijo pustijo pri miru. "Zveni paradoksalno, vendar sem prav jaz kupila prvo ključavnico za skvot, čeprav sem se v stvar podala z idejo, da prostori ne bi bili parcializirani kot na Metelkovi, temveč na voljo vsem," pravi Žmavčeva. Negri je imel dan po predavanju tiskovno konferenco vendarle v Rogu, podpora zasedbi pa je bila soglasna. Na prvi skupščini je bilo navzočih 250 ljudi.

Legitimnost oziroma moralno upravičenost zasedbe so zasedbeniki našli v nespornem dejstvu, da so bili prostori v Rogu dolga leta zapuščeni oziroma prepuščeni vnemar in propadanju, ter v tem, da je na drugi strani obstajalo znatno število ljudi, ki so imeli ideje, kaj bi v teh prostorih počeli. V razmerah, ko je nad Metelkovo še vedno visela grožnja rušenja, v skupini mlajših umetnikov pa je tlela želja po novo zaskvotiranih prostorih, ki jih na Metelkovi ni bilo več, se je izcimil uradno deklarirani cilj, da je zasedba Roga začasna oziroma da se prostori zasedajo za neprofitno ustvarjanje, dokler občina ne določi jasne strategije, kaj bo s prostorom, oziroma to začne tudi izvajati.

Legitimnost je pomembna stvar. S pojmom legitimnosti ima sodobna alternativna scena, torej mlajši dediči pionirjev iz osemdesetih, namreč precejšnje težave. Prenekateri novodobni alterjunaki ga nikakor ne razumejo. Ne razumejo tega, da je legitimnost tista, ki jih dela drugačne in ekskluzivne v primerjavi z drugimi gostinci ter lastniki klubov po mestu. Legitimnost, ki izhaja iz prvotnih idealističnih vzgibov. Ni tako redko, da alternativec druge ali tretje generacije, ki je o začetkih podjetja, od katerega se hrani, zgolj slišal, cilj mu je pa zgolj zaslužek od alterbiznisa, prvoborcu iz osemdesetih let, ki na skupnem sestanku o smernicah razvoja skupnosti ponerga, da se zadeve razvijajo preveč in zgolj utilitarno, nadere, da ga je povozil čas in da naj neha filozofirati.

Čeprav pravi, da nad razvojem ni razočarana, pa Žmavčeva priznava, da Rogu ni povsem uspelo udejanjiti osnovnih principov skupine Temp, ki so bili izhodiščna ideologija Roga. Gre za idejo o začasnosti tudi navznoter, da torej umetniki, ko opravijo svoje delo, prostor prepustijo drugim, v nadaljevanju pa še za idejo splošne odprtosti za vse ideje, odpovedovanje avtorstvu in podobno. "V primerjavi z Metelkovo niti ne gre za tako različne ideje, smo pa poskusili nekatere stvari preseči. Metelkova se je getoizirala in pojem alter se je tam na neki način spervertiral. Tudi do Roga ne bi prišli drugače kot z idealizmom. Ta ideja nas je v začetku krepila. Mesec dni smo spali tam, kajti občina je najela redarje, ki so spuščali samo ven, noter pa ne. Nič se ni obetalo. Ni bilo drugega razloga kot ideja, ki pa je dobila pospešek, ker so jo ljudje podprli. Z vidika tega osnovnega idealizma se lahko mi, ki smo tjakaj vstopili prvi, počutimo oropane diskurza," razlaga Žmavčeva.

Samozavestni DJ Dimon

Četudi so razlogi, ki so začasni zasedbi dali legitimnost, po logiki človeške narave, ki teži k posesivnosti, hkrati pa tudi po logiki delovanja, ki zahteva organiziranost in učinkovitost, v marsičem načeti, dogajanje v tovarni Rog širi svojo popularnost. Vsaj tisto navzven, če je že osnovni entuziazem izpred treh let, ki je združil mnoge, preteklost. V primerjavi z Metelkovo se je pospešeno zgodilo več procesov. Če je bilo za to, da so se na Metelkovi pojavili obiskovalci iz mainstream okolij, potrebnih vsaj deset let, v Rogu že danes, po treh letih delovanja, lahko srečaš poštirkanega fanta, ki je osnovni slog izpilil v Bachusu in Globalu, pa se je tega naveličal in zdaj raja v Trotskem. Trotsky je najnovejša rogovska atrakcija. Gre za prostor, ki ga je letos pozimi pognal DJ Dimon, Američan iz New Orleansa, ki je v Ljubljano prišel kot spremljevalni didžej ameriško-ukrajinskega benda Gogol Bordello, sicer znanega tudi po sodelovanju z Madonno. In v Ljubljani ostal oziroma se po koncu turneje benda vrnil. Prostor je uredil na 200 kvadratnih metrih v prvem nadstropju. Notranja oprema je fascinantna in vredna ogleda, čeravno je za to skoraj preveč temno. V sredo opolnoči je na plesišču poplesavalo kakih 20 duš. Dimon vrti vse vrste glasbe s poudarjenim ritmom, od ruske, indijske, brazilske, jamajške, afriške do evropskih etnobiserov, s poudarkom na širšem Balkanu. Klientelo bi se dalo opredeliti kot progresivno krilo KMNŠ-ja, torej tudi clean študentke, ki rade rajajo z malo torbico ob strani, v robati fantovščini pa bi se definicija dogajanja lahko glasila: "Plac, s katerega se da kaj odpeljati, vendar pa tudi težko vidiš kaj." Vsekakor všečna je DJ Dimonova samozavest, da vodi ta hip najbolj prestižno in živahno luknjo na planetu. "Open all night til 10 am."

Vrstnik Trotskega iz letošnje zime je elektronsko prizorišče, do katerega je dostop bistveno lažji skozi vrata na Petkovškovem nabrežju kot pa s Trubarjeve, če že vstopate tam, pa pred Dvorano vzdihljajev zavijete levo na potko ob stavbi, greste mimo nakopičenih PVC-vreč, ki vas lahko spomnijo na posnetke dvorišča pred vukovarsko bolnišnico tik po srbski "osvoboditvi", preskočite par velikih luž, nakar z nekaj talenta morda vendarle najdete vhodna vrata. Pa vendar, kluba, ki bi me po atmosferi, predvsem pa po vonju tako spominjal na nekdanjih FV v Ljubljani, mislim, da še ni bilo. To je ta vonj. Vonj, ki se ga ne da ustvariti umetno. Vonj, ki ga prostor premore ali pa ne. Vonj po vlažnih tleh in stropu, s katerega občasno kapne kaka kaplja, vse to pa se meša z vonjem za žur trdo odločene klientele. Prostor enostavno diši. Diši po jasnih idejah. Notranja oprema je berlinska. Minimalna. Izza didžej pulta sveti ekran in diagonalno pod strop nad plesiščem seva stroboskopski snop. Uau! Na tako uglednem večeru, kot se je tamkaj odvil v soboto, že dolgo nisem bil. A to so novinci.

Prostovoljni prispevki za glasbenike

Središče Roga je in ostaja osrednja dvorana, Dvorana vzdihljajev. Ker je na vsake tri metre stropa betonski obok, ima vsak prekat svojo akustiko, tako da se lahko, če je dvorana seveda prazna, s človekom na drugi strani pogovarjaš, ne da bi se ti bilo treba dreti. Naraven odmev tvojega glasu je tak, kot da bi govoril čez ozvočenje, na katerem je navit eho efekt, kakršnega uporabljajo nižjerazredni yugonarodnjaki, katerih pevke najavljajo pesmi z besedami: "A sad jedna pesma za kockare iz Züricha!" No, kot razlaga Aleš, eden od iniciatorjev vzpostavitve tega izjemnega koncertnega prostora, so jo za Dvorano vzdihljajev krstili še zaradi enega razloga. Zato, ker so bile pri prenovi uporabljeni spalne deske in jogiji postelj, ki so jih zavrgli v bližnjem domu medicinskih sester. Z njimi so zvočno izolirali stene. In na eni od desk je še vedno ohranjen spomeničarski napis na divje študentske dni: "Pofukej me, da crknem."

Dvorana je sicer rezultat štirih mesecev vsakodnevnega rintanja, v katerem sta sodelovala tudi današnja dvoranska aktivista Thierno in Tine, medtem ko je Aleš zaradi objektivnih okoliščin izostal. Ta trojica je ob Jasminu, nekdanjem pevcu zasedbe G.U.B., njegovemu dekletu Špeli in Tinetovi sestri Evi na vse mogoče načine vpeta v izvajanje programa. Od kelnarjenja, upravljanja mešalne mize do čiščenja stranišč in še česa. Elektriko pridobivajo iz agregata, program pa nikakor ni od muh. Sredini jam sessioni, na katerih se druži cvetober v Ljubljani živečih glasbenikov, so ena bolj kvalitetnih kulturniških zabav, kar se jih je kdaj dogajalo v Ljubljani, bržkone pa tudi širše. Z množičnim vpisovanjem na akademijo v Gradcu in druge šole se je število odličnih glasbenikov v mestu enormno povečalo. Ti ljudje znajo res igrati in prisluhniti jim je čisto veselje. Pri tem se zdi, da jim je, čeprav vsak igra v več zasedbah, v največjo radost, če lahko z naključnimi kolegi na naključno temo improvizirajo v Rogu. Pa četudi jih posluša vsega pet ljudi, čeravno so zadnje čase dogodki vedno bolj obljudeni. Gal Gjurin je ob neki priložnosti trobento bojda igral zgolj za osnovno posadko kluba. Kdor temu reče ne, naj se klofne sam. "To, kar počne Thierno v dvorani, je po mojem tisti presežek, zaradi katerega smo se podali v to zadevo," meni Žmavčeva. Thierno je zdaj že izkušeni 30-letni ljubljanski basist, ki je igral z vsemi mogočimi zasedbami in ki mu, kot pravi, zaradi angažmaja v Rogu zmanjkuje časa zase. To soboto bo končno pripravil svojo funky breakdance session predstavo z glasbeniki, ki jih je izbral sam. Dvorana je doslej poslovala brez vstopnine, dizel za agregat in druge stroške pa so krili iz zaslužka pri šanku, medtem ko so bendi plačani iz prostovoljnih prispevkov. "Ti nabirki so zelo različni," razlaga Thierno. "Če je bilo pobiranje organizirano in je bil bend dober, se je znalo nabrati tudi do 400 evrov, lahko pa seveda tudi samo 30. Hotel sem, da se folk navadi, da je scena odvisna od njih. V duhu najbolj surovega kapitalizma. Kolikor si vreden, toliko dobiš."

Pa vendar Tine Drašak, alpinistično žilavi Kranjčan, ki je mladost preživel v tistem tranzicijskemu Kranju, ki se ga je oprijel tudi vzdevek Kransterdam, benti, da se ljudje svobode bojijo. "Raje kot da si privoščijo nekaj dobrega, gredo kupovat na kartice v supemarket oziroma za vsak slučaj zajebejo vnaprej, ne da bi sploh zvedeli, za kaj gre."

V Rog je prišel potem, ko je na neki žurki pozabil paket praznih cedejev: "Kadarkoli sem človeka poklical, da pridem ponje, mi je rekel, da je v Rogu. In potem sem enkrat po cedeje vletel v Roga." Njegova sestra Eva slika zares lepe slike, vendar samo spomladi, poleti in jeseni. Pozimi je v ateljeju premraz in se olje ne suši. Poskusila je sicer s pečico na drva, pa je dim vznemiril stanovalce blokov onkraj Ljubljanice. Je tik pred koncem študija restavratorstva, o primerjavi Rog - Metelkova pa meni: "Tukaj je bolj domače, ni zavisti, scena je mlajša in v vzponu, kar je tako ali tako lepo. Mislim, da je Metelkova stalnica, medtem ko je Rog nekaj, kar se bo nadaljevalo vsaj kot ideja, četudi ga fizično več ne bo. Vendar se je po mojem že zelo uveljavil. Ljudje iz tujine prihajajo v Ljubljano tudi samo zaradi Roga. Tega Janković ne razume. Zanj je umetnost Severina in pa neka slika, za katero mu je nekdo rekel, da je dobra in ful stane." Slednje se seveda nanaša na izjavo župana Jankovića, ki jo je dal v izvrstnem dokumentarcu o Rogu Siniše Gačića, ko je dejal, da se da ustvarjati tudi ob svečah. In da ne bo dal elektrike.

Dogajanje v Rogu nikakor ni omejeno zgolj na glasbo oziroma klubsko dejavnost, čeprav je ta za prišleke od zunaj pač najbolj zanimiva. Ob Cirkulaciji, umetniškem laboratoriju, ki je hkrati razstavni prostor, v katerem moči združuje starejša umetniška garda, v Rogu delujejo še nadvse aktivni Socialni center, gledališčniki ter kakih deset vizualnih umetnikov, medtem ko je zadnje čase zaprto galerijo prav v teh dneh obudila Trnow stajl skupina. V zgornjem prostoru osrednje stavbe, ki ima dovolj visok strop, saj se je nadstropje nad njim porušilo, deluje Cirkus, scena, v kateri udeleženci prakticirajo klasične cirkuške veščine, kot na primer trapez in druge vragolije. Seveda ne pozimi, ker je premraz. No, skaterji se vseeno ne dajo. Skate park, ki so ga v veliki dvorani v pritličju lastnoročno in iz lesa, ki so ga nabrali po kosovnih odpadih, uredili naj slovenski skater Boris Petković Hefe in drugi člani skupine, je prav tako biser "self made" filozofije, veščine skaterjev pa osupljive.

Tako navznoter kot na površen pogled se je Rog v treh letih razvil v izredno živahno točko, ki po energiji spominja na Metelkovo v najboljših časih. Seveda pa Rogu po logiki hitrega vzpona prav tako grozi hitrejša zaustavitev, podleganje ozkosti in zapadanje v paradokse z lastnimi načeli odprtosti in pretočnosti. Povedano po domače. Če bi iz njega izginili ali pa bili iz njega izrinjeni ljudje, ki so sposobni tistega teoretskega diskurza, na katerem je utemeljen, bo to pomenilo zgolj konec. Gre pa v tem hipu vsekakor za dogajanje, ki se ga ne bi sramovalo nobeno evropsko mesto.