S kakšnimi poslovnimi projekti se trenutno ukvarjate?
Na Češkem, kjer je deset milijonov ljudi – le v prestolnici živita dva milijona, sem uspešno našla svojo poklicno tržno nišo s posebnimi svetili led, ki predstavljajo novost na evropskem trgu. V poslu sem s svojim možem, magistrom industrijskega oblikovanja, ki je že pred časom patentiral svetlobne konstrukcije, uporabne tudi kot samostojni arhitekturni objekti. Ker pa življenje prinaša s seboj kompromise, je med revizijo svojega prototipa prišel do omenjenih svetil led ter jih tako na neki način pomagal razvijati naprej. Nikoli si nisem mislila, da se bom tudi sama ukvarjala specifično z oblikovanjem osvetljevanja, denimo v velikih nakupovalnih središčih in hotelih, kot je Hilton v Pragi. Sicer pa za dušo zelo rada oblikujem svetila tudi sama. Eno od unikatnih svetil sem izdelala na podlagi svoje serije nakita, nagrajene s študentsko Prešernovo nagrado – kot novo izpeljanko te ideje v obliki organskih kapljic. To štiristo kilogramov težko svetilo visi danes v trietažni galeriji nakupovalnega centra Forum v češkem mestu Liberec…

Dejali ste, da v vašem življenju potekajo trije spontani tokovi ustvarjalnosti – če sta prva dva osvetljevanje prostorov s posebnimi industrijsko proizvedenimi svetili in na drugi strani oblikovanje unikatnih svetilk, kateri je tretji?
Zagotovo poezija. Pri svojih tridesetih letih sem v Sloveniji izdala prvo pesniško zbirko Roža vetrov. Potem sem nameravala izdati še dve knjigi hkrati – drugi in tretji del kot nadaljevanje prve zbirke, vendar me je takratno turbulentno obdobje na osebnem področju pri tem ustavilo, četudi sem imela že vse oblikovano, spravljeno v računalniku, celo s predgovorom pesnice Neže Maurer in predsednika Zveze kulturnih društev Maribor Marjana Pungartnika… Zdaj imam tretjo knjigo Roža luči prevedeno v češčino, saj jo bomo uporabili kot neke vrste promocijo nove svetilke, za kar ima ravno pravšnje ime. Knjiga je v tretji lektorski fazi, kar pomeni, da je že tako rekoč potrjena za v tisk. Izšla bo v Pragi, prevedel pa jo je doktor slavistike na Češkem Aleš Kožar.

Pesniški prvenec Roža vetrov ste obelodanili še pred diplomo iz arhitekture. Kako je vplival na vas?
Diploma je bila zame logični zaključek študija, zajetje strasti, ki sem jo takrat čutila, saj mi je na koncu šel povsem gladko od rok – dobivala sem tako rekoč same desetke, medtem ko sem imela v prvem in drugem letniku težave. Pri pesniškem ustvarjanju je bila druga zgodba. Pisati pesmi pomeni poglabljati se vase in črpati iz sebe. Izdati pesniško zbirko pomeni razgaliti se pred vsemi, razkriti svoje najbolj intimne dele duše in si hkrati dovoliti tudi komentar na to temo. Mislim, da je bilo prav to dejansko dejanje moje osebne zrelosti in dejanje samopotrditve. Hkrati pa ugotavljam, kako zelo je dobrodošlo, sploh v tujini, da imaš titulo, naziv.

Tudi na Češkem?
Čehi so zelo občutljivi za nazive. Mene naslavljajo z gospa inženirka, tudi če sem denimo v bolnišnici. Še vedno pa moja identiteta temelji na pisanju. Ker je moj mož Čeh, se doma pogovarjam v češčini, moj materni jezik, slovenščina, pa mi hkrati predstavlja hrbtenico po načelu »sem to, kar pišem«. To je moja temeljna drža ne le v pisanju, temveč v vsakdanjem življenju in ustvarjanju – na eni strani sta intuitivnost in idila, na drugi racionalnost in resničnost, na eni strani preteklost in sedanjost, na drugi prihodnost. V pesmih tako ves čas skačem iz analitičnega v sintetično mišljenje in na tak način nastaja nekakšno dinamično kroženje, kar spet spominja na arhitekturno ustvarjanje. Kot bi imela eno samo formulo, po kateri živim, le da jo dam vsakič znova – kot bi rekel Sašo Hribar – v drugi koordinatni sistem… (Smeh.)

V čem je življenje zunaj Slovenije boljše ali slabše?
V dobrobit slovenski psihi moram povedati naslednje – Slovenci mislimo, kako smo majhni, in zaradi tega smo zafrustrirani, ker naj bi zadeve mirovale, se nikamor premaknile, saj naj ne bi bilo prepiha… Pa je! Treba se je malo ozreti naokoli, se povzpeti na bližnji hrib ali do morja in ugotoviti, kako smo čudoviti, krasni in udobni. Kako veliko to danes pomeni, saj je človek, ki nima vzpostavljenega polja varnega komuniciranja in zadoščenih osnovnih potreb po počitku in rekreaciji, stalno v negativnem stresu, zato izgori in je posledično neproduktiven. Tega je v središču Prage ogromno in tudi najboljši fitnes center ti ne more pomagati, saj se moraš z avtom voziti dve uri, da prideš do prvega divjega drevesa… To je zame nočna mora.

Kakšni se naši kraji zdijo vašemu soprogu?
Moža ob obiskih Slovenije vedno najprej peljem v gore, potem pa še na morje. Vsakič znova je očaran. Svojim prijateljem doma nato navdušeno razlaga: »To je evropska Nova Zelandija!« Tudi ko Slovenijo obiščemo s češkimi prijatelji in kolegi arhitekti, jim vedno znova razložim, da ko je Bog ustvaril svet, si je na koncu spravil v malho vzorec najboljših stvari – iz katerih je potem nastala Slovenija. Malo za šalo in malo zares: če nam nič drugega ne bo uspelo, bomo pa imeli turistično agencijo, saj so Čehi popolnoma zaljubljeni v našo državo. Še enkrat poudarjam, da moramo bolj ceniti, kar imamo; Čehov je štirikrat več, kot je Slovencev, pa so kot postkomunistična država še celo bolj zakompleksani kot mi. Že ko prideš na njihovo podeželje, vidiš, koliko let so za nami. Popolnoma jasno ti je, da je Slovenija res Evropa.

Pot do zdaj
V Kranju rojena zaprisežena dolgolaska Ajda Balderman Plesnik je tipična predstavnica svojega horoskopskega znamenja – ovna, saj kipi od ognja in ustvarjalne energije. Po pravilu »nasprotja se privlačijo« je usodno zagledana v ledene kraje Skandinavije, ki so jo med drugim navdihnili za njeno prvo pesniško zbirko Roža vetrov, ki jo je v samozaložbi izdala leta 2003, še preden je diplomirala iz arhitekture. Odraščala je v zelo ustvarjalni družini, saj je njen oče prav tako arhitekt, mama pa grafična oblikovalka, v zadnjem času tudi slikarka. Ajda je študij arhitekture kljub številnim premorom zaradi drugačnih pa tudi sorodnih ustvarjalnih izzivov zelo uspešno končala in ga leta 2007 kronala s študentsko Prešernovo nagrado za oblikovanje nakita, za katerega so jo navdihnile Plečnikove arhitektke s svojimi stvaritvami. Po ločitvi od prvega moža v Sloveniji se je preselila v tujino, kjer je v Pragi spoznala svojega sedanjega partnerja, po rodu Čeha, s katerim sta povezana tudi poklicno. Prijateljstvo je sčasoma preraslo v trdno ljubezen, ki sta jo simbolično potrdila lansko poletje v slovenskem obalnem biseru Piranu. Ajda bolj ali manj aktivno govori osem jezikov, med drugim češko, švedsko in francosko.