Poznate telefon, nevarno sedmico, kričača in še bi lahko naštevali? To so stare družabne igre, ki so se jih včasih igrali otroci in mnoge tudi odrasli. Takšne in drugačne družabne igre niso bile namenjene le preganjanju dolgčasa, ampak so predstavljale popestritev večerov v krogu družine in tudi med prijatelji. Računalniške in druge novosti, od videorekorderjev, MP3-predvajalnikov do interneta, so žal pahnile v pozabo igre, ki so bile še kako pomembne. In morda so še vedno, saj družabne igre niso bile le nujno potrebna sprostitev in razbremenitev, ampak veliko več.
Družabne igre so predvsem pri otrocih vplivale na samozavest, samozaupanje in so krepile socialno empatijo. Praktično vse družabne igre so bile vedno zabavne in sproščajoče, predvsem pa so vzgajale, izobraževale… Kakor koli, najmlajšim so pomagale spoznavati slasti zmage. Ko so v teh igrah izgubljali, tudi to se »zgodi«, so jim pomagale premagovati žalost ob porazu. Prav skozi družabne igre, ki smo se jih igrali včasih, so se otroci nevede pripravljali na življenje, uveljavljanje in delovanje v skupinah. V teh igrah so bili spodbujeni in motivirani in »zmagali« so le takrat, če so bili pozorni, če so opazovali, si kar koli zapomnili, primerjali. Bili so umsko aktivni, tudi takrat, ko so pisali, brali, računali, plesali, peli in še kaj. V teh igrah so pridobivali izkustvo, ki je pomembno v kasnejšem življenju.

Krepitev govornih ali spominskih sposobnosti
Pri družabnih igrah, v katerih so sodelovali odrasli, so ti vplivi seveda nekoliko drugačni. Naj se je oče, prijatelj, kolega, znanec v običajnem življenju še tako skrival za podobo uspešnega, umirjenega, ljubečega in še kakšnega odraslega človeka, se je pri družabni igri pokazalo še vse drugo. Prav zmage ali porazi v družabnih igrah so razkrivali značilnosti odraslih. Kdo je v resnici podjeten, vztrajen, domiseln, ustvarjalec ali prodoren? Kdo je strogi individualist ali posameznik, ki zna sodelovati z okolico? Še več, saj se pri družabnih igrah celo pokažejo vedenjske motnje, ki jih znajo odrasli v vsakdanjem življenju prikriti. Pri družabni igri, »ko je na kocki vse«, pa se razkrije, da ima morda vaš sodelavec v resnici osebnostno deviacijo.
S pojavom računalniških in spletnih iger, h katerim se zateka vedno več mlajših, so se te možnosti priprave na življenje in te priložnosti spoznavanja značilnosti odraslih izgubile. Povrhu vsega so sodobne družabne igre, ki jih najdemo v naših prodajalnah, mnogokrat polne neprijetnih podob, igre potrebujejo veliko prostora, pa še trajajo zelo dolgo.
Že besedna zveza družabne igre pove, da jih igramo v družbi, da krepimo govorne ali spominske sposobnosti, naj jih igrajo otroci ali odrasli ali kar vsi skupaj. V Sloveniji poznamo zelo veliko govornih, besednih, pripovednih, pogovornih, pevskih in še kakšnih iger, ki smo jih skoraj pozabili. Navsezadnje nam bodo pomagale, da bomo bolje spoznali naše otroke, da bomo spoznali, da so morda naši prijatelji pametni ali napadalni.
Predvsem pa se bomo spet vrnili k družabnosti, ki je najpomembnejša. Tudi za preživetje te krize. Sicer pa so se tako igrali otroci in odrasli pred kakšnimi sto leti na Slovenskem. To so tudi družabne igre, ki so še vedno »moderne«.

Ali je kaj trden most?
Zagotovo najbolj znana igra, katere izvor sega v sivo davnino in jo poznajo po vsej Evropi. Otroci stojijo drug za drugim in se držijo okoli pasu ali za ramena. Dva izmed njih »držita most«, ko stojita drug proti drugemu in se držita za dvignjene roke. Otroci hodijo okoli mostu in ko pridejo do njega, prvi vpraša: »Ali je kaj trden most?« »Kakor kamen, skala, kost!« odgovorita onadva, ki držita most. »Ali sme naša vojska skoz?« vpraša vodja skupine, onadva iz mostu pa odgovorita: »Če nam zadnjega pustite!« Vodja zakliče: »Če ga le ulovite!« Nato vsi stečejo pod mostom, zadnjega pa tista dva iz mostu ujameta in mu na uho zašepetata kakšno obljubo. Ali ima raje zlato žogo, zlato kolo, ali ima raje jabolko ali hruško. »Ujetnik« se odloči za eno ponudbo in stopi za tistega, ki mu jo je ponudil, ter ga prime okoli pasu. Ko so vsi razvrščeni na eni in drugi strani mostu, se mostninarja primeta za roke in začneta vleči verigo vsak na svojo stran. Kjer jih je več ali kjer so močnejši, zmagajo.

Ena, dve, tri, divji mož!
Igrajo se vsaj štirje in na enem koncu igrišča zarišejo dolgo črto. Na črto se postavijo vsi razen enega, ki so ga določili za »divjega moža« in ki se jim postavi nasproti na drugem koncu igrišča. Gleda jih, nato pa se hitro obrne in reče: »Ena, dve, tri, divji mož!« To lahko reče hitro ali počasi, celo prav počasi. Medtem ko kaže divji mož ostalim hrbet, imajo le-ti pravico, da stečejo od črte proti njemu. Toda tisti hip, ko se divji mož obrne, morajo vsi obstati kakor vkopani. Tisti, ki se premakne, mora nazaj na črto. Divji mož toliko časa ponavlja svoj klic, dokler ga kateri ne doseže in ne udari. Potem zamenjata vlogi.

Gospodična, koliko je ura?
Igrajo vsaj štirje in enega določijo, da bo »gospodična«. Na enem koncu zarišejo črto in se nanjo postavijo v vrsto. Na drugem koncu zariše gospodična majhen krog in stopi vanj. Igralci v vrsti sprašujejo: »Gospodična, koliko je ura?« in ta poljubno odgovarja, na primer: »Tri velike, dva majhna naprej in dva velika nazaj.« Številke pomenijo število in velikost korakov, ki jih mora napraviti tisti, ki je vprašal. Tisti, ki se gospodični toliko približa, da se je lahko dotakne, zamenja vlogo z njo.

Zelenjavo prodajati
Vsaj šest jih na večjem prostoru zariše pravokotnik v velikosti približno 3 x 2 metra, ki predstavlja vrt. Udeleženci se razdelijo v dve skupini. Ena skupina predstavlja zelenjavo in vsak dobi svojo vlogo, eden je krompir, drugi zelje, tretji peteršilj in podobno. Vsi, ki predstavljajo zelenjavo, se spravijo v svoj »vrt«. Druga skupina so kuharji ali pa kuharice. Ti odmerijo nasprotni strani primerno velik krog, ki predstavlja »lonec«. Tisti, ki predstavljajo zelenjavo, se nato pomikajo proti kuharjem in sprašujejo: »Hočete kaj zelenjave?« Vsak kuhar nato pove ime kake zelenjave in če na primer reče krompir, mora tisti, ki ima vlogo krompirja, urno zbežati. Če ga kuhar ujame, ga odvleče s seboj v lonec, če pa srečno uide v vrt, mu noben kuhar ali kuharica ne more do živega. Ko je vrt prazen, se vloge zamenjajo.

Gospod Zmeda
Igrajo se vsaj štirje in igra zahteva bistro razmišljanje. Enega določijo za gospoda Zmedo in ga pošljejo iz prostora, ostali pa se dogovorijo za en predmet v sobi, ki ga bo gospod Zmeda ugotavljal. Nato gospod Zmeda vstopi in z vprašanji, na katera se sme odgovarjati le z da in ne, ugotovi, kateri predmet so imeli v mislih soigralci. Na primer: Ali ta reč še danes obstaja? Ali je v Evropi? Ali je okrogla? Iz kovine? Ali je predmet, ki ga človek vsak dan potrebuje? Gospod Zmeda torej zastavlja vprašanja, ki se lahko bistroumno vedno bolj zožujejo, in nazadnje lahko ugotovi predmet, ki so ga imeli v mislih soigralci.

Leti, leti...
Stara igra, ki jo lahko igra družba, zbrana ob mizi. Vsak dvigne oba kazalca in se pripravi, da bo udarjal z njima izmenoma ob rob mize. Eden je vodja igre in daje takt ter udarja s kazalcema ob mizo. Na prvi zlog le- udari ob rob z enim kazalcem, na drugi zlog -ti pa z drugim. Za njim se ravna molče vsa družba. Besedico leti ponavlja vodja lahko poljubno dolgo, dokler nečesa ne imenuje: »Leti, leti... vrabec!« Če imenuje nekaj, kar zares lahko leti, morajo vsi igralci obdržati kazalca v zraku in ne smejo udariti ob mizo. Če pa imenuje nekaj, kar ne leti, na primer: »Leti, leti.. klop!« morajo vsi nemoteno udarjati naprej. Kdor se zmoti, dobi piko. Ko se naveličajo, se pike seštejejo. Kdor jih ima največ, je izgubil.

Priplula je ladja...
Igra za vsaj tri, ki imajo snažen robec z vozlom. Vsi sedejo v vrsto, eden jim stoji naproti in drži robec z vozlom. Igro začne z besedami: »Priplula je ladja, polna s...« in pri tem vrže robec v katerega koli, ki mora takoj dopolniti začeto besedo: »…sadja!« Pri tem lahko vrže robec v koga drugega in tudi ta mora pri priči najti drug samostalnik, ki se začenja s črko s, recimo »sira«. Kdor se zmoti ali ne najde pravega odgovora, plača kazen. Tisti, ki igro začne, si seveda lahko izmisli kateri koli soglasnik, s samoglasniki pa je težje.

Zabavno pripovedovanje
Igra za vsaj štiri, ki sedijo v krogu in vsak po vrsti pove en samostalnik, dokler jih ni šest. Na primer: lonec - žirafa - avto - dimnikar - naftalin - magistrat. Naloga tistega, ki je na vrsti, je, da iz samostalnikov sestavi poved; ni se mu treba držati vrstnega reda, v katerem so bili samostalniki našteti. Z omenjenimi besedami bi lahko sestavil poved: »Dimnikar se je peljal v avtu na magistrat in je imel v roki lonec, ni pa imel nič naftalina, ko ga je srečala žirafa.« Tako se ta reč plete naprej in tisti, ki izjavi, da ne zna več vezati otrobov z danimi šestimi samostalniki, mora plačati kazen ali pa izstopiti iz igre. Če udeleženci izbirajo čudne besede, bo sicer težko sestaviti kaj pametnega. Lahko pa si izmišljajo vsaj zabavne neumnosti in vsakdo, ki ima količkaj domišljije, lahko v igri zmaga.

Morda tudi sto let stare slovenske družabne igre so na prvi pogled preproste, vendar pomembne. Zahtevajo aktivno sodelovanje, najmlajši se urijo v marsičem, predvsem pa je to najboljša šola za kasnejše življenje, ki je seveda sestavljeno iz enega samega tekmovanja. Starejši bodo v družabnih igrah razkrili svoje skrite probleme.

Za vse igre velja, da omogočajo uveljavitev posameznikov in tudi skupin, predvsem pa krepijo prilagodljivost, socialno empatijo, sočutje in tudi humanost. To pa so vrednote, ki jih je danes malo. Prav zato so družabne igre pomembne in vsaj v času dopustov in počitnic se lahko k njim ponovno vrnemo.