Boleča izkušnja Petre Urek, ustanoviteljice Društva Solzice, na žalost ni edina. Leta 2008 je po navedbah Statističnega urada RS (SURS) umrlo 52 otrok, starih manj kot eno leto. Število umrlih dojenčkov na 1000 živorojenih iz leta 2007, ko jih je bilo 2,8, se je leta 2008 spustilo na 2,4; to pomeni, da število umrlih dojenčkov v Sloveniji še vedno pada. Še pred desetimi leti je bilo med umrlimi 93 dojenčkov, navajajo v SURS. Podatki iz leta 2001 so pokazali, da se vsaka sedma nosečnost konča tragično. Slovenija se med evropskimi državami še vedno uvršča med tiste z najnižjo umrljivostjo dojenčkov. Po podatkih Eurostata je bila umrljivost dojenčkov (na 1000 živorojenih) v državah članicah EU v letu 2006 najnižja v Luksemburgu, 2,5, najvišja pa v Romuniji, 13,9. Slovenija se je z vrednostjo 3,4 v letu 2006 uvrstila na sedmo mesto.
Soočiti se z žalovanjem
»Pred leti, ko sem sama doživljala lastno izgubo, sem ostala sama; nikjer ni bilo nikogar, ki bi meni in moji družini povedal, kaj lahko pričakujemo ob smrti, kaj je žalovanje, predvsem pa to, da se je treba soočiti z žalovanjem, kljub temu da je bila deklica stara šest dni, ko je umrla,« pravi o razlogu ustanovitve Društva Solzice Petra Urek. Društvo Solzice v prvi vrsti pomaga staršem ob smrti otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Vzporedno z društvom je nastajala tudi knjiga Prazna zibka, strto srce, ki so jo spisale štiri matere, ki so se soočale z izgubo otrok v različnih obdobjih. Hkrati se je spominskemu parku v Ljubljani pridružil še park v Mariboru, Polje belih vrtnic, ki sta ga finančno podprla Maribor in Društvo za prezgodaj rojene otroke Maribor. Kasneje so tovrstne parke odpirali tudi po nekaterih drugih večjih mestih, še vedno pa ti parki nastajajo. »Naša želja je, da vsako mesto, kjer je večja porodnišnica, dobi svoj prostor na tamkajšnjem pokopališču,« pravi Urekova in dodaja: »Ime Društva Solzice ima tudi globlji pomen, saj nosi ime po črtici velikega pisatelja Prežihovega Voranca – in je simbol našega trpljenja ter poguma, da zmoremo iti v življenju naprej. Tako kot je bila za Voranca globel simbol strahu in ljubezni, za nas predstavlja smrt otroka velik strah, pa vseeno nas vodi ljubezen, ki nam pomaga, da se znamo dvigniti in preživeti ter najti smisel življenja.«
Naučiti se preživeti
Člani društva so tako imenovani prehodni člani, kajti društvo pomaga staršem, da preživijo, sprejmejo izgubo, se naučijo živeti z njo in se vrnejo v normalno življenje. Patološko žalovanje, ki traja več kot dve, tri leta in poslabša fizično, psihično ter socialno funkcioniranje ženske, ugotavljajo pri 20 odstotkih žensk po perinatalni smrti. Tako žalovanje je pogostejše, če je ženska imela težave že med nosečnostjo, če po porodu nima podpore moža in družine ter če se ni poslovila od otroka. In tukaj veliko vlogo odigra društvo Solzice, ki se s starši povezuje prek srečanj, ponuja individualna srečanja oziroma svetovanja, člani si dopisujejo tudi prek elektronske pošte. Žalujoče obiščejo tudi doma. Društvo organizira srečanja žalujočih družin – to so srečanja, kjer ne objokujejo in se ne pomilujejo. »To so srečanja s pozitivnim prizvokom, kjer si delimo izkušnje, mnenja in se medosebno podpiramo ter spregovorimo o stiskah, s katerimi se srečujemo in ki jih ne moremo deliti s preostalo okolico,« pravi Urekova. Starši se pogosto ne želijo soočiti z izgubo oziroma niti ne dobijo pravice žalovanja v družbi, saj je umrl tako majhen otrok. »Vendar tudi mi potrebujemo čas za žalovanje, čas, ko moramo sprejeti izgubo in zaživeti z njo. Ne preboleti, saj nikoli ne prebolimo. Le naučimo se živeti z izgubo,« opozarja Urekova in dodaja: »Govorim o pravici, da lahko žalujemo. Okolica težko sprejema smrt, na začetku življenja še toliko težje. In velikokrat si moramo žal najprej izboriti pravico do žalovanja oziroma do priznanja, da je to bil naš otrok in da ima ime, pa čeprav ni živel dolgo.«
Vsak žaluje na svoj način in žalovanje je osebni proces vsakega posameznika. Niti dva ne žalujeta enako, tudi starša ne. Zgodi se, da se parter prej postavi na noge, prej se vrne v življenje, za mamo pa se pravo žalovanje šele začne po začetnem šoku, ki lahko traja tudi do osem tednov. »Partner se med tem časom nekako že sprijazni. Enako želi za partnerico, ki pa je še vedno v globoki žalosti oziroma šele na začetku žalovanja. Poraja se paleta občutkov in čustev: od jeze, besa, žalosti, seveda je potreben v žalovanju tudi kakšen žarek sončka, da lažje preživimo težke dneve. To je pogosto težko razumeti,« je povedala Urekova. Ravno tako je morda težko razumeti, zakaj se žalujoča mama izogiba vozičkov, ne zmore pogleda na vesele nosečnice, ne želi na rojstnodnevna praznovanja otrok... »Nič ni narobe z njo, bolečina je tako močna, da ne zmore veselih srečanj. Minilo bo. Vedno mine, to je le obdobje v žalovanju,« zatrjuje Petra Urek in svetuje: »Oče si mora dovoliti umik, kadar ga potrebuje, in s tem naj seznani mamico, ter nasprotno, da si dovolita, da žaluje vsak na svoj način, hkrati pa se pri tem podpirata, si zaupata in se predvsem spoštujeta.«
Potreba po sočutju
Žalujočim staršem je vse bolj v pomoč tudi osebje v porodnišnici, ki se zna bolj odprto pogovarjati o žalostnih koncih nosečnosti in smrti otrok. »Žalovanje staršev po perinatalni smrti otroka je oteženo zaradi pomanjkanja spominov nanj in 'tihega dogovora molka', zato zdravstveni delavci, ki se prvi srečamo z žalujočo družino, pomagamo z ustvarjanjem spominov na njihovega otroka (da ga lahko vidijo, pobožajo, se poslovijo na svoj način od njega, dobijo otrokovo fotografijo, odtis stopala….) in s tem ohranjamo njihov status starševstva, ki jim ga drugi pogosto ne priznavajo. S starši ob perinatalni smrti oziroma ko se ta pričakuje, dela tim zdravnikov različnih specialnosti (ginekolog, perinatolog, pediater, kardiolog, genetik...), medicinske sestre, ki skrbijo za koordinacijo pregledov, svetovanj, dajejo osnovne informacije, klinični psiholog sodeluje pri psihološki pripravi na porod mrtvega otroka, svetuje pri odločanju za prekinitev nosečnosti ali pri odločanju za življenje s prizadetim otrokom, informira o procesu žalovanja in virih pomoči v tem procesu,« je povedala doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja, univ. dipl. psih., spec. klin. psih. Starši v prvi vrsti potrebujejo njihovo senzibilnost, podporo, razumevanje, sočutje, poštene in popolne informacije, pravočasne informacije, čas za sprejem lastnih odločitev, ki jih upoštevajo in spoštujejo (na primer, ali bo oče pri porodu, o prenehanju zdravljenja, prekinitvi nosečnosti zaradi ugotovljene napake pri plodu, glede slovesa od otroka, načina pokopa, o otrokovem imenu…), spoštovanje njihovih duhovnih potreb, zasebnost, čas, da so sami z otrokom, informacije o procesu žalovanja, virih pomoči po odpustu iz porodnišnice…
Raziskave kažejo, da je potek žalovanja lažji, če se ženska poslovi od otroka. »Prav je, da o tej možnosti starše seznanimo že pred porodom, da lahko sprejmejo odločitev, ki je kasneje ne bodo obžalovali. Prav tako izkušnje kažejo, da večina staršev odločitve za slovo od otroka ne obžaluje (pogosto rečejo: »Saj je moj« ali »Tako lep je bil, samo majhen, čisto vse je že imel«). Le v primeru, kadar je otrok močno iznakažen ali že razpadajoč, to odsvetujemo ali pa jih na to posebej pripravimo,« je razložila doc. dr. Vislava Globevnik Velikonja. Prav tako morajo vedeti, da je otrok nekaj ur po porodu že spremenjen.
Raziskave kažejo, da se približno polovica parov po perinatalni smrti bori z izgubo tako, da skuša čim prej spet zanositi, druga polovica pa poskuša pozabo poiskati v delu. Noben način ni najbolj zdrav, zato svetujejo, da si najprej dovolijo čas za žalovanje. »Ginekologi običajno odsvetujejo zanositev tri mesece po splavu, pol leta po porodu. S psihološkega vidika menim, da je čas za naslednjo nosečnost takrat, ko so starši sposobni veseliti se drugega otroka in ko naslednja nosečnost ni polnjenje praznine, delanje nadomestka in čuvanje imena, ki je bilo namenjeno umrlemu, za naslednjega otroka. Zgolj potlačeno žalovanje povzroči veliko psihosomatskih zapletov v naslednji nosečnosti,« je še povedala dr. Vislava Globevnik Velikonja.
Ne vedo, kaj reči
Pomoč društva pogosto poiščejo tudi prijatelji, sorodniki, znanci in tudi delodajalci, ker ne vedo, kako se obnašati do staršev, ki so izgubili otroka, in kaj reči, da bo prav. Kot pravi Urekova, ni besede, ki bi bila prava, tudi tolažbe ni. »Najbolj nam ustreza, če nam daste vedeti, da vam ni vseeno za nas, in da ne zatajite našega otroka. Da si upate spregovoriti in spraševati o njem. To nam pomaga. Pomaga nam stisk roke, pozornost, namenjena našemu otroku. Skratka, da se ne obnašate, kot da se ni nič zgodilo, in da se ne bojite naših solz. Včasih smo ganjeni zaradi nekoga, ki si upa vprašati o našem otroku. Žalujoči starši smo naporni za okolico. Besede »saj si še mlada, saj boš lahko imela druge otroke, saj imaš doma še zdravega otroka, bolje sedaj kot kasneje, mati narava je tako naredila, da je prav…« − vse to so besede, ki zabolijo in bolijo, pa čeprav niso zlonamerne. V nas prebudijo občutke krivde in jeze ter se zato pred okolico zapiramo,« je končala pogovor Petra Urek.