"Pobrala sem se, dvignila Regino v naročje in na vso moč bežala naprej. Sploh nisem premišljevala o njenih poškodbah. Videla sem le to, da ji čudno visi desna roka in da ji na čelo silijo možgani. Ko sem prišla do sovaščanov, sem šele opazila, da ji je med begom odpadla roka," Njen jok je požrl besede.

Sedimo v dnevni sobi večnadstropne hiše, ki še diši po sveži barvi; balkoni so še brez cvetja, stopnice brez ograje. A v prostorni kuhinji je že miza, za katero Regina dela domače naloge, in v dnevni sobi so že udobni naslanjači, obvezni v vsakem "poštenem" domu v tem delu sveta.

"Regina ni hotela, da bi obnovili ruševine starega doma, zato smo kupili zemljo in v nekaj mesecih postavili tole hišo," pojasni Reginin oče.

Sodni dan

Nesreča se je zgodila letos, 15. marca. Bila je sobota dopoldan, ko je v Gerdecu, vasi na obrobju Tirane, zadonela oglušujoča eksplozija, ki jo je bilo slišati do Skopja. Zaradi močnih detonacij, ki so se ponavljale vse do nedelje dopoldan, so po bližnjih vaseh švigale artilerijske in topniške granate ter uničevale hiše in morile ljudi. Šestindvajset ljudi je umrlo, več kot tristo jih je bilo ranjenih. Tristo osem domov je bilo porušenih do tal, poškodovanih skoraj štiri tisoč. Nastajali so globoki kraterji, dvigovale so se vzpetine.

Počilo je v "tovarni", kot so imenovali kraj, kjer so rokovali s starim vojaškim strelivom; od Regininega doma je bila oddaljena manj kot dvesto metrov.

Arben Braha, direktor Amae (Albanian Mine Action Executive), albanskega centra za razminiranje, je takoj, ko je zaslišal prvo eksplozijo, sedel v avto in se odpeljal proti močnemu ognju, ki je razsvetljeval bližnjo in daljno okolico. Pot so mu zastavljali številni vaščani, ki so bežali pred smrtonosnimi izstrelki. Brezglavo so se umikali na različne konce, saj večina ni vedela, od kod preži nevarnost. Tako sta jo ženin in nevesta, ki sta se komaj utegnila poljubiti po obredu, ubrala vsak svojo pot in se ponovno srečala šele čez tri dni. Marsikdo je končal v enem izmed znamenitih bunkerjev, ki jih je okoli 700.000 raztresenih po vsej Albaniji, in bil tako bivšemu diktatorju Enverju Hodži prvič v življenju hvaležen za njegovo obsedenost z varovanjem pred tujimi sovražniki.

"Zaradi dolgoletnih izkušenj mi je bilo jasno, kaj se dogaja. Takoj smo spontano, skupaj z vojaškimi specialci, organizirali skupine za reševanje. Ker smo upali, da je kdo preživel, smo se viru eksplozij približali na petdeset, no, recimo, na sto metrov. S programom naše organizacije smo v 24 urah začeli čiščenje površine, s pomočjo ITF (mednarodna fundacija za razminiranje in pomoč žrtvam min s sedežem na Igu v Sloveniji) smo pripeljali še dve skupini in zbiranje ostankov streliva je steklo. Dva meseca smo delali, potem so nas zamenjale druge družbe, ki delujejo pod okriljem albanske vojske," pove Arben Braha. ITF ima izjemno vlogo pri razminiranju jugovzhodnega Evrope, zdaj postaja nepogrešljiv partner vladnih in nevladnih organizacij pri reševanju težav s starimi vojaškimi skladišči.

Tone in tone starega orožja in razstreliva

V hiši, ki je bila oddaljena le trideset metrov od "tovarne", je umrlo pet članov družine. Najmlajši je imel štiri leta. Je bila na delu višja sila? Naravna katastrofa? Ne. Nesreča je bila predvidljiva. Poznavalci celo menijo, da lahko govorimo o sreči, pa naj se sliši v teh okoliščinah še tako neprimerno, da ni bilo več mrtvih.

"Seveda je bila storjena napaka pri delu, ampak zares je vse skupaj potekalo zelo zelo narobe," nas opozori strokovnjak za eksplozivna sredstva, ki ne želi biti imenovan. "Država je pač odpovedala."

Nekaj mesecev prej so namreč staro kasarno spremenili v "tovarno", kamor so v osmih tednih nakopičili 9000 ton starega streliva, ki so ga potem razstavljali, odstranjevali smodnik, zlagali medeninaste kartuše, materiali pa so šli nato v prodajo. Zaposlenih je bilo od 60 do 70 ljudi, predvsem civilistov iz okoliških vasi. Strelivo so sortirali tudi otroci, stari 13, 14 let. Za nekaj evrov na dan. Zakaj so se odločili, da bodo toliko streliva pripeljali niti streljaj daleč od naselja, ne ve nihče. Morda zato, ker je blizu letališče?

"Njihov uslužbenec je bil tudi moj vojaški kolega, ki se je moral zavedati nevarnosti. Sam sem našel njegovo zoglenelo truplo. Ko sem ženi povedal, kaj se je zgodilo, je bila njena prva reakcija bes. Bil je profesionalec, vedel je, da so na delovišču nenavadne razmere, pa je vseeno bil zraven, mi je rekla."

"Res je, da je imelo vse skupaj v rokah zasebno podjetje, ampak vseeno bi morala država nadzorovati tovrstno dejavnost, saj je šlo vendarle za orožje," nadaljuje sogovornik.

In tega je v Albaniji še veliko. Orožje je raztreseno po številnih skladiščih po vsej Albaniji, saj vojska prejšnjega sistema ni imela navade, da bi strelivo premikala po državi, temveč ga je raje imela povsod na pretek. Zdaj ko se njihovo število zmanjšuje, saj nimajo več toliko vojakov na razpolago, da bi skladišča varovali, prevažajo orožje in druge nevarne snovi z enega konca na drugega, zato je verjetnost, da se bo zgodilo kaj hudega, precej velika.

Vojaški analitiki ocenjujejo, da je vojaške opreme v Albaniji vsaj 190.000 ton; precejšen del tega so ostanki prijateljevanja s Sovjetsko zvezo, še večji del so spomini na druženje z Ljudsko republiko Kitajsko v šestdesetih in sedemdesetih letih. Kitajska vojaška oprema nikoli ni veljala za posebno zanesljivo, tako in tako pa je 90 odstotkov orožja starejšega od 40 let in zato vsem odveč; morda pride še najbolj prav albanski vojski, posebno zdaj, ko je zveza Nato Albanijo tudi uradno povabila, da se ji pridruži.

"Če bi bilo na tem svetu dovolj denarja, bi sestavili spodoben demilitarizacijski program in uničili stare zaloge orožja in streliva vse do zadnje krogle," preseneti z mirovniško idejo Kenn Underwood, direktor EODSolution, britanskega podjetja za uničevanje in odstranjevanje razstreliva ter artilerijskega tehničnega materiala. Nadaljuje pa že v maniri starega vojaka: "Potem bi zgradili nova skladišča po standardih, ki jih predpisuje zveza Nato, in jih napolnili z novimi stvarmi."

Da bi Albanija izpolnila pričakovanja zveze Nato, bo morala podreti vsa obstoječa skladišča in zgraditi nova, pravi Kenn Underwood, ki je dober poznavalec albanskih razmer, zato mu gre verjeti. "Govorimo o milijonih dolarjev samo za gradnjo. Nekaj obstoječih zgradb bi mogoče lahko spremenili v dostojna skladišča, ampak najprej bi morali vsaj za polovico zmanjšati količino streliva. S tem bi izboljšali možnosti za načrtovanje, a do takrat, ko bi vse izpeljali, bi bila ta zaloga že stara in bi se je bilo treba znebiti," pojasni. Ni bojazni, da bi dela za njegovo in podobna podjetja kdaj zmanjkalo.

Kapitalistična gradnja ob polju smrti

Danes, komaj pol leta po tej kalvariji, je večina domov že popravljena, na novo je zgrajenih še več hiš, kot jih je v tistih štirinajstih urah izginilo. Gradnja bo stala od 25 do 30 milijonov dolarjev. Pri odškodninah država ne skopari. Aqif Muça, podžupan občine Vore, katere sestavni del je Gerdec, z monotonim uradniškim glasom, a s ponosnim podtonom, pripoveduje: "To je bilo prvič, da je vlada tako dobro sodelovala z lokalno oblastjo. Takoj so prišli na pomoč vojska, policija, gasilci, bolničarji… Več kot 1500 vojakov se je takoj lotilo čiščenja. Razdelili smo 1000 šotorov. Ustanovili smo 40 tehničnih petčlanskih komisij, sestavljenih iz predstavnikov lokalne in tiranske oblasti, svetovalcev in ocenjevalcev, ki so takoj šli na teren. S tem so tudi pokazali prebivalcem, da jim bo vlada pomagala, in tako poskušali zmanjšati stres po nesreči. V 14 dneh so bile ocene narejene; na njih se je bilo mogoče pritožiti, in škodo so 100-odstotno povrnili. Tisti, ki so končali s popolnoma zrušenimi hišami, so dobili dodatnih 2000 dolarjev na osebo za pohištvo in obleke, kuhinjske predmete… Dokler si niso zgradili novih domov, smo jim plačevali najemnino." Nesrečneži, ki so izgubili družinskega člana, so dobili 20.000 dolarjev, poškodovanci 1000 dolarjev odškodnine, pozabili niso niti na nadomestila za izgubljeno živino, pridelek… Podžupan omeni tudi štipendije za dijake in študente.

Prehitro, prehitro gre to, se držijo za glavo strokovnjaki, katerih naloga je očistiti kontaminirano območje. Hiše so postavljene na starih temeljih, torej v neposredni bližini kontaminirane površine; preteklo pa bo še nekaj dolgih let, preden bo popolnoma očiščena, če sploh kdaj bo. Res je, da je večino predmetov eksplozija uničila, a del, in nihče ne ve, koliko je tega, samo čaka na dotik, da ga raznese.

"Zemljišča so ponekod za dvajset metrov višja kot pred eksplozijo, kraterji so zdaj jezerca, globoka tudi dvajset metrov," pojasni Kenn Underwood. "Vso to zemljo je treba pregledati in odstraniti vse dele, ki so jih naokoli raznesle eksplozije. Ker je podnebje milo, zemlja pa še dodatno pognojena z nitratom, ki je sestavni del eksploziva, se območje hitro zarašča, kar nam povzroča dodatne težave. Ko dežuje, so delovne razmere sploh obupne. Zamislite si, kako je dvigovati 47 kilogramov težke medeninaste kartuše, hkrati pa ti polzi na blatnih tleh."

V projektu čiščenja zaposlujejo lokalne civiliste, ki so skoraj vsi nekdanji vojaki, tudi bivši minerski inženirji, vendar njihova strokovnost ni najbolj zanesljiva, saj je zadnja resna urjenja albanska vojska organizirala davnega leta 1994.

Zdaj delo poteka s pomočjo donatorskega denarja, ki prihaja v Albanijo prek mednarodne organizacije ITF. Vsota je omejena. Gregor Sančanin, ki je pri fundaciji ITF pristojen za Albanijo, pravi, da načrti predvidevajo 30-mesečno akcijo. Žal pa je že zdaj vidno, da to ne bo dovolj.

Kenn Underwood je prepričan, da bi si lahko sami zagotovili dovolj denarja in odstranjevanje nevarnih snovi izpeljali do konca, če bi kartušam oziroma medeninastim tulcem popolnoma odstranili smodnik, jih pretopili in prodali kot surovino. "Ampak zdaj vojska vozi tulce z delovišča le v drugo skladišče, saj tako od nas zahteva tožilstvo, da ne bi uničili dokazov. Tako bomo počasi spet odvisni od volje donatorjev."

V pomoč izkušnje iz programa pomoči žrtvam min

Tovrstne katastrofe v prvi vrsti navdajajo z ogorčenjem nad neurejenimi vojaškimi razmerami (saj ne, da bi človek imel kaj več simpatij do urejenih vojaških razmer), vendar pa se po njih pokažejo marsikatere nepravilnosti na drugih področjih; in če so pravi ljudje zraven, se lahko tudi marsikaj spremeni.

Bashkim Muka je užival sobotno dopoldne v svojem oljčnem nasadu, ko ga je zadel drobec šrapnela in mu zdrobil levo roko. Skupaj z enajstimi sovaščani so ga evakuirali v Grčijo, drugih sedemnajst ponesrečencev pa v Italijo. Roko so mu zakrpali, zdaj je na novi operaciji v Kliničnem centru v Ljubljani, potem pa naj bi, če bo vse potekalo normalno, sledila rehabilitacija; to pa v Albaniji ni nekaj samo po sebi umevnega.

Veri Dogjani, uslužbenec AMAE, sicer pa zdravnik, pravi: "Izhajamo pač iz komunističnega režima, v katerem so bili celo kirurgi prepričani, in tako so nas učili tudi v šoli, da je delo opravljeno tisti hip, ko z operacijo fiksiramo zlomljeno kost. V resnici pa nismo naredili še niti polovice dela."

Dr. Dogjani, ki koordinira programe za pomoč žrtvam min, meni, da je prav program rehabilitacije preživelih žrtev min, ki so ga imeli na severu Albanije, prepričal odgovorne, da so začeli razmišljati tudi v tej smeri. "Kar pa sploh ni bilo lahko. Šele leta 2003 smo začeli vladni projekt fizikalne medicine in rehabilitacije, in sicer s pomočjo fundacije ITF."

Z Inštitutom Republike Slovenije za rehabilitacijo sodelujejo že od leta 2001, predvidevajo pa, da bo Albanija njegovo podporo potrebovala vsaj do leta 2010. "Do zdaj smo jim poslali 130 pacientov, predvsem žrtev min, samo za letos načrtujemo, da bodo zdravili še 30 žrtev."

Ta hip so res še na začetku. V Albaniji posebnega fizioterapevtskega oddelka še nimajo, še najbližje temu je majhna rehabilitacijska enota v Kukësu, torej v pokrajini na severovzhodu Albanije, sicer pa imajo v tiranski univerzitetni bolnišnici Matere Tereze dve sobi, ki merita največ dvajset kvadratnih metrov, in še majhen oddelek, ki so ga pred dvema letoma opremili Skandinavci v vojaški bolnišnici v Tirani.

"Zasebne univerze so že doumele, da je tu velika niša, vendar se študentje nimajo kje izpopolnjevati v praksi. Dobri so diplomanti italijanske univerze, saj opravljajo prakso v vojaški bolnišnici. Težava je v tem, da je njihova diploma mednarodno priznana, zato ni pričakovati, da bo kdo od njih ostal v Albaniji. Če pa že bodo, bodo najbrž odprli drage zasebne klinike, nedostopne za večino ljudi. Albanija je revna država," zaključi pogovor Veri Dogjani. In komu bi verjeli, če ne njemu, ki je svojo slabo plačano službo splošnega zdravnika na podeželju na severovzhodu Albanije zamenjal za prejkone birokratsko delo.

Za Regino Murati so najprej poskrbeli zdravniki v Grčiji, zdaj se s plastiko obraza ukvarjajo ameriški zdravniki. Medtem pa poskuša živeti normalno življenje. Donatorji so poskrbeli za njenega zasebnega učitelja, tako da je nadomestila vse zamujeno v šoli in je zdaj celo predsednica razreda.

Glavnina otrok, ki obiskujejo isto šolo kot Regina, čuti posledice katastrofalne eksplozije.

"Če je neurje, se takoj začnejo drugače obnašati, pogledujejo, kam se lahko skrijejo, in če grmi, ponavadi končajo pod klopmi," pove ravnateljica Sose Subashi. Psihologa nimajo zaposlenega, tega poklica v albanskih osnovnih šolah ne poznajo. Zdaj jih počasi vpeljujejo v srednje šole.

Enako je v osnovni šoli, ki jo vodi ravnatelj Vullnetar Hate. Ker je bila matična stavba porušena, je na svojo roko za 700 evrov najel zasebno hišo in vanjo stlačil več kot sto otrok. Občina je namreč predlagala, da bi otroke razdelili in vozili v druge osnovne šole, ravnatelju pa se je zdelo, da so otroci doživeli že dovolj travm in da bi bila še ta res nepotrebna. Zdaj se dobro počutijo, edina težava, ki jo vidijo poznavalci eksplozivnih sredstev, je v tem, da je šola od delovišča oddaljena komaj sto metrov zračne črte.

Pedagogi niso ostali sami; tik ob delovišču so strokovnjaki albanske nevladne organizacije MWVA VMA (Mine and Weapons Victims Association - Združenje žrtev min in vojaške opreme) s pomočjo ITF odprli pisarno, kjer lahko zaradi izkušenj, ki so si jih nabrali pri reševanju težav zaradi posledic minskih polj na območju Kukësa, suvereno pomagajo vaščanom.

"Zdaj je pomembno, da zberemo vse informacije in ugotovimo, kakšno pomoč potrebujejo žrtve," pravi Jonuz Kola, izvršni direktor. "Potrebujemo informacije, da lahko trkamo na vrata donatorjev in jim povemo, kaj vse bo treba storiti, da bodo vaščani premagali stres in se reintegrirali v družbo."

Postavljajo opozorile table, razdeljujejo letake, majice, organizirajo koncerte, gledališke predstave, so na razpolago za osebne pogovore, predavajo, vse z namenom, da vaščani ne bi pozabili, da živijo na nevarnem območju. Projekt je zastavljen za sedem mesecev, čeprav je Jonuz Kola prepričan, da bi moral trajati vsaj tako dolgo kot samo odstranjevanje nevarnih snovi. "Ljudje morajo vedeti, da morajo tisti hip, ko naletijo na sumljiv predmet, poklicati nas ali pristojne državne organe. Ne dotikaj se, ne premikaj, ne prekrij, takoj se umakni in takoj obvesti, je naše sporočilo."

Epilog?

Epiloga ni in ga najbrž nikoli ne bo. Stara skladišča, staro orožje, staro strelivo so zgodba brez konca. "S tem problemom se srečujejo v vseh bivših komunističnih državah," pove Kenn Underwood, "pa tudi v afriških." Pa tudi v azijskih in južnoameriških, bi ga lahko dopolnili. Iztok Hočevar, svetovalec direktorja fundacije ITF, opozarja, da so samo skladišča v Ukrajini ekološko-varnostni problem za vso Evropo. V času Sovjetske zveze so namreč Ukrajino preplavili z minami in skladišči orožja. Tako naj bi bilo po vsej Ukrajini v skladiščih, večinoma v bližini večjih mest, 11 milijonov kosov lahkega orožja, min… Iztok Hočevar je prepričan, da neprimerno skladiščenje in rokovanje z vojaškimi zalogami v prihodnosti pomeni še večjo nevarnost kot mine in eksplozivni ostanki vojne.

Letos je javnost izvedela za večje eksplozije skladišč (gotovo je veliko zamolčanih) v Ukrajini, Uzbekistanu, Bolgariji, lani v Kolumbiji, Siriji, Kongu, Sudanu, Mozambiku, še prej v Srbiji… Kaj se dogaja v Iraku in Afganistanu, pa tako in tako ne bomo nikoli zvedeli.