Prav v tej dvorani je 29. novembra 1943, tedaj še mladenič, vzel v roke pero in postavil svoj podpis pod deklaracijo Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije. Če bi imel pri triindevetdesetih letih še vedno oči kot sokol, bi na nasprotni steni pod razstavljenim muzejskim plakatom s fotokopijo originalne deklaracije morda lahko uzrl svoj podpis: drobne pisane črke, kot je danes droben sam, stisnjene med sto štirideset podpisov mož, ki so sredi vojne v srce Bosne prikorakali z vseh koncev Jugoslavije.

Zasedali so ponoči, v zatemnjeni dvorani, da jih ne bi odkrili nemški bombniki. Govorila sta Ivan Ribar in Josip Broz - Tito. Ta je zasedanje spremljal iz velikega rumenega fotelja, v katerem je bil na predlog slovenske delegacije tisti večer imenovan za maršala Jugoslavije. Ta fotelj še vedno stoji v dvorani. Ljubo Babić ga je v soboto motril in premišljeval. Leta 1943 je v Jajce prikorakal v upanju, da bo enotnost šestih in več jugoslovanskih narodov za vedno ustavila divjanje fašizma. V Bosni in Hercegovini je bil vsejugoslovanski antifašizem rojen in tu je, kot se je izkazalo nekaj desetletij kasneje, tudi umrl.

Trinajst let po Daytonu in trinajst let po genocidu je BiH država nacionalističnih političnih strank, priključena na mednarodne politične aparate, ki jo ohranjajo pri življenju. Jajce, mesto v kotlini, skriti visoko med bosenske gore, je na obronkih pobeljeno - z marmorjem. Široke rjuhe grobov so po pobočjih legle kot sneg. Z globalnega stališča je bila zadnja vojna v Bosni morebiti lokalna vojna, a kot je v soboto dejal eden od legendarnih slovenskih partizanov Teodor Zadnik iz Razdrtega - udeleženec vseh partizanskih proslav, ki je prišel v Jajce lovit spomine na davne bitke, v katerih je kot borec Prve prekomorske v Bosni tudi sam sodeloval -, so vse vojne enake. Tudi svetovna vojna je nečloveški boj človeka proti človeku. Če beži, ga moraš ustreliti.

Feniks iz pepela

"Žalosten sem," je rekel Ljubo Babić. "Avnoj in antihitlerjevska koalicija, ki smo ju tu ustanovili, sta kasneje prerasla v Organizacijo združenih narodov, ki naj bi skrbela za to, da se vojne ne bi ponavljale. Vendar se ponavljajo, in to na najbolj surov način!" Drobni starec je visoko dvignil desnico in jo stisnil v pest. Besede je izgovarjal odločno in glasno, da ga je bilo slišati skozi vrvež obiskovalcev. "Milijoni po svetu gladujejo, države kopičijo jedrsko orožje, osvajajo se tuja ozemlja. Žalosten sem. Če se sile miru ne bodo zedinile in bo prišlo do nove svetovne vojne, bo človeštvo storilo samomor!" Potem Babić ni hotel več govoriti in tudi ko so ga pozvali pred mikrofon, je zgolj vstal, dvignil roke v pozdrav in spet sedel.

V avnojski dvorani ob znamenitem sotočju, kjer Pliva v visokem slapu bučno poljublja vrat Vrbasa, so prejšnjo soboto ponovno odprli Muzej II. zasedanja Avnoja. Ta je bil med vojno 1992-1995, ko so se po izmeničnih spopadih vseh treh narodov, ki so poprej tvorili približne tretjine prebivalstva, iz mesta izselili skoraj vsi razen mrtvih, dodobra izropan. Na odprtje so prišli delegati zvez borcev iz šestih nekdanjih jugoslovanskih republik. Vsi so v svojih govorih zatrdili, da spomin na avnojske vrednote, boj proti fašizmu in samoopredelitev narodov, ni nostalgija po preteklosti, temveč spoznanje, ki vodi v prihodnost.

"Predstavniki slovenske borčevske organizacije ne prihajamo z nikakršno nostalgijo po Jugoslaviji, pa tudi ne kot zasvojenci zgodovinske preteklosti," je zbrane nagovoril Janez Stanovnik. "Prišli smo z željo, da po petinšestdesetih letih potrdimo zvestobo načelu samoopredelitve naroda, iz česar je izhajala nacionalna enakopravnost, na kateri je stal in padel jugoslovanski federalizem. Načelo ljudske demokracije je izhajalo iz temelja človekovih pravic, ki so uveljavljale antifašizem. To ni bila ideologija, ampak obramba civilizacije pred barbarstvom nacifašizma. Načela demokracije in človekovih pravic ostajajo tudi danes temelj pravne države, za katero se borimo. Načelo enakosti in solidarnosti (...) je bilo uveljavljeno v borbi za ranjence na Sutjeski in je ostalo vklesano v načela humanizma. Iz tega načela se je rodila socialna država in težnja po postavitvi socializma. Iz tega je izhajalo načelo svobode in bratstva, ki ga je razglasila francoska revolucija (...) in ki sta ga vsebovali tudi ruska in ameriška revolucija. Načelo miru in mirnega reševanja mednarodnih sporov je bilo tudi naš klic človeštvu iz brezna vojnih strahot. Tako so se rodili Združeni narodi, ki začenjajo svojo ustanovno listino z besedami: 'Mi, ljudstva Združenih narodov, ki smo odločeni, da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje…' (...) Sam sem doživel preteklo stoletje dobesedno 'od Sarajeva do Sarajeva', od Gavrila Principa in prve svetovne vojne do druge svetovne vojne (...) in do bombardiranja Sarajeva, ki je pustilo sramotno 'brazgotino vojne'. V tem stoletju je v vojnah med narodi in državljanskih vojnah in spopadih umrlo 200 milijonov ljudi. Trideset let svojega življenja sem preživel z Združenimi narodi. V dvorani varnostnega sveta v palači na East Riverju je obešena tapeta, ki predstavlja požgano naselje, iz katerega še švigajo zublji ognja in dima, iz pepela pa se dviga ptič feniks, znanilec miru in bratstva med narodi. Številne ure jalovih razprav sem preživel v tej dvorani in moje oči so bile uprte v goloba miru, ki je meni vedno pomenil Avnoj!"

Brkatemu starosti so po tem čustvenem nagovoru, med katerim je v dvorani nastala smrtna tišina, stoje ploskali partizanski borci iz vse nekdanje domovine. Za njim so se zvrstili govori drugih predstavnikov partizanov. Predsednik zveze borcev Črne gore Nijat Šulović je spomnil, da je bil Avnoj "edina tovrstna skupščina narodov v vojni Evropi". Predsednik zveze borcev Srbije Slavko Popović je dejal, da je Avnoj pomenil "demokratski federalizem" in da se morajo nekdanji narodi Jugoslavije "združiti v boju proti vsem fašizmom, ki se pojavljajo v skoraj vseh nekdanjih republikah". Predsednica hrvaških združenj borcev Vesna Čulinović je zaključila, da "avnojske meje, ki so danes meje samostojnih držav, narodov ne smejo razdvajati, temveč jih morajo voditi k sodelovanju".

Ljubo Babić je v avnojski dvorani drugič v življenju prisluhnil tudi izsekom iz originalne avnojske deklaracije ter prikimaval ob poslušanju nove deklaracije, ki so jo predstavniki vseh šestih zvez borcev sprejeli ob petinšestdeseti obletnici, če povzamemo: "Antifašisti so leta 1943 v Jajcu pustili neizbrisen pečat 20. stoletju. Ustvarili so jugoslovansko skupnost na temelju moderne demokracije, ki izključuje vsakršno hegemonijo drugih nad drugimi. Jugoslavija se je kot članica zgodovinske antihitlerjevske koalicije iz bojišča preobrazila v skupnost svobodnih narodov in državljanov.

Avnoj za BiH

Antifašisti obsojamo protiavnojsko naravo in etnoekspanzionistično politiko etničnega čiščenja in genocidnih vojn 1991-1995. Razvijali bomo civilizirano sobivanje in strpnost narodov vseh novonastalih držav. Naša edina ideologija je ideologija miru in svobode vsakega posameznika, naroda in države. Samo tako bo lahko naš planet stopil na pot demokracije in napredka." Partizanska združenja, pravi partizani in njihov zdaj že osiveli podmladek, vključno z zvezo antifašistov iz Italije, ki so v Jajce prinesli italijansko trobojnico s partizansko zvezdo, so položila vence k spomeniku padlim borcem Jajca.

Tja je venec položil tudi Sejad Burek, predsednik jajčevskega združenja veteranov vojne v devetdesetih, ki je svojo proslavo priredilo dan kasneje. "Naša proslava je naša, vaši so že odšli," je bilo slišati v nedeljo pred domom kulture v Jajcu. Obrnili so nas na vratih, bilo je razumljivo. Obenem pa smo dobili tudi povabilo, naj se vrnemo, če nas zanima tudi kaj drugega. "Avnoj spoštujemo," je v kasnejšem pogovoru razložil Burek. "Morda se samo ne strinjamo s prav vsem, kar smo videli." Prejšnji dan je bilo ob resničnih vrednotah in spomenikih videti tudi popularno folkloro, raznolike reinterpretacije zgodovine, ki jih kot naplavine neizogibno nanese čas. "Do same druge svetovne vojne in antifašizma tudi po vojni v devetdesetih v Jajcu nismo bistveno spremenili odnosa," je z raskavim glasom pripovedoval Burek. "Z vso pravico se uvrščamo med antifašiste."

Janez Stanovnik je v Jajcu dejal, da je bila vojna v Bosni posledica pozabljenja tistih avnojskih vrednot, ki so to državo zgradile. "Kot borčevska organizacija ne bomo dovolili, da se na te vrednote pozabi," pravi Burek. "Morda smo k tem vrednotam v Bosni zavezani še bolj kot v drugih republikah. To, da so se v Bosni avnojske vrednote sesule, pa je posledica delovanja od zunaj, iz Beograda, od kdo ve kod..." Gospod Burek, ki živi v mestu, danes razdeljenem med Hrvate in Bošnjake, ni dokončal svoje misli.

"Avnoj je za Bosno in Hercegovino pomemben zgodovinski dogodek," nam je nekaj dni kasneje povedal sarajevski profesor politologije Nerzuk Ćurak. "Ustvaril je pogoje, v katerih je BiH ob ustanovitvi ZavnoBiH (Zemaljsko antifašističko vijeće narodnog oslobođenja BiH, op.p.), ki je za našo državo še pomembnejši, udejanjila svoj federalizem v okviru skupne države. S tem so bili ustvarjeni osnovni pogoji za današnjo neodvisnost in suverenost. Avnoj je bil v komunistični paradigmi zelo pomemben za razvoj povojnih republik. Propad komunizma, ki se je združil z nacionalizmom, pa je pripeljal do absolutne instrumentalizacije vsega in tudi do zlorabe dosežkov Avnoja, kar se je v Bosni na žalost pokazalo kot najbolj uničujoče."

Ćurak pravi, da so komunisti nacionalistične težnje zadrževali pod površino, dokler niso ponovno izbruhnile. "Zanemarja pa se dejstvo, da je ZavnoBiH kot del Avnoja podlaga za državnost BiH. Nasprotniki te države pravijo, da je ZavnoBiH veljal zgolj v določenem zgodovinskem obdobju. Če bi razmišljali tako, bi se morale vse države sveta odreči vsemu svojemu zgodovinskemu nasledstvu." Ćuraka ne moti, če je del dogajanja v Jajcu nostalgičen. "Tudi nostalgija je lahko politični dejavnik. Lahko je iracionalna ali pa povsem racionalna. Vendar pa sklicevanje na Avnoj ni nostalgija, temveč poziv BiH, naj se vrne k svojemu običajnemu političnemu in kulturnemu napredku. Ne gre za govoričenje starcev, temveč je to zelo odgovorna gesta ljudi, ki vedo, kaj je Bosna in Hercegovina. Če bo BiH uspela obstati kot država, bo njena običajna eksistenca, ki jo ponazarja tudi Avnoj, ponovno morala priti na dnevni red. V to pa nacionalistične politične elite nočejo vlagati naporov."

Tito kot vrednota

Na klopi sredi mostu, ki vodi od muzeja Avnoja do starega mestnega jedra, je v soboto sedel devetinsedemdesetletni gospod Ahmed Islamović iz Viteza pri Travniku. V vojni v devetdesetih se je boril, med drugo svetovno vojno pa je bil "samo" kurir, saj je bil, kot pravi, tedaj še premajhen. Pripovedoval je o svojih nočnih poteh, ko je nosil partizansko pošto, in o tem, kako so iz bunkerja nanj streljali Nemci. Prijatelja, ki je tekel ob njem, so ubili, sam pa je utekel.

"29. novembra 1943 smo vedeli, da se nekaj dogaja," je pripovedoval. "Vedeli smo, da bodo razglasili republiko Jugoslavijo in da bomo dobili predsednika." Kasneje, je pripovedoval, je gradil državo, bil je razglašen za udarnika, gradil je Cesto bratstva in enotnosti med Beogradom in Zagrebom ter progo Brčko-Banovići. Vse to je po njegovem mnenju pokopalo "vpletanje vere v politiko". "Do zadnje vojne sem vedno brez težav hodil v džamijo," je vzkliknil, sloneč nad reko. "Danes pa vera vodi stranke, in to je glavni problem današnje Bosne."

Ob njem je slonela Titova tridimenzionalna slika, ki jo je v Jajce prinesel njegov mlajši tovariš Muhamed Durmić. "Visi pri meni doma, na steni," je pojasnil. V Jajce jo je prinesel na ogled, saj gre za redko izvedbo Titovega portreta. "Nekoč mi je hodža, verski uslužbenec iz naše vasi, prigovarjal, naj jo snamem. Pospremil sem ga do vrat in ga prosil, naj se ne vrača. Titove ideje ne damo."

Upokojeni komandant vojske Federacije BiH Jovan Divjak, po rodu Srb, ki je med vojno v devetdesetih vodil obrambo Sarajeva pred srbskimi napadalci, je prepričan, da ideja Avnoja in Tita, ki ga je vodil, za Bosno in Hercegovino pomeni predvsem prvo možnost enakopravnega sobivanja vseh treh narodov. "Na žalost to prepoznava le manjši del prebivalcev BiH," je povedal v telefonskem pogovoru iz Sarajeva.

"Na žalost Avnoj po Daytonu nacionalisti obravnavajo zgolj kot epizodo. Dan, ko je bil sprejet daytonski sporazum, 21. novembra 1995, v Republiki srbski proslavljajo kot dan državnosti, medtem ko del Bošnjakov na enak način slavi 25. november 1943, ki je dan ZavnoBiH. Ta datum pa nedvomno pomeni trenutek, ko se je Bosna in Hercegovina izvila izpod vsakršne nadvlade. Pred tem so ji vladali Turki, Avstro-Ogrska, vedno je neka druga država dominirala. Odločitve ZavnoBiH in Avnoja pa so dale enakopravnost njej in njenim narodom."

Divjak pravi, da je letošnje leto za BiH v političnem smislu najtežje po vojni. "Še takoj po vojni smo bili bližje zaupanju in strpnosti med narodi," zavzdihne. "Bolj ko se vojna odmika, bolj se vsaka od nacionalnih skupnosti vkopava na prostoru, kjer dominira. Bošnjaki so zadovoljni s tem, da so glavni v Sarajevu, Republika srbska pa s tem, da se sploh ne želi pogovarjati o možnostih za vrnitev hrvaških beguncev v Posavino. Bilo jih je dvesto dvajset tisoč, danes jih ni tam niti dvajset tisoč. Hrvati so zadovoljni s tem, da dominirajo na koščkih Hercegovine. V resnici pa nihče ni zadovoljen, saj družba nima perspektive. Še bošnjaške politične stranke so se zdaj v boju za oblast sprle med sabo. Vsi v Bosni trdijo, da so zmagovalci, zmagal pa ni nihče. V takšnih razmerah ni težko verjeti v vrednote ZavnoBiH in Avnoja, ki so nekoč združevale državo." Jovan Divjak od takrat, ko je puško postavil v kot, v Sarajevu vodi nevladno organizacijo Izobraževanje gradi BiH, ki otrokom, žrtvam vojne, ki so ostali brez enega ali obeh staršev, pomaga pridobiti izobrazbo.

Otroci prihodnosti

Na oder kulturnega doma v Jajcu, pred poglede vrste partizanov in partizank, je pod večer dneva republike stopil enajstletni Stjepan iz Travnika. "Veliko jih je, ki zelo dobro živijo od naše nesreče!" je vzkliknil. "Proti njim se moramo boriti, vendar ne z vojno, temveč z modrostjo!" Prejel je najdaljši in najmočnejši aplavz tistega dne.

Na odru so se vrstili nastopi pevcev in pesnikov iz vseh republik ter Partizanskega pevskega zbora Pinka Tomažiča iz Trsta, ki so v poezijo in melodijo ovijali modrost miru. Priključitev slovenskega in hrvaškega Primorja Jugoslaviji je bil eden od najpomembnejših avnojskih sklepov. Tudi devetnajstletna Jasmina, ki je v soboto sodelovala pri organizaciji proslave, je bila ob koncu prepričana, da so spremembe mogoče. "Ponovno odprtje muzeja pomeni za nas, mlade Jajčane, zmago nad tistim fašizmom, ki smo si ga zapomnili, fašizmom devetdesetih," je povzela svoje občutke. "To je velik dan za sobivanje in strpnost med narodi. Ljudje, ki so k nam prišli z vseh koncev, od Trsta do Bitole, so tu zaradi miru, svobode in bratstva. Leta 1943 je bil premagan fašizem, petinšestdeset let kasneje ga moramo ponovno premagati sami."

Na Jajce, srednjeveško domovanje bosenskih kraljev, ki s svojo bogato dediščino kandidira za uvrstitev na seznam Unescove svetovne dediščine, je po koncu proslave legel mrak. Partizani so se razšli po hotelih, kjer so nadaljevali s prepevanjem borbenih pesmi in pripovedovanjem borbenih zgodb. Poslušali smo o tem, kakšen je bil desant na Drvar videti s hribov nad mestom in kako so tudi partizani prve prekomorske kasneje zaščitili Titovo evakuacijo iz Bosne z letalom. Odletel je proti Italiji in potem na Vis. Slišati je bilo tudi spomine, da je vesti o zasedanju Avnoja v Bosni, ki so jo razširili politkomisarji, med tamkajšnjimi partizani močno konkuriralo spraševanje, če bodo zdaj končno kaj dobili za jesti.

Pred domom kulture v starem mestnem jedru si je predsednik zveze borcev Bosne in Hercegovine Jure Galić, sedeminosemdesetletni visokorasli gospod v temnem plašču, prvoborec od leta 1941, podajal roke z delegati iz drugih nekdanjih republik in obljubljal snidenje ob naslednji obletnici.

"Danes se je tu zbrala vsa Jugoslavija," je bil zadovoljen z dnevom. "Antifašisti smo povedali, kaj si mislimo o vseh fašizmih, s katerimi se soočamo." V kratkem pogovoru je tudi sam Bosno in Hercegovino izpostavil kot osrednjo točko, v kateri se je zvrtinčila vsa krutost razpada Jugoslavije in prvotnih avnojskih idej. "Najpomembnejši naslednji korak je, da se Bosna in Hercegovina vzpostavi kot država. Pritisk nanjo je velik, politične sile jo še vedno hočejo razdreti. Fašizem in nacizem delujeta usklajeno in zato se tudi dokopljeta do politične moči. Nikoli nismo imeli v Bosni večje mržnje, nikoli se ni sejalo več strupa. Tudi med drugo svetovno vojno smo imeli ustaše, četnike... Danes pa imamo surov poziv k rušenju in uničevanju. Ali ni vojna, ki smo jo preživeli v devetdesetih, nekaj najbolj krvoločnega, kar smo kdaj videli? Mesta so danes razdeljena, razdeljene so šole. Z zborovanji v Jajcu se bomo proti temu borili tudi v naslednjih letih. Biti moramo dobro organizirani, ne le na ravni Bosne in Hercegovine, ampak na širšem območju, saj večina razdiralnih sil v Bosno prihaja od zunaj!"

Predsednik bosenskih partizanov je potem še trikrat ponovil, da se bodo borili. Zvenelo je arhaično in moderno obenem.