Najbolj ogrožene in največkrat obrezane so ženske, ki živijo v Afriki (obrezovanje žensk danes poteka v 28 afriških državah), na Bližnjem vzhodu (na primer Kurdistan, Jemen), v arabskih deželah (na primer Savdska Arabija), pa tudi v Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji, na seznam pa lahko dodamo še Indijo, Pakistan, Malezijo in Indonezijo. Verjetno je, da je obrezovanje žensk bolj kot z islamom povezano z določenim kulturnim izročilom. Koran, na primer, sicer ne zapoveduje tovrstnega posega. Res pa je, da obstaja islamski zakon shariah (božja volja), ki govori o različnih kategorijah človeških dejanj. Pozna pet kategorij: obvezno, priporočljivo, dovoljeno, vredno prezira in strogo prepovedano. Obrezovanje žensk ima oznako »dovoljeno«. Starost, v kateri dekleta obrežejo, niha od 3 do 13 let, nekatere so tudi starejše. Večina kultur, kjer je obrezovanje deklic navada, »zagovarja« FGM kot nujnost, tradicijo, kot očiščenje ženske. V skupnostih, kjer izvajajo klitoridektomijo, po navadi izvajajo tudi obrezovanje moških. Oba rituala sta del religiozne in etnične tradicije ter pomenita obvezno stopnjo prehoda v obdobje odraslosti. Res pa je, da je postopek pri ženskah neprimerno bolj boleč in travmatičen. Če obrezovanje moških res pomeni predvsem vstop v dobo odraslosti, je pri ženski obrezovanje predvsem huda oblika mučenja in poniževanja, četudi se utemeljuje z versko in etnično tradicijo določene regije in se prav tako opisuje kot znamenje »vstopa« v puberteto in kot priprava ženske na zakonski stan.
Oblike FGM
Razločevati moramo med tremi najpogostejšimi tipi obrezovanja žensk (pripisujemo še četrto kategorijo):
1. tip − sunna: obrezovanje je odstranitev vrha klitorisa. Sunna pomeni v arabščini tradicija. Sunna je po razsežnostih posega še najbliže moškemu obrezovanju, saj se po navadi odstrani le vršiček klitorisa. Če se postopek izvede pravilno, naj načelno ne bi puščal hujših zdravstvenih posledic za žensko. Vseeno pa je takoj treba pomisliti na psihološki učinek tovrstnega postopka.
2. tip − klitoridektomija: izrezanje klitorisa in malih sramnih usten. Tu gre že za obliko pohabljanja.
3. tip – infibulacija, poimenovana tudi faraonsko obrezovanje: to je esktremna oblika obrezovanja, saj gre za izrezanje klitorisa in malih sramnih usten. Temu sledi zašitje zunanjih sramnih usten z nitjo ali z rastlinskimi trni (infibulacija). Ko se spolovilo zaraste, ostane le majhna luknjica za odtok urina in menstrualne krvi. Mož ima po poroki ženo pravico razrezati z nožem. Ženske, ki so mučene na tak način, imajo velikokrat zelo hude težave pri porodu. Poleg tega sta tudi ob normalnem celjenju ran uriniranje in spolno občevanje zelo boleči.
4. tip pa predstavljajo še hujše oblike mučenja, kot so izžiganje klitorisa, jedkanje s kemičnimi izvlečki rastlin in spraskanje vagine.
Vsi navedeni postopki se po navadi izvajajo v zelo nehigieničnih prostorih in z neustreznimi pripomočki. Posledično ženska oziroma deklica utrpi huda vnetja, lahko tudi umre. Tu pa so še nepojmljive travme, ki jih doživlja med obrezovanjem in po njem. Nekatere dežele so žensko cirkumcizijo ali klitoridektomijo v vseh oblikah že prepovedale, dejstvo pa je, da se obrezovanje še vedno odvija nelegalno, kar za seboj potegne vrsto zelo hudih posledic. Izrednega pomena pri preprečevanju tragedij je ozaveščanje ljudi o travmatičnih posledicah obrezovanja. Pri tem lahko prav mediji odigrajo izredno pomembno vlogo.
Prodor na zahod
Z migracijami arabskih, afriških in azijskih narodov na zahod se je praksa obrezovanja prenesla tudi na tla bolj razvitega dela sveta. V Veliki Britaniji je na primer izmaličenje ženskih spolnih organov zelo razširjeno, predvsem pri prvi generaciji priseljencev iz Afrike in z Bližnjega vzhoda. Tamkajšnja policija razpisuje posebne denarne nagrade za tiste, ki so pripravljeni posredovati informacije o tem, kdo opravlja tovrstne posege (ki se v VB seveda obravnavajo kot kaznivo dejanje; predvidena je kazen do 14 let zapora) in kje potekajo. Fundacija za zdravje žensk (Foundation for Women's Health) je nedavno ocenila, da v Angliji in v Walesu živi skupno okoli 66.000 obrezanih žensk. Največkrat gre za ženske afriškega rodu. Nekaj jih je bilo obrezanih, preden so zapustile domovino, nezanemarljivo veliko pa tudi po prihodu v VB. Samo v letošnjem poletju naj bi bilo na britanskih tleh obrezanih od 500 do 2000 deklic. Trenutno je v Angliji ogroženih (torej »na vrsti« za obrezovanje) približno 20.000 mladih deklet. V VB so prakso zakonsko prepovedali leta 1985, leta 2003 pa so prepovedali tudi potovanja otrok v tujino z namenom, da se tam izvede »obred«. Afriške skupnosti v Angliji seveda molčijo in ravno zato se je tako težko dokopati do oprijemljivih podatkov. Po navadi obrezujejo starejše ženske, ki nimajo nikakršnega medicinskega znanja. Tovrstne »družinske zdravnice« skrivaj tihotapijo v državo. Najmanj 50 odstotkov deklet, ki jih obrežejo, do konca življenja med seksom zelo trpi. Fizične bolečine pa vedno spremljajo tudi hude psihične travme, ki se prenesejo v odraslost.
Izpovedi žrtev
Najbolj znana je gotovo pripoved nekdanje manekenke iz Somalije Waris Dirie, ki je svojo zgodbo tudi zapisala in objavila pod naslovom Puščavska roža. Avtobiografijo so leta 2008 spremenili tudi v film. Somalka je leta 2004 prejela posebno nagrado za prizadevanja na področju pravic žensk. Osredotočimo se na nekoliko manj odmevne primere. 29-letna Leyla Hussein, ki živi v Londonu, pripoveduje, kako se že vse življenje spopada z bolečino in jezo, ki izvirata prav iz obreda obrezovanja, katerega žrtev je bila v otroštvu. Že leta hodi na terapijo k psihiatru in skuša življenje obrniti v boljšo smer. Zelo si prizadeva, da bi odpustila materi, ki je pri pohabljanju sodelovala. Njen mož ji je po poroki, ko sta preživljala prve skupne počitnice, pripravil pravo presenečenje. Dejal ji je, da svojim otrokom kaj takšnega nikoli ne bi mogel narediti. »Takrat sem se nenadoma zavedla,« pripoveduje Leyla, »da moški pravzaprav v veliki večini ne podpirajo FGM, sploh ne, če jim poveš, da ženska potem v seksu prav nič več ne uživa.« Leyla Hussein v Londonu vodi podporne skupine za ženske in tudi moške, ki so bili na tak ali drugačen način prizadeti zaradi FGM. Predvsem mlajše generacije žensk, še posebno tiste, ki so se rodile in odrasle v Angliji, so precej uporniške in jih je težje utišati. Prav takšna akcija in odnos do perečega problema sta krvavo potrebna. Skupnosti, ki izvajajo FGM, se morajo zavedati, da to ni in ne more biti sredstvo, s katerim si dekleta in mlade žene zagotavljajo spoštovanje pri moških. Prav tako obrezovanje ne more biti sredstvo za preprečevanje posilstev in nezaželenih nosečnosti. Dekleta se morajo zavedati svoje vrednosti brez »pomoči« pohabljenih spolovil. Religija in zapovedi določene kulture nikoli ne bi smeli vključevati trpljenja, so si enotne številne žrtve.
Nekaj dejstev (podatki Amnesty Internationala in Unicefa)
− Do 50. let prejšnjega stoletja so tako v Angliji kot v ZDA obrezovanje uporabljali kot »terapijo« oziroma »zdravilo« proti lezbičnosti, masturbaciji, histeriji, epilepsiji in drugim oblikam »deviantnega« ženskega vedenja.
− Analiza, ki so jo nedavno opravili v Keniji, priča o tem, da se je število obrezovanj zmanjšalo pri dekletih, ki imajo končano srednjo šolo.
− Nobena izmed evropskih dežel ne ponuja azila za ženske, ki jim grozi FGM.
− V Sudanu je kar od 20 do 25 odstotkov neplodnosti pri ženskah povezanih z zapleti, ki sledijo obrezovanju.
− V Čadu vse več deklet teži k obrezovanju, četudi jih družina ne vzgaja v tem duhu, saj verjamejo, da so le »zašite« zares deviške in čiste.
− Trenutno je na svetu od 100 do 140 milijonov deklet, ki živijo s posledicami FGM.
− Mednarodna skupnost FGM priznava kot obliko kršenja človekovih pravic. V samem jedru je FGM pravzaprav odraz globoko vsajene diskriminacije zoper ženske. Poleg tega tovrstno mučenje skoraj vedno prizadene mladoletna dekleta oziroma deklice, torej otroke, to pa pomeni tudi kršenje otrokovih pravic.
− WHO ali Svetovna zdravstvena organizacija se od leta 1997 intenzivno trudi obveščati svetovno javnost o posledicah FGM. Na mednarodni in nacionalni ravni so angažirane različne profesionalne in tudi prostovoljne skupine, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem javnosti. Poleg tega je WHO uvedla tudi mednarodne skupine, ki iščejo mesta, kjer se dogajajo obrezovanja, in postopek ostro obsojajo na očeh javnosti (zavedati se moramo, da FGM v nekaterih državah še ni zakonsko prepovedana praksa). WHO sta se pridružila tudi Unicef in UNFPA (Sklad za prebivalstvo Združenih narodov). UNFPA se povezuje predvsem z verskimi voditelji in drugimi vplivnimi osebnosti v javnem življenju določene skupnosti ter jih intenzivno obvešča o grozljivih posledicah obrezovanja.
− Pomembno mesto pri ozaveščanju pripada tudi moškim, ki jih omenjene organizacije pozivajo k temu, da spregovorijo o doživljanju trpljenja njihovih žena in deklet.
Pravni vidik
Pri obrezovanju mladoletnih deklic gre nedvomno za kršenje pravic otroka, saj gre za obliko mučenja in pohabljanja. Pravica staršev ali skrbnikov, da vzgajajo otroka, kot želijo, v tem primeru dobi spremenjeno obliko, saj gre za otroško telo. V večini primerov, ki jih navajamo zgoraj, obrezovanje nima utemeljenih zdravstvenih razlogov, ima pa lahko zelo hude zdravstvene posledice. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah je očitno na strani otroka. Pri svobodnem izražanju veroizpovedi so dopustne le tiste omejitve, ki so nujne za zavarovanje državne varnosti, javnega reda, zdravja ter morale in pa temeljnih pravic in svoboščin drugih. Še več, konvencija določa tudi naslednje: države pogodbenice (podpisnice konvencije) priznavajo otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja ter z vsemi učinkovitimi in ustreznimi ukrepi odpravljajo tradicionalne navade, ki škodujejo zdravju otrok. V ospredju so ves čas otrokove koristi. Ustava Republike Slovenije prav tako govori o tem, da mora biti »usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja (tretji odstavek 41. člena)«. Kakršna koli oblika mučenja otrok in ponižujočega kaznovanja ali ravnanja je v naši državi popolnoma nesprejemljiva in kaznovana.
