Toda brez tujih izkušenj ne bo šlo. Začnimo s primerom Enron. Do sredine leta 2001 je Enron z 22.000 zaposlenimi in 101 milijardo dolarjev prikazanih prihodkov slovel kot eno izmed največjih svetovnih podjetij s področja distribucije elektrike, plina, prodaje papirja in komunikacij. Revija Forbes pa ga je šest let zapored razglasila za "America's most innovative company". No, izkazalo se je, da je bila takšna oznaka več kot upravičena, saj je večina prikazanih prihodkov podjetja temeljila na inovativnem prikazovanju prihodkov med povezanimi off-shore podjetji znotraj krovnega podjetja, bilance podjetja pa na kreativnih računovodskih metodah, ki so pričakovane bodoče dobičke iz že itak napihnjeno prikazanih poslov vštevale v tekoče prihodke. Balon je začel puščati avgusta 2001, do novembra istega leta pa se je povsem izpraznil, cena delnice je z 90 dolarjev padla na vsega 61 centov. Ob izgubah lastnikov so največjo škodo utrpeli zaposleni v podjetju, saj se je sesula rentna shema Enrona, v kateri so zaposleni varčevali za pokojnine in otroške štipendije.

Epilog primera Enron: obtožnice in procesi proti 29 vodilnim menedžerjem Enrona. Najbolj razvpite pa so nedvomno obsodbe vodilnih menedžerjev Kennetha Laya in Jeffreyja Skillinga, obtoženih bančnih in delniških prevar, prikazovanja ponarejenih bilanc, pranja denarja, insiderskega trgovanja itd. Glavni sodni proces se je začel julija 2004 in bil končan maja 2006. Lay je bil obsojen na podlagi vseh šest točk obtožnice na 45 let zapora, vendar je dober mesec po obsodbi umrl. Skilling je bil spoznan za krivega v 19 izmed 28 točk obtožnice in obsojen na 24 let in 4 mesece zapora ter plačilo 26 milijonov dolarjev v korist Enronovega pokojninskega sklada. Pomembno je, da so na podlagi tega primera v ZDA že julija 2002 sprejeli novo zakonodajo (Sarbanes-Oxley Act), ki strožje regulira korporativno upravljanje, predvsem strožje sankcionira prevare, zahteva boljše poročanje in večjo neodvisnost od revizorjev.

Na evropskih tleh se je v zadnjih letih zgodil podoben primer Parmalata. Z vidika odgovornosti uprave in nadzornikov pa je za naše razmere zanimiv razvpiti primer nemškega Mannesmana. Mannesman je bil drugi največji nemški ponudnik mobilne telefonije, ki ga je leta 2000 v znamenitem sovražnem prevzemu kupil britanski Vodafone. No, kasneje se je izkazalo, da je bil prevzem omogočen z zasebnim poslom med upravo podjetja in prevzemnikom. Člani uprave so bili deležni velikodušnih bonusov in pokojninskih paketov v višini 150 milijonov nemških mark. Sodišče v Düsseldorfu je leta 2004 obtoženo šesterico članov uprave in nadzornega sveta oprostilo, toda zvezno sodišče je decembra 2005 odredilo obnovo procesa.

Pomembno v tej odločitvi zveznega sodišča pa je stališče glede odgovornosti članov nadzornega sveta za potrditev teh nagrad članom uprave. Zvezno sodišče je namreč presodilo, da gre v primeru, ko nadzorni svet odobri posebno nagrado članom uprave, ki ima izključno naravo nagrade, ne prinaša pa nobenih bodočih koristi podjetju, za oškodovanje premoženja podjetja. Novi proces, ki se je začel oktobra 2006, je bil de facto zaključen le mesec dni kasneje s poravnavo, vredno 5,8 milijona evrov. Pri tem je nekdanji član uprave Mannesmanna (sedanji predsednik uprave Deutsche Bank) Josef Ackermann plačal 3,2 milijona, nekdanji predsednik uprave Mannesmana Klaus Esser 1,5 milijona, nekdanji predsednik nadzornega sveta Joachim Funk 1,5 milijona evrov itd.

Kaj nas naučita ta primera? Prvič, da so menedžerji a priori nagnjeni h "kreativnosti" glede metod poslovanja in oblikovanja višine lastnih prejemkov, če se milo izrazim, in da to svojo kreativnost tudi brezskrupulozno uporabijo, če na drugi strani ni učinkovitega nadzora s strani lastnikov oziroma nadzornega sveta. In drugič, da pravni sistem v razvitih državah deluje, pa čeprav po "error correction" sistemu, ki z zamudo za nazaj sankcionira mahinacije in kršitve zakonov ter poskuša uveljaviti bolj učinkovito pravno regulacijo in zaščito interesov lastnikov. Podobno se ob sedanji finančni krizi dogaja v ZDA, kjer v ameriškem kongresu pripravljajo zakonodajne rešitve, ki bi omejile ekscesne prejemke menedžerjev ter bolje regulirale sam finančni sistem in korporativno upravljanje.

Seveda pa ta relativna ex post učinkovitost regulatornega sistema v bolj razvitih državah še ne pomeni podobne prakse tudi pri nas. In ker ni tovrstne prakse, je tudi odgovornost na ustrezno nizki ravni. Če zanemarimo tranzicijsko obdobje bolj ali manj divjega lastninjenja in se osredotočimo samo na zadnjih nekaj let ter na gospodarske družbe, ki delujejo v načeloma reguliranem pravnem sistemu po zakonu o gospodarskih družbah in v skladu s pravili za družbe, ki kotirajo na borzi, lahko naštejemo kar nekaj spornih primerov neetičnega ravnanja menedžerjev in njihovih nadzornikov. Pri tem nedvomno izstopajo primera državnih NLB in NKBM glede dajanja spornih kreditov za menedžerske prevzeme, primera prav tako državnih Zavarovalnice Triglav (naložbe v tujini) in Petrola (naložba v Istrabenz) ter primera spornih menedžerskih prevzemov v Pivovarni Laško in Istrabenzu.

Pri nas so v zadnjem času v fokusu javnosti predvsem relativno visoke plače in nagrade menedžerjev in nadzornikov. Toda plače in nagrade so drugotnega pomena v primerjavi z učinkovitostjo dela menedžerjev in učinkovitostjo nadzora. Zato se najprej posvetimo temu. Po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, člen 263) morajo menedžerji in nadzorniki pri "opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika", hkrati pa so "solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti". Odškodninska odgovornost ni izključena, "čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor odobril neko dejanje", razen če "temelji na zakonitem skupščinskem sklepu".

Zdaj pa si poglejmo nekaj primerov. Obe polovično državni banki NLB in NKBM sta se v zadnjih dveh letih bilančno močno izpostavili z odobravanjem kreditov za razvpite menedžerske prevzeme. Zadeva sama po sebi ne bi bila tako sporna, če se ne bi obe banki za ta namen ekscesno zadolžili v tujini, kar ju v času sedanje finančne krize, ko ne morejo pridobiti novih virov financiranja oziroma refinancirati svojih obveznosti, spravlja v izjemno težaven finančni položaj. Tako slab finančni položaj, da bo potrebna bodisi izjemno velika dokapitalizacija ali pa celo finančna sanacija s strani njihovega lastnika, torej države in s tem nas davkoplačevalcev. Gre preprosto za to, da so menedžerji slabo ocenili situacijo in so sprejeli za obe banki dolgoročno slabe odločitve, ki lahko ogrozijo ne samo kratkoročni razvoj, ampak tudi dolgoročni obstoj obeh bank in s tem našega premoženja.

Zato se tukaj postavlja vprašanje odgovornosti uprav in nadzornih svetov obeh bank. Lastniki obeh bank, posredno torej tudi mi davkoplačevalci, imamo pravico zahtevati izredne revizije poslovanja obeh družb in na tej podlagi vložiti tožbo zaradi odškodninske odgovornosti za škodo, ki je bila povzročena z dejanji uprav oziroma z opustitvijo skrbnega nadzora s strani nadzornih svetov. Uprave obeh bank se pri tem po ZGD ne morejo sklicevati na odobritve s strani nadzornih svetov, niti člani nadzornih svetov svoje odgovornosti ne morejo skriti denimo za velikim številom sej, ki naj bi dokazovale njihovo skrbnost pri nadzoru.

Čas je, da vlada sproži procese izrednih revizij v obeh bankah ter kasneje kazensko in odškodninsko preganja njihove člane uprav in nadzornih svetov. S tem se bo pri nas sprožil družbeno koristni proces ugotavljanja odgovornosti uprav in nadzornikov. Najprej seveda v Triglavu (zaradi številnih spornih nakupov v tujini ter spornih odločitev glede posameznih poslov) in Petrolu (zaradi izjemno nerazumne, povsem neargumentirane in močno škodljive odločitve o nakupu tretjinskega deleža v Istrabenzu, ki je Petrolu prinesel nekajstomilijonsko kapitalsko izgubo). V Petrolovem primeru gre za eklatantno slabo in škodljivo poslovno odločitev uprave družbe. Toda hkrati gre tudi za eklatantno slab nadzor s strani nadzornega sveta. Pred 15 meseci sem na razgledi.net analiziral prevzemno ponudbo Petrola za Istrabenz in bil šokiran nad izredno slabo pripravljeno prevzemno ponudbo. Ta ponudba, ki obsega 31 strani, namreč predvidenim prevzemnim posledicam namenja 1 (eno!) samo stran! Natančneje, ta famozna 24. stran dokumenta obsega piškavih 15 (petnajst!) stavkov, razdeljenih med 10 (deset!) poglavij in podpoglavij! Najdaljši (!) del teksta na tej ključni strani prevzemnega prospekta, ki se nanaša na prestrukturiranje ciljne družbe (Istrabenza), obsega 1 (en!) samcat stavek, ki ga navajam kar v originalu:

"V času priprave prospekta prevzemniku niso znani razlogi, zaradi katerih bi bistveno spreminjal že začrtano poslovno politiko ciljne družbe oziroma izvajal njeno prestrukturiranje, združevanje poslovnih funkcij ali spreminjal lokacije poslovanja ciljne družbe, bo pa prevzemnik izvedel ustrezne dejavnosti za optimizacijo poslovanja glede na začrtano strategijo in poslovno politiko prevzemnika, pri čemer se združevanje primerljivih dejavnosti ciljne družbe in prevzemnika ne načrtuje."

Zelo dobrohotna analiza tega famoznega stavka pove preprosto to, da uprava Petrola ni vedela, zakaj prevzema Istrabenz, ni nameravala spreminjati njegove poslovne politike ali ga prestrukturirati, še manj pa iskati sinergij med primerljivimi dejavnostmi Petrola in Istrabenza. Šlo je torej za očitno nepremišljeno in slabo odločitev uprave Petrola. Kako je lahko nadzorni svet družbe odobril takšno šlampasto in škodljivo prevzemno ponudbo?!

Ta primer je resnično zrel za ugotavljanje kazenske in odškodninske odgovornosti. Na potezi je država. Tudi ta postopek mora sprožiti država kot odločilni lastnik Petrola. Prav vloga države - kot pomembnega lastnika na eni strani in regulatorja na drugi - v naslednjih mesecih in letih bo ključna za to, kakšno tržno gospodarstvo, kakšno poslovno okolje in kakšno družbeno okolje bomo imeli v tej državi. Če država ne bo zahtevala ustreznega sankcioniranja nevestnega in škodljivega delovanja uprav in nadzornih svetov družb, v katerih je pomemben lastnik, bo to jasen signal tudi za vse druge družbe, da se upravam in nadzornim svetom ni treba držati zakonov. Če država ne bo naredila reda v "svojih" družbah, bomo divjega kapitalizma tipa Istrabenz in Pivovarna Laško ter oškodovanja premoženja lastnikov tudi v zasebnih družbah v bodoče deležni še v večjem obsegu. In samo dosledno sankcioniranje navedenih nepravilnosti bo prineslo višjo etično zavest, višje etične poslovne standarde ter večjo odgovornost.