Gallusovo nabrežje

Ljubljana je mesto ob reki Ljubljanici. Mnogo ljubljanskih stavb je sezidanih na bregu. To sicer ni čisto res, večina jih stoji na zravnanih površinah nad bregovi reke. V tem zapisu bom primerjal med seboj tri take zazidave.

Stavbe na Gallusovem nabrežju v Ljubljani so od brega Ljubljanice odmaknjene, ponekod je do bregov komaj nekaj metrov, drugje zajetnih deset metrov in več. Vse stavbe se v sklenjeni vrsti držijo druga druge in mehko sledijo zavojem reke. Osnova vseh stavb je pravi kot, vendar je pravokotnost nežno modulirana, z odstopanjem, kar podeljuje stavbam na Gallusovem nabrežju mehkobo in lirično poetični značaj. Stavbe imajo srednjeveško zasnovo, kamnito zidovje je iz vseh mogočih časov, to, kar je zdaj na ogled, je bilo povečini narejeno v 18. stoletju.

Takim stavbam se okna še odpirajo na ven in se zato gosposko lesketajo v skoraj vsakem vremenu. Precej stavb je bilo predelanih in prefasadiranih v 19. stoletju in pripadajo klasicizmu. Pri teh stavbah se okna že odpirajo navznoter in zato niso tako bleščeče. Imenitna Grossmanova hiša je bila narejena ob začetku 20. stoletja. S stolpičem, bogato, tipično dekoracijo za tisti čas, razglednim izzidkom in strešno teraso pripada secesijski stilni usmeritvi. Novejših stavb ni. Z izjemo Grossmanove hiše ni vse skupaj nič posebnega, vsa pročelja so iz ometa, dekoracija je skromna, kakšnih kamnitih motivov skoraj ni, strehe so dvokapne, pokrite so z bobrovcem, z eno strešino proti bregu.

Zazidava Gallusovega nabrežja je neambiciozna, v bistvu je stereotipna. Graditelji in morebitni arhitekti hiš na Gallusovem nabrežju niso znani. Gallusovo nabrežje sestavlja anonimna arhitektura. Prostor med stavbami in bregom je preprosto tlakovan z granitnimi kockami, na prostoru raste nekaj velikih starih dreves. Reka teče precej globoko, ima visoke in strme bregove. V resnici so to betonski oporni zidovi, ki se zaključujejo z betonsko ograjo. Te oporne zidove z pristopnimi stopnišči do reke, razglednimi pomoli, je terasasto zasnoval arhitekt Keller potem, ko je bila Ljubljanica regulirana in se je struga reke poglobila. Mislim, da je delo odlično opravil. To je bilo okoli leta 1925. Zadeva je bila tudi tehnično odlično narejena, brežine in beton bodo kmalu stari sto let in je še vse v dobri kondiciji.

Mnogi moji kolegi arhitekti vihajo nos, češ da je Keller zabetoniral Ljubljanico in jo odmaknil od mestnega življenja in podobno. Me prav zanima, kdo bi znal v današnjih časih bolje in lepše rešiti težavno nalogo. Kje je bila v letih po vojni v Sloveniji urejena kakšna rečna brežina, ki bi se lahko primerjala s Kellerjevo?

Gallusovo nabrežje od Šentjakobskega do Čevljarskega mostu velja za del najlepšega, kar premore Ljubljana. Gallusovo nabrežje je ljubljanska razglednica. Na Gallusovem nabrežju je prijetno in lepo.

Plečnikova Tržnica

Ljubljanska Tržnica je bila, kot je znano, zgrajena v letih pred drugo svetovno vojno, po načrtih Jožeta Plečnika (1872-1957). Nekaj malega se je menda dopolnjevalo celo med italijansko okupacijo. V primeri z Gallusovim nabrežjem je Tržnica je izrazito avtorsko delo. Plečnik je razpotegnjeno stavbo med Tromostovjem in Zmajskim mostom zasnoval po antičnih in renesančnih vzorih, kljub temu je celota narejena v nezgrešljivem Plečnikovem slogu. Impozantna stavba je eden od osnovnih motivov razglednic našega stolnega mesta. Pozornejši pregled razkrije celo vrsto virtuoznih detajlov, arhitekturnih domislic, motivnih konfrontacij…, kakršnih je zmožen le ustvarjalni genij.

Tržnica je vizavi Ljubljanice narejena po "beneško". Rečni zid stavbe se navpično dviguje iz Ljubljanice. Brega, opornih zidov in podobnega pri Tržnici - ni. Sodobna gradbena zakonodaja prepoveduje "po beneško" postavljene novogradnje. Plečnikovi načrti bi bili v današnjih časih zavrnjeni! Plečnik je s Tržnico presekal in zamejil dostop do reke, pa kaj, nihče tega ne razume kot pomanjkljivost ali projektantsko napako. Tržnica je eno od arhitekturnih čudes našega mesta. Kaj podobnega ne premore, po mojem vedenju, nobeno mesto na svetu.

Približno na sredini Tržnice je Plečnik predvidel Mesarski most, ki bi pomembno zaključil celoto. Sprojektiran je kot obokana dvorana nad reko! Začetek vojne je preprečil realizacijo. Če bi bil narejen, bi bil zagotovo ljubljanska atrakcija brez primere. Namesto genialne zamisli Mesarskega mostu se obeta na tem mestu modernistična premostitev reke v skladu s pravkar minulim arhitekturnim natečajem. Primerjava obeh načrtov je brez smisla. Silovito dokazuje, da je bil Plečnik res daleč najboljši slovenski arhitekt vseh časov. Sodobna slovenska arhitekturna produkcija njegovega primata niti približno ne ogroža. To je precej kislo spoznanje. Kljub temu se mestne oblasti odločajo za novejšo predlogo. Pravijo, da zato, ker je veliki mojster že preminil! Ljubljana ne bo imela edinstvenega mostu na svetu zato, ker je projektant že umrl! Kdor more, naj to sprevrženo logiko razume!

Špica

Na Špici se od Ljubljanice cepi Gruberjev prekop, ki se v Mostah spet združi z matično reko. Velik del Ljubljane se v bistvu nahaja na otoku. Tega dejstva se večina Ljubljančanov v glavnem ne zaveda. No, to ni važno. Na Špici, ob desnem bregu Gruberjevega prekopa, je bilo nekoč veliko tesarsko in žagarsko podjetje. Podjetje je šlo v stečaj, oprema se je raznesla, stavbe so bile porušene. Nastala je velika čistina med Ižansko cesto in Gruberjevim prekopom prav tam, kjer se cepi z Ljubljanico. Brežina vodotoka je obložena s kamnitimi bloki, na vrhu raste nekaj grmičevja in dreves.

Velik prostor med cesto in vodo se je zdel kot nalašč za gradnjo Biotehniškega centra in Srednje glasbene in baletne šole. Bilo je tako, kot je bilo na začetku pred gradnjami na Gallusovem nabrežju in pri Tržnici. To, kar je zraslo na tem bregu, je še ena navadna in velika modernistična arhitekturna polomija. Sodobna slovenska arhitekturna ustvarjalnost je imela imenitno priložnost, da pokaže, kaj zna, priložnost, da morebiti celo preseže zgodovinske zglede. Ja, prav neverjetno je, kako je mogoče na tako lepi lokaciji narediti tako brezbožno arhitekturo.

Pričujoči zapis prav gotovo noče s prstom kazati na avtorje teh zgradb, tega prav gotovo ne. Čisto nič se mi ne zdi pomembno, kdo, kje in v kakšnem biroju so bile narisane predloge za te stavbe. Gradnjo razumevam kot nezmožnost in krizo stroke, ki se ne zna izviti iz sto in stokrat neuspešno preigranih modernističnih stereotipov. Več kot skromna arhitektura obeh šol bi v kakšnem kaotičnem slovenskem predmestju ne vzbujala posebne pozornosti. Na tej izbrani lokaciji delujeta boleče. Vulgarna je rumeno-vijolična barva prve šole, nič manj črnina z rumenimi, oranžnimi in rdečimi dodatki druge. Stavbi stojita vsaka zase. Vmes je nekaj metrov prostora, tako mora biti, tako zapoveduje modernistična urbanistična dogma.

V skladu z omenjeno dogmo stojita bolj ali manj na sredini zemljišča. Dolgi škatlasti stavbi obsegata pritličje in dve nadstropji. Zanimivo bi bilo vedeti, zakaj imata prav dve nadstropji, ne treh ali štirih ali petih, ali, kaj jaz vem, zakaj nista šoli narejeni kot dva stolpiča ali kako drugače. Bilo bi vseeno, in res, vseenost je temeljno določilo obeh stavb. Stavbi obdajajo pločevinaste plošče, pod njimi ponekod zijata steklena volna in purpen, stene so betonske, seveda imata obe stavbi tudi okna. In vrata. O kakšnih detajlih in arhitekturni poetiki ni ne duha ne sluha.

Ob cesti je veliko parkirišče, saj se razume: za moderno razumevanje so parkirišča in garaže najpomembnejši del novogradenj. Sredi parkirišč je posebej izpostavljen banalen zaobljen paviljon za prodajo sendvičev in pijač. Kokakola in hamburger funkcionirata kot središče in osišče prostora! Lahko bi še kaj pripomnil o tlakih, strešni ureditvi, zaključkih, uvozih, robnikih…

Vsega tega ne bi pisal, če bi šoli stali v kaotičnem predmestju, bili bi še dve moderni gradnji več, na take stavbe smo, na take stavbe moramo biti navajeni. To sem že omenil. Pišem zaradi pomembne okoliščine. Obe stavbi sta narejeni tako, kot da ne bi v bližini tekla reka. Stavbi obračata reki hrbet. Brežine so prav take, kot so bile v začetku in takrat, ko je še delovalo tesarstvo. Nobenih dostopov, stopnic, malega pristana, opornih zidov, razgledišč, sprehajališč, nobenih novih dreves, ničesar… Neverjetno: projektantov in naročnikov breg in čudovita lokacija ob bregu reke nista čisto nič zanimala. O kakšnem rafiniranem dialogu med reko in arhitekturo ni ne duha ne sluha. Ta neskončna pišmevuhost je dobesedno boleča. Velika arhitekturna priložnost je bila zapravljena.

V starih časih arhitektov v Ljubljani skoraj ni bilo…

Opisal sem tri arhitekturne podvige na bregovih ljubljanskih vodotokov. Gallusovo nabrežje je bilo zgrajeno pred stoletji, tako rekoč v sivi davnini. Gradnje Plečnikove Tržnice se nekateri starejši Slovenci še spominjajo. Obe šoli ob Grubarjevem prekopu sta bili zgrajeni prav v zadnjih letih, Srednja glasbena in baletna šola je bila predana namenu pred kratkim. Primerjave vseh treh gradbenih podvigov so nesmiselne in nepotrebne. Stvari pač niso primerljive. Šoli ob Gruberjevem prekopu sta še en velik in debel poraz modernistične arhitekture.

Za konec še tole: v starih časih arhitektov v Ljubljani skoraj ni bilo. Angažirani so bili le pri gradnji najbolj imenitnih stavb: cerkvah, palačah, magistratu, dvorcih, gradovih. Vsi niso izpričani. Med obema vojnama je bilo s Plečnikom, Vurnikom in Šubicem v Ljubljani morda 30 arhitektov. Ko sta se gradili in se odpirata obe šoli ob Gruberjevem prekopu, živi v Ljubljani nekaj tisoč arhitektov. Med njimi je mnogo magistrov in doktorjev arhitekture. Imamo Društvo arhitektov Slovenije in še posebej Društvo arhitektov Ljubljane. Ustanovljena je bila Zbornica za arhitekte.

Fakulteta za arhitekturo vpisuje vsako leto vsaj 150 novih študentov. Študentom um bistri več kot 60 učiteljev vseh vrst in nazivov. Tudi sam sem med njimi. Večkrat kličemo na pomoč še predavatelje iz tujine. Mnogo študentov študira kakšno leto ali dve v tujini. Povprečno študirajo debelih sedem ali osem let. Letos so študij arhitekture odprli še v Mariboru. Imamo posebne muzeje in inštitute za arhitekturo in urbanizem. Gradbena zakonodaja ni bila še nikoli tako obsežna in zamotana, kot je zdaj. Za vsako gradnjo se naprinta na kupe načrtov vseh vrst, brez računalnikov v arhitekturi že dolgo ne gre več. Za vsako gradnjo je potrebnih cel kup soglasij in dovoljenj.

Arhitekti potujejo po vsem svetu, študenti ne zaostajajo. Ogledujejo si vse mogoče, nabirajo znanje in izkušnje zato, da bi lahko še uspešneje projektirali. Arhitekturna literatura je nepregledna. Potem je na voljo še internet, kjer je, kot je znano, mogoče najti in dobiti vse. Vse skupaj naj bi, bi moralo, kulminirati v slovensko Architecturo perennis, kakršne svet še ni videl…

Sam bom mimo novih dosežkov slovenske arhitekturne ustvarjalnosti ob Gruberjevem prekopu skušal bežati z zaprtimi očmi.