Po oceni Deana Bakerja s CEPR se je med letoma 1973 in 2006 produktivnost v ZDA (dodana vrednost na zaposlenega), popravljena za inflacijo, povečala za 48 odstotkov, po odbitku dajatev pa je realno povečanje neto mase plač znašalo okoli 36 odstotkov. Če bi se torej koristi od povečanja produktivnosti in mase plač enakomerno porazdelile med zaposlenimi Američani, bi se morala realna plača povprečnega Američana v tem obdobju povečati za 36 odstotkov. Kako je torej mogoče, da se med ekonomisti razvnemajo razprave o tem, ali se je plača medianskega Američana v tem obdobju sploh realno povečala ali pa se je morda celo zmanjšala?

Odgovor je seveda v neenakomerni prerazdelitvi koristi od povečane produktivnosti oziroma neenakomerni porazdelitvi povečane realne mase plač. Podatki kažejo, da je bil leta 2005 za inflacijo popravljen zaslužek medianskega polno zaposlenega moškega v ZDA nekoliko manjši od zaslužka v letu 1973. Nekoliko bolje, vendar ne bistveno, kaže moškim v najboljši dobi, to je v starosti od 35 do 44 let: tem se je realni zaslužek med letoma 1973 in 2005 povečal za 12 odstotkov. Še več, podatki kažejo, da so se realni zaslužki bolj od povprečja povečali samo zgornjim 10 odstotkom zaposlenih. Vendar ne gre zgolj za razlike v rasti plač med zaposlenimi z različno stopnjo izobrazbe, ampak predvsem za razlike v odvisnosti od vrste zaposlitve. Denimo, tako šolski učitelji kot top menedžerji imajo običajno magisterij, vendar se je šolskim učiteljem v tem obdobju plača realno nekoliko – vendar podpovprečno – povečala, medtem ko so se plače top menedžerjev ekscesno povečale. Če je bilo leta 1970 razmerje med povprečno plačo delavca v ZDA in povprečno plačo top menedžerja 1 proti 30, je do leta 2005 to razmerje naraslo na 1 proti 300. (Naj za primerjavo navedem, da je to razmerje v Sloveniji po priporočilih cehovskega združenja menedžerjev določeno na 1 proti 8 za velika podjetja).

Ekscesno razslojevanje

Podobno sliko kažejo tudi podatki za obdobje po letu 2000. Kot je prejšnjo soboto na znanstveni konferenci v Boulderju v Koloradu pokazal Matthew Slaughter z univerze Dartmouth, v letih 1995–1997 član sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Georgea W. Busha, so se po uradnih podatkih v obdobju 2000–2007 realni prihodki večine (98,5 odstotka) ameriških zaposlenih letno zmanjševali za 0,8 do 5 odstotkov. Tudi plače zaposlenih z magisterijem ali doktoratom znanosti so se v tem obdobju realno zmanjševale. Povečevali so se, in to za dobre 4 odstotke letno, le prihodki tistega 1,5 odstotka zaposlenih z magisterijem v pravu ali poslovnih vedah, ki so zaposleni seveda kot top pravni svetovalci, finančniki in menedžerji v podjetjih. Sem spadajo tudi ekscesni prihodki glavnega menedžerja propadlega podjetja Lehman Brothers (v višini 500 milijonov dolarjev) ali glavnega menedžerja AIG (350 milijonov dolarjev).


Kaj se torej dogaja v ZDA, da prihaja v zadnjih treh desetletjih do tako enormnega razslojevanja? Teh razlik v dinamiki plač namreč ni mogoče pojasniti niti s tehničnim napredkom, nagnjenim v korist bolje izobraženih, niti z napačno merjeno inflacijo, niti z veliko imigracijo slabše izobraženih, niti z učinki globalizacije. Krugman pravi, da gre za učinke skrajno konservativne ekonomske politike »nove desnice«, ki je na pohodu od 70. let in ki je svojo legitimnost dobila najprej v mandatih predsednika Ronalda Reagana (1981–1988) ter nato v obdobju Busha starejšega (1989–1992) in Busha mlajšega (2001–2008). Namera politike te nove desnice naj bi bila zmanjšanje davkov na kapitalske prihodke na nič ter zmanjšanje davkov za najbolj premožne. Reagan je začel svoj mandat z močnim znižanjem najvišjih stopenj dohodnine ter davka na dobiček podjetij. Clinton je takoj na začetku mandata dvignil davčno stopnjo v najvišjem razredu in odpravil omejitev navzgor pri plačilu zdravstvenih prispevkov (Medicare), kar je efektivno davčno stopnjo zaposlenih v zgornjem 1 odstotku po prihodkih dvignilo za dobrih 5 odstotnih točk (na 35,8 odstotka v letu 1994). Bush mlajši je v letih 2001 in 2003 izvedel dve znižanji davkov: najprej je znižal zgornjo davčno stopnjo dohodnine ter postopno odpravil davek na nepremičnine, nato pa še znižal davek na dividende in druge kapitalske dobičke. S tem je efektivno davčno stopnjo za zgornji 1 odstotek zaposlenih znižal za 4,7 odstotka, torej skoraj na raven pred Clintonovim mandatom.

Ideološke ločnice

Zanimivo je predvsem to, da se ta prerazdelitvena bitka vodi na povsem ideološki ravni. Za Clintonovo zvišanje davkov ni glasoval niti en republikanec v kongresu, medtem ko je za Bushevo znižanje davkov glasovalo le sedem demokratov. Tudi Bushev zakon iz leta 2005 (Gasoline for America's Security Act), ki je uvedel davčne olajšave za naftna podjetja in je bil sprejet le z enim glasom večine, ni dobil niti enega demokratskega glasu in le sedem republikancev je glasovalo proti. Podobna bitka se je bojevala v letih 2004–2008 med Clintonovo administracijo in republikansko večino v kongresu. Tedanji vodja republikanske večine Newt Gingrich je poskušal uveljaviti zakonodajne spremembe, ki bi zmanjšale financiranje zdravstvenega varstva (Medicare) ter zdrave starejše osebe izločile iz tega sistema. Ker niso imeli dovolj večine v kongresu za preglasovanje Clintonovega veta na predlagane zakonske spremembe, so republikanci blokirali sprejetje proračuna, kar je leta 2005 privedlo do znamenitega lock-outa, ko je morala skoraj polovica administracije zapustiti delovna mesta, ker ni bilo denarja za njihove plače. Clinton ni popustil, seveda pa je v naslednjih letih za to plačal ceno z dokaj benigno afero Lewinsky, ki je republikancem omogočila vrnitev na oblast.

Prerazdelitvena vojna v ZDA se torej dogaja na ideološki osnovi, v ozadju katere je seveda predvsem pohlep bogate elite. In vse kaže, da bo ta pohlep elite letos odločilno vplival tudi na izid politične tekme za Belo hišo. Oba Busheva mandata sta poskrbela za dodatno prerazdeljevanje dohodkov v korist elite, sedanja finančna kriza pa je proizvod te politike, ki pohlepu finančnikov ni hotela zategniti regulatorne uzde. Meteorski vzpon demokratskega predsedniškega kandidata Baracka Obame je odraz sentimenta v ameriški družbi, ki ji je dovolj te skrajne konservativne politike in ki si želi več socialne varnosti. Obama predstavlja upanje na spremembe, upanje srednjega razreda na relativno izboljšanje svojega položaja. Svojo kredibilnost Obama opira na svoj pretekli socialni angažma dobrodelnega organizatorja v Chicagu in na svojo veliko sposobnost motivacije ljudi. Med njim in republikanskim kandidatom Johnom McCainom pa obstajajo predvsem zelo konkretne programske razlike, ki odražajo predvsem velike ideološke razlike obeh političnih opcij od odnosa do splava, okolja, davkov, zdravstvenega varstva do odgovora na sedanjo finančno krizo. Veliko pa je tudi retorične bravuroznosti, ki zna te razlike tudi učinkovito – čeprav demagoško – predstaviti.

Za večjo socialno varnost

Naj se osredotočim samo na zadnje tri točke. Prvič, Obama napoveduje znižanje davkov za 95 odstotkov Američanov, McCain pa znižanje davkov na dobiček. No, v resnici zajema Obamov načrt 95 odstotkov Američanov, ki imajo otroke. Pa tudi v tem primeru ne gre za zmanjšanje davkov, ampak za povečanje socialnih upravičenj. Vendar je »znižanje davkov« v ZDA volilcem lažje prodati kot povečanje socialnih upravičenj. Zato Obama McCainov načrt znižanja davkov označuje kot »4 milijarde dolarjev davčnih olajšav za velika naftna podjetja«. Seveda pa Obama ponuja tudi povečanje minimalne plače, medtem ko bi McCain ohranil Bushevo znižanje davčne stopnje za zgornji 1 odstotek davkoplačevalcev.

Drugič, Obama napoveduje uvedbo splošnega zdravstvenega zavarovanja, kritega z javnim denarjem, na drugi strani pa McCain napoveduje znižanje cen zdravstvenih storitev prek uvedbe večje konkurence na zdravstvenem trgu ter z ukinitvijo pravila, da lahko samo podjetja, ne pa tudi fizične osebe, dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje. Tudi tukaj je vsebinska razlika med obema velikanska, vendar je še bolj pomembna retorika pri trženju teh razlik. McCain govori, da bo Obama socializiral zdravstveno zavarovanje, kar je v ZDA psovka, Obama pa nasprotno trdi, da davčne olajšave za zasebno zdravstveno zavarovanje v višini 5000 dolarjev, ki jih ponuja McCain, v bistvu pomenijo, da bodo davkoplačevalci na slabšem. Povprečna ameriška družina je namreč zaradi davčnih olajšav, ki jih dobijo podjetja za zdravstveno zavarovanje zaposlenih, na leto deležna za približno 12.000 dolarjev beneficij. Ker pa McCain napoveduje ukinitev pravila, da lahko samo podjetja dobijo davčno olajšavo za zdravstveno zavarovanje, Obama iz tega izpelje sklep, da mnoga podjetja zaradi tega morda ne bodo več zavarovala svojih zaposlenih. Kar pomeni, da bi lahko družine s samo enim zaposlenim na letni ravni potencialno izgubile za 7000 dolarjev beneficij v ta namen.

In tretjič, podobno velike razlike so tudi v ukrepih za odpravo posledic sedanje nepremičninske in finančne krize v ZDA, ki sta jih oba predsedniška kandidata predstavila prejšnji torek in to sredo. McCainov odgovor na to vprašanje je – presenečenje! – znižanje davkov in odkup slabih hipotekarnih kreditov od posojilojemalcev z najnižjimi dohodki. Po ocenah naj bi to zadnje državo stalo najmanj 300 milijard dolarjev. Obamov predlog je za proračun manj potraten – predlaga 90-dnevni moratorij na izvršbe in možnost, da sodniki v izvršbenih postopkih spremenijo kreditne pogoje in tako olajšajo breme odplačevanja.

Nič čudnega torej, da tako volilci kot tudi vodilni neodvisni mediji liberalne provenience (denimo CNN, New York Times in Economist) ocenjujejo Obamov socialni in gospodarski program precej bolje kot program njegovega tekmeca. Tako je ostalo tudi po zadnjem medsebojnem dvoboju to sredo, ki je ponovno pokazal, da ima Obama bolj prepričljive odgovore na reševanje finančne krize. Obama kot morebitni predsednik bo verjetno lažje zadostil sentimentom ameriške javnosti, ki si želi več stabilnosti in socialne varnosti. Raziskave javnega mnenja v ZDA kažejo, da ljudje za svoj slabši ekonomski položaj krivijo preveliko stopnjo izpostavljenosti globalizaciji, pritok imigrantov iz Latinske Amerike, naftno krizo in pohlep kapitalske elite. S tem pa se javno mnenje vse bolj nagiba k večjemu protekcionizmu in izolacionizmu ZDA ter politični polarizaciji znotraj države, kar ima lahko dolgoročne negativne posledice za ves svet. Največji izziv za Obamo torej ne bo zmagati v tej predsedniški tekmi, ampak kako Američanom dejansko omogočiti izboljšanje življenjskega standarda, ne da bi ogrozil svetovno gospodarstvo. Za zdaj jim daje predvsem veliko mero upanja, upanja na spremembe.