Glavni razlog je predvsem v tem, da morajo menedžerji za financiranje prevzema nujno izčrpavati denarni tok podjetja, zaradi česar ostane manj denarja za razvoj, za naložbe v nove tehnologije in nove izdelke, zaradi česar trpi dolgoročna konkurenčnost podjetja. Drugi razlog pa je v tem, da se menedžerji, ki postanejo lastniki podjetja, ne obnašajo kot lastniki in torej ne iščejo najbolj sposobnih vodstvenih kadrov, ki bi nenehno iskali najbolj učinkovite metode poslovanja (saj bi s tem ogrozili svojo vlogo kot menedžerjev), in na tak način ogrožajo stroškovno učinkovitost in dolgoročno konkurenčnost lastnih podjetij.

Menedžerski prevzemi so se izkazali kot koristni samo v primerih, ko gre za prevzeme skrahiranih podjetij, kjer se da po prevzemu hitro odprodati nepotrebna sredstva in oklestiti neučinkovite programe, preostanek podjetja pa postane bolj vitalen. Menedžerski prevzemi velikih in uspešnih podjetij pa se nasprotno zaradi že omenjenega finančnega izčrpavanja ter zmanjšane upravljalske učinkovitosti večinoma izkažejo kot neuspešne zgodbe.

Se še spomnite odgovorov nekaterih najbolj izpostavljenih menedžerjev na te argumente? Najbolj kategoričen je bil Bine Kordež, ki je s skupino menedžerjev prevzel Merkur. Tako je v izjavi za Dnevnik decembra lani povedal, da bodo "člani konzorcija podpirali začrtano dolgoročno strategijo razvoja skupine Merkur. (…) Samo v letu 2008 bo Merkur namenil za nove naložbe več kot 200 milijonov evrov, kar jasno dokazuje, da prevzem ne upočasnjuje nadaljnje rasti Merkurja." Kordež je še povedal, da je nesmiselno govoriti o finančnem izčrpavanju prevzetega podjetja, saj naj bi dodana vrednost podjetja naraščala bistveno hitreje od stroškov financiranja prevzema. Seveda je imel v mislih normalno tržno situacijo v svetu s solidno visoko gospodarsko rastjo, z nizkimi obrestnimi merami in veliko finančno likvidnostjo.

No, v manj kot letu dni se je situacija povsem spremenila. Globalna svetovna finančna kriza je dobila zelo otipljive obrise tudi v Sloveniji. Nenadoma smo soočeni s krizo zaupanja v finančnem sektorju, izjemno nizko likvidnostjo ter rekordno visokimi medbančnimi obrestnimi merami. Posledica tega je, da mnoga slovenska podjetja ne morejo dobiti niti kratkoročnih kreditov za financiranje tekočega poslovanja in za zagotavljanje sredstev za plače zaposlenih. Za vsa podjetja pa so se stroški kreditiranja enormno povečali. Toda v bistveno hujši situaciji so podjetja, ki so bila deležna "prijaznih menedžerskih prevzemov". Večina teh odmevnih menedžerskih prevzemov - Pivovarna Laško, Istrabenz, Merkur itd. - se je namreč zgodila v času, ko so bile cene delnic teh podjetij na zgodovinsko najvišji ravni, obrestne mere za kredite pa na rekordno nizki ravni. V zadnjem letu so cene delnic padle vsaj za 50 odstotkov, stroški odplačevanja kreditov pa so se povečali najmanj za eno tretjino. Z zastavljenimi delnicami ali nepremičninami podjetij je torej mogoče zagotoviti samo še polovico potrebnega kreditnega kritja iz dobrih časov. Banke zato zahtevajo dodatna kritja ali predčasna poplačila kreditov. Toda menedžerji v prevzetih podjetjih nimajo težav samo s financiranjem povečanih stroškov odplačevanja prevzemnih kreditov, ampak zaradi zadolženosti podjetja (za prevzem) s težavo dobijo celo kredite za financiranje tekočega poslovanja. S tem pa ogrožajo samo substanco svojih podjetij. Nekateri menedžerji že po kosih prodajajo svoje lastniške deleže (Merkur), nekateri odprodajajo posamezne proizvodne programe (Istrabenz), soet drugi načrtujejo prodajo posameznih podjetij iz skupine (Pivovarna Laško). Situacija je postala izjemno resna. Nasmeški so izginili z obrazov.

Ta torek je stanovsko Združenje Manager objavilo dramatičen poziv, naj vlada oblikuje jamstveno shemo za obveznosti slovenskih bank iz naslova najetih posojil pri tujih finančnih institucijah. Predsednik Združenja Franjo Bobinac v posebni izjavi v sredo, en dan kasneje, podrobneje razlaga ta poziv z naslednjo argumentacijo: "Predvsem je pomembno, da ukrepi ne olajšajo samo poslovanja bank (domačim bankam namreč omogočajo varnejše medbančno poslovanje in enakopraven nastop na mednarodnih bančnih trgih), temveč da se sprosti likvidnost v smeri gospodarstva (brez ustreznih ukrepov banke namreč niso več sposobne servisirati malih in srednjih podjetij v zadostnem obsegu)." Glavni vzgib za poziv Združenja naj bi bile "predvsem težave, s katerimi se že soočajo predvsem mala in srednja podjetja, ki imajo oteženo dostopnost do novih virov financiranja in rasti obrestnih mer za refinanciranje obstoječih linij. Večji sistemi pa to občutijo, saj so tovrstna podjetja njihov pomemben dobavitelj." S to argumentacijo, da je v tej zaostreni finančni situaciji treba povečati likvidnost v domačem (med)bančnem sistemu in s tem omogočiti čim manj oteženo financiranje gospodarskim subjektom (ter potrošnikom), se je seveda mogoče popolnoma strinjati. Toda ali Združenje Manager s svojim pozivom dejansko cilja na to, kar njegov predsednik argumentira v posebni izjavi, ali pa gre za v resnici za nekaj drugega?

Menim, da gre v pozivu Združenja Manager v resnici bolj za cilj reševanje lastne kože menedžerjev, ki so sebe in svoja podjetja finančno izpostavili v menedžerskih prevzemih, kot pa za cilj povečanja likvidnosti v gospodarstvu. K temu me navaja dvoje. Prvič, če bi želeli povečati likvidnost v medbančnem sektorju, so po vzoru zahodnih držav edino primerne finančne injekcije centralne banke. Torej, če je (med)bančna likvidnost tako nizka, naj Banka Slovenije namesto piškavih 250 milijonov evrov odobri nekajkrat večje finančne injekcije bankam. Drugič, nenavadno hiter odziv ministrstva za finance, ki je v sredo, le en dan po objavi tega poziva, pripravilo predlog sprememb zakona o javnih financah ter predviden način ukrepanja. Ministrstvo za finance predvideva predvsem tri ukrepe. Prvi in najpomembnejši ukrep predvideva "dajanje poroštev Republike Slovenije zaradi refinanciranja kreditnih institucij s sedežem v Republiki Sloveniji (do skupne višine 8 milijard evrov)". Drugi ukrep predvideva "dajanje posojil kreditnim institucijam ter zavarovalnicam, pozavarovalnicam in pokojninskim družbam s sedežem v Republiki Sloveniji", tretji ukrep pa "kapitalske naložbe Republike Slovenije v kreditne institucije s sedežem v Republiki Sloveniji".

Kaj predvideva prvi, finančno najbolj izdaten ukrep? Pri tem ukrepu gre načeloma za podelitev državnih jamstev domačim bankam pri najemu novih kreditov v tujini, s katerimi bi lahko refinancirale prej najete kredite v tujini, iz katerih so odobrile slabe kredite domačim komitentom. Iz septembrskega biltena Banke Slovenije je razvidno, da je neto povečanje obveznosti slovenskih bank do tujine iz naslova najetih kreditov v letu 2007 in prvih sedmih mesecih letošnjega leta skupaj znašalo skoraj 4 milijarde evrov, pri tem sta samo obe največji banki v državni lasti v preteklih dveh letih najeli za približno dve milijardi evrov sindiciranih kreditov v tujini. In če potrošniki in menedžerji, ki so v zadnjem letu ali dveh najeli ugodne kredite pri domačih bankah prav iz te mase, teh kreditov ne bodo mogli več odplačevati, se bodo domače banke znašle v težavah. Najemati bodo morale nove kredite v tujini, ki pa so zdaj bistveno, tudi dvakrat dražji kot pred enim letom. Z drugimi besedami, s tem ukrepom država rešuje banke, ki so odobrile ugodne kredite predvsem za menedžerske prevzeme menedžerjem iz Laškega, Istrabenza, Merkurja itd., če (ko) jih ti ne bodo zmogli več odplačevati.

Kako velika je ta potencialna luknja v bilancah domačih bank zaradi odobrenih slabih kreditov? Takšno oceno je seveda težko podati brez vpogleda v konkretne pogodbe. Toda pomemben namig v tej smeri nam daje že predviden obseg finančnih ukrepov ministrstva za finance. Prvi ukrep predvideva kar za 8 milijard evrov državnih poroštev bankam pri refinanciranju kreditov. Za primerjavo naj povem, da to pomeni približno 20 odstotkov slovenskega BDP in da po drugi strani razvpiti ameriški finančni reševalni ukrep v skupni višini 1400 milijard dolarjev pomeni le 10 odstotkov ameriškega BDP. Vendar to še ni vse. V primeru, da ta državna poroštva ne bodo zadostovala, finančno ministrstvo predvideva še neposredno dajanje državnih kreditov domačim finančnim ustanovam (drugi ukrep) ali celo kapitalske vložke države (tretji ukrep).

Razsežnosti te reševalne akcije države so enormne, tako v mednarodni primerjavi (tako imenovana "tequila crisis" je leta 1994 stala Mehiko 18 odstotkov BDP, skandinavska finančna kriza v drugi polovici 80. let pa je prinesla stroške v višini 11 odstotkov finskega BDP (1991), 8 odstotkov norveškega BDP (1987) in 4 odstotkov švedskega BDP (1990)) kot v primerjavi z nekdanjo sanacijo ljubljanske in mariborske banke iz začetka 90. let, ki je nas davkoplačevalce stala približno milijardo evrov. Po svoji vsebini aktualna finančna reševalna akcija ni nič drugačna, kot je bila tedanja sanacija obeh državnih bank. Tudi takrat sta obe banki nasedli zaradi dajanja slabih kreditov predvsem podjetjem, ki so v začetku devetdesetih let postala nelikvidna. Takrat sta banki dajali posojila kar podjetjem, ki so bila hkrati njuni lastniki, tokrat pa sta banki v državni lasti dajali kredite v pomembnem delu za tvegane menedžerske prevzeme. Toda če za tedanje obdobje še lahko razumemo genezo nelikvidnosti naših podjetij zaradi izgube trgov nekdanje Jugoslavije, je aktualno nelikvidnost podjetij, ki so se zadolžila predvsem zaradi nerazumnih menedžerskih prevzemov, bistveno težje sprejeti. Nikakor pa davkoplačevalci ne moremo kar tako prevzeti bremena financiranja tega nerazumnega pohlepa, tega neverjetnega moralnega hazarda naših menedžerjev. Kajti poziv Združenja Manager in reševalni paket ministrstva za finance ne pomenita nič drugega kot to, da želijo menedžerji negativne posledice svojega moralnega hazarda prenesti na vse davkoplačevalce, država pa jim pri tem želi nesebično pomagati.

Na koncu nam torej ostane tisto nadležno vprašanje, na katerega itak že poznamo odgovor - naj davkoplačevalci res socializiramo posledice moralnega hazarda naših menedžerjev? Odgovor je znan - Da. Ker pač nimamo izbire in si ne moremo privoščiti, da nerazumno hazardiranje nekaterih posameznikov za seboj v propad potegne celoten domači bančni sektor. Ampak hkrati pride na vrsto tudi velik Toda - toda samo na način, da to socializacijo samo kreditiramo, ne pa dobrodušno in nepovratno plačamo! Ko bo finančna kriza mimo in se bodo razmere spet normalizirale, želimo, da nam država z obrestmi vrne to naše posojilo. Tako da postanemo lastniki kapitalskih deležev (delničarji) v podjetjih, ki jih bomo prisiljeni reševati z našim denarjem, in da lahko te naše delnice kadarkoli individualno prodamo in si individualno poplačamo posojilo, ki smo ga dali državi.

To pomeni, da mora država, ki bo jamčila za refinanciranje slabih kreditov domačih bank (ali jim celo sama odobrila kredite in jih kapitalsko reševala), od bank zahtevati, da slabe kredite podjetij konvertirajo v kapitalske deleže v teh podjetjih. Ja, z drugimi besedami to pomeni, da država prek sanacije slabih kreditov bank ponovno (delno) nacionalizira nekatera podjetja, ki so se zakreditirala. Nato pa naj država te kapitalske deleže bank v podjetjih prenese na neki sklad, zaradi mene se lahko imenuje tudi razvojni sklad, ki bo po končani sanaciji te kapitalske deleže prodajal oziroma razdelil med davkoplačevalce. In da davkoplačevalci te sanacije ne bomo samo nepovratno financirali, ampak le kreditirali, mora ta sklad po normalizaciji tržnih razmer denimo polovico teh kapitalskih deležev brezplačno v obliki delnic podjetij razdeliti med vse davkoplačevalce, pri prodaji druge polovice delnic, denimo v sukcesivnih javnih ponudbah, pa nam omogočiti izkoristiti ugoden diskont (denimo 30-odstoten) pri nakupu teh delnic.

Če socializiramo izgube, je edino pravično, da kasneje socializiramo tudi dobičke. Hkrati pa bomo s tem vsaj nekoliko kaznovali menedžerje, ki so v svojem pohlepu in moralnem hazardu šli mnogo predaleč. Ti menedžerji morajo okusiti tudi pravično kazen za svoj pohlep. Le tako bo država pridobila javno podporo za ta javni finančni reševalni ukrep. In le tako bodo prebivalci te države ponovno pridobili zaupanje v tržno gospodarstvo in njegove finančne in regulatorne institucije.