Obamova zmaga se zdi gotova, toda tudi McCain bi še vedno lahko zmagal. V Evropi se ljudje sprašujejo, kako je to lahko mogoče. Osem let po tem, ko so republikanci prevzeli krmilo države, ZDA izgubljajo v dveh vojnah, državljani so izgubili vso zaščito zasebnosti in gospodarstvo je pred popolnim zlomom. Leta 2001 je bila Busheva vlada sovražno naravnana do Kitajske, zdaj pa je Bushev gospodarski program pomoči bankam odvisen od kitajskega denarja. Mislili bi, da bi McCaina zelo težko izbrali že za skrbnika psov, kaj šele za predsednika. Vsekakor naj bi bil mala malica za Obamo. Toda ne bodite presenečeni, če McCain zmaga.
Splošno je razširjeno prepričanje, da so Američani manj izobraženi in manj inteligentni od Slovencev. To pogosto slišim tu od svojih dijakov, prijateljev in znancev. Tega ne vzamem osebno. Vendar se s tem ne strinjam. Povprečni Američan ni bolj neumen od povprečnega Slovenca. Ravno lani je nevaren skrajnež in nekdanji šarlatanski farmacevt Zmago Jelinčič tu dobil skoraj petino glasov v prvem krogu predsedniških volitev in samo nekaj odstotkov je manjkalo, da bi bil del nove vlade drugega precej odbijajočega politika Janeza Janše. Ne bodite tako samovšečni. Enaindvajsetega septembra smo se za las izognili usodnemu polomu. Poglejte malo naprej nedavne rezultate avstrijskih volitev. Heinz-Christian Strache, nekdanji pajdaš razvpitega Jörga Haiderja, bi lahko vstopil v novo vladno koalicijo. To kaže, da bi pomanjkanje možganov utegnilo biti globalni fenomen.
Vendar sem sam prepričan, da težava ni pomanjkanje razuma, ampak bolj hitra izguba spomina. V romanu Georgea Orwella 1984 glavna oseba Winston Smith dela za ministrstvo resnice in zanj ponovno piše zgodovino, tako da bi ta ustrezala trenutnim razmeram. Vsi dokazi o prejšnjih zgodovinah gredo v "spominsko luknjo" na njegovi pisalni mizi, kjer bodo izbrisani. Leta 1948, ko je Orwell pisal roman, so bile spominske luknje verjetno potrebne, da bi imeli zgodbo o preteklosti pod nadzorom, toda v 21. stoletju, ko so elektronski mediji popolnoma zavzeli prostor pogovora, so spominske luknje zastarele.
Leta 1964 je kanadski teoretik Marshall McLuhan opravil epohalno študijo o vplivu elektronskih medijev na družbo. Elektronski mediji zaradi svoje visoke resolucije in hitrosti spremenijo sporočilo iz zaporedja dogodkov v strukturo ter zgodbo (zaporedje dogodkov) nadomestijo z mitom (strukturo). Elektronski mediji nam omogočajo, da živimo mitično, tako da zelo težko zaznavamo čas in si kaj zapomnimo. Naš sedanji svet medijev nas pusti bresti po morju informacijskih odpadkov, ki jih ni mogoče predelati.
V Komunističnem manifestu je Marx s temi slavnimi besedami opisal kapitalistično modernost: "Vse, kar je trdno, izhlapi v zrak, vse, kar je sveto, je profanirano..." Že leta 1848 je bilo za Marxa očitno, da čas teče čedalje hitreje in da je zelo malo možnosti, da nam je včerajšnji dan dal vedeti, kaj bo prinesel jutrišnji. Rimske legije so 800 let uporabljale ista orožja in opremo. Britanska vojska je uporabljala muškete brown bess kot standardno orožje od leta 1650 do 1800. Zdaj so računalniški čipi zastareli, še preden pridejo v proizvodnjo. V tej prehitevajoči modernosti ni sider, ni kontinuitete. Vse je bežno, kar je Zygmunta Baumana napeljalo k naslednjemu komentarju: "... zdaj je umrljivo telo verjetno najdlje živeča stvar tu naokoli (pravzaprav edina stvar, katere pričakovana življenjska doba se z leti podaljšuje)."
Ronald Reagan je bil prvi ameriški predsednik, ki je v celoti izkoristil mitično moč elektronskih medijev in jo uporabil sebi v prid (prva politična osebnost, ki jo je naštudirala, je bil Joseph Goebbels). Težko je verjeti, da je med volilno kampanjo leta 1980 izjavil, da ZDA niso izgubile vietnamske vojne, saj zmage v tej vojni niso dovolile liberalne elite. Dobro jo je odnesel in šele v okoliščinah sedanje vojne v Iraku je postalo mogoče javno izjaviti, da so ZDA vietnamsko vojno izgubile. Reagan se je v svojem poslovilnem govoru pritoževal, da mladi ameriški starši ne učijo brezpogojnega navdušenja nad ZDA, kot so njih učili njihovi starši. In tudi sodobni mediji ne izpolnjujejo svojih domoljubnih dolžnosti. "Filmi so slavili demokratične vrednote in implicitno utrjevali idejo, da so ZDA nekaj posebnega. Sredi 60. let je bila taka tudi televizija (sic!)."
Kar je res izjemnega pri tem Reaganovem govoru, je njegovo zgolj zelo bežno sklicevanje na zgodovinske reference. Vendar pa se močno sklicuje na televizijo in filme. To kaže, da je Reagan tisto, kar je zamudil pri izobraževanju, več kot nadoknadil s svojim bistrim razumevanjem stroja za ustvarjanje mitov. Tako je postal "veliki komunikator".
Eden glavnih McCainovih prijemov med to volilno kampanjo je bila trditev, da ZDA zaradi lanskoletne strategije nenadnega povečanja števila vojakov ("surge strategy") zmagujejo v iraški vojni. Večkrat je obsodil Obamo, ker je v senatu nasprotoval povečanju števila vojakov v Iraku. Obama je v odgovoru opozoril, da niso bile dodatne ameriške čete tiste, ki so omogočile trenutno zatišje v Iraku, temveč je bila to sprememba taktike iz vojaške v politično. Obamov odgovor je neustrezen, saj je za elektronske medije preveč zapleten, da bi ga lahko procesirali v devet sekund dolg citat. V svojem drugem odgovoru je poudaril, da je od vsega začetka nasprotoval sprožitvi vojne, toda to v zavesti ljudi manj odmeva, saj so vzroki za vojno že skoraj pozabljeni.
Barack Obama je zelo izobražen, razgledan in prefinjen človek. To pa je še večja stigma, kot je njegova temna polt. Ni veliki komunikator, tako kot je bil Ronald Reagan. Prav tako nima občutka za množice, ljudske privlačnosti Georgea W. Busha, Billa Clintona ali Sarah Palin. Zelo lahko je bilo Obamo prikazati kot elitista. Povprečni Američan hoče predsednika, s katerim bi lahko spil pivo, in ima veliko raje dobrega natakarja kot pa profesorja prava. Povprečna Američanka ima raje "hokejsko mamico" Sarah Palin, ki bi si jo bilo treba izmisliti, če ne bi obstajala. Daje videz dobre kristjanke, zaradi svojih moralnih vrednot malih mest in lahko spregledljivih grehov (kot je nosečnost njene mladoletne hčere) pa je privlačna za tabloide. Ne zaznajo pa, da je malenkostna, maščevalna provincialka. Zelo dobro se prilega stroju za ustvarjanje mitov, čeprav je Oprah Winfrey ni hotela gostiti v svoji oddaji.
Tudi Zmago Jelinčič zna dobro izkoristiti medije. Preden odhiti v spopad s Hrvati na neki oddaljen košček blatne zemlje, ki ni vreden počenega groša, se prepriča, ali mu sledijo kamere, da ga bodo ovekovečile, ko bo v tla zapičil zastavo. Njegovo grobo vedenje in nasilne izjave mu sploh ne škodujejo, prej povečujejo njegovo priljubljenost, posebno med mladimi. V neverjetni tesnobnosti hitro minevajočega časa ponuja Jelinčič zgodbo o vrlinah in pravičnosti, torej mit. Moji najboljši dijaki (in to so najboljši dijaki, kar sem jih v svojih 20 letih učiteljske kariere kadarkoli in kjerkoli imel) skoraj nič ne vedo o slovenski neodvisnosti in mi pravijo, da se učne ure zgodovine končajo z letom 1945. Pomanjkanje učnih ur zgodovine tako nadomesti televizija, Jelinčič pa je lep primer televizijske zvezde.
Republikanci, če začnemo s Spirom Agnewom, so bili prvi, ki so trdili, da v medijih obstaja liberalna zarota. Agnew je bil Nixonov podpredsednik in je moral odstopiti, ker so ga sodno preganjali zaradi korupcije. Vsekakor je prodorno časopisje veliko storilo za to, da se je končala vietnamska vojna, da so se razkrile Nixonove zlorabe predsedniškega položaja in da se je ustvarilo vzdušje, ki je bilo naklonjeno gibanju za državljanske pravice. Ronaldu Reaganu in njegovim privržencem je uspelo prepričati ameriško javnost, da so katastrofo v Saigonu leta 1975 povzročili mediji. Kako je to storil? Z uporabo medijev, seveda.
In tukaj leži največji paradoks. Predsednik Bush je neverjetno nepriljubljen, kongres je še manj priljubljen od njega in mediji so na splošno osovraženi. Ljudje pričakujejo, da bodo iz škatle (TV) prihajale kozlarije, in ko politik izrazi strinjanje, takoj pridobi kredibilnost, tudi v primeru, ko laže. Če lažeš, se izpostaviš, in potem še zakričiš, da te pristransko obravnavajo. Zmagal si. Vse od Watergata in Vietnama naprej imajo ameriški liberalci moralno premoč, ko verjamejo, da bo resnica prišla na dan in da jih bo v primeru poraza na volitvah maščevala zgodovina, če ne drugače, pa v spominu. Demokrati in liberalci so prepričani, da obstajajo pravila igre; republikanci vedo, da jih ni, in uporabljajo moralno vzvišenost liberalcev proti njim samim tako, da jih brez usmiljenja spravljajo v zadrego.
Zadostoval bi primer iz bosanske vojne, medijske vojne, če je sploh bila. Med obleganjem Sarajeva so srbski topničarji pogosto streljali na tržnice, polne ljudi. Zahodni novinarji so bili tam in so vedeli, kaj se dogaja, toda morali so sporočati resnico tudi "druge strani", in tako so vestno posredovali Karadžičevo laž, da so Muslimani sami streljali na mesto, da bi tako pritegnili pozornost medijev, ker so bili zahodnjaki pristranski do Srbov. Tako je laž imela podporo.
Nezaupanje v medije je pripeljalo do bizarnih prepričanj. Trideset odstotkov Američanov meni, da je Barack Obama musliman. To je v nebo vpijoča neresnica. In Obamo so v medijih napadali, ker je član Christian church z agresivnim črnim pastorjem, ki včasih o ZDA govori slabe stvari. To je rezultat propagande, ki se je kot virus razširila s pomočjo elektronske pošte. Ne verjameš medijem, toda nekdo, ki mu verjameš, ti posreduje obrekljivo sporočilo. Ker pošiljatelju sporočila, svojemu očetu, prijatelju, pastorju itd., zaupaš, boš verjetno bolj verjel sporočilu, ki si ga dobil od njega, kot pa nekemu nakladaču na CNN. V ta neformalna omrežja se je enostavno infiltrirati in izvorno sporočilo je podtaknjeno. Takšne "podtaknjence" so mediji že večkrat izpostavili, vendar brez učinka. Izraz "globalna vas" je skoval McLuhan leta 1964. Bilo je še prezgodaj, toda danes je resničen v tem smislu, da so na vasi obrekovanja, ki se širijo čez vrtno ograjo ali pri brivcu, bolj kredibilna kot zgodbe iz New York Timesa ali s CNN. Samo da je zdaj vrtna ograja elektronska pošta, brivnica pa klepetalnice in blogi.
Če ne bi v tem trenutku imeli opravka z odvijanjem gospodarske katastrofe, ki je vdor zgodovine v medijsko mitologijo, sem prepričan, da bi Obama izgubil. Mit o Sarah Palin, hokejski mamici in strelki na losa, bi bil dovolj, da bi zmagal McCain. Dokler je pozornost javnosti osredotočena na krizo, na zgodovino, ljudje ne bodo pozabili, da se zadnjih osem let ni izkazalo za tako dobre. Toda teden dni je v politiki dolga doba in še ena spominska luknja se lahko vsak čas odpre.
James Smoot je učitelj angleščine na Gimnaziji Bežigrad.
