Saj gre za pravi bojni klic: "Če želimo, da bodo pogoji poslovanja konkurenčnejši in boljši, moramo strniti svoje vrste. Skupaj, povezani, združeni…"

Delodajalski bojni klic

No, takšni delodajalci bi "s posebnim lobističnim centrom" radi dosegli, da bi stroški dela rasli počasneje od produktivnosti. Torej se nam še naprej obeta politika zmanjševanja plač, krajšanja dopustov, ukinjanja malic in prevozov na delo. Na delovnem mestu pa naj vladajo strah, človeka nevredne delovne razmere, nespoštovanje pravic.

Nak, ne gre za socialno demagogijo! Pregledali smo nekaj najbolj pretresljivih zgodb, ki jih doživljajo delavke in delavci na delovnih mestih.

"Povedala vam bom, kaj vse si lahko privoščijo trgovska podjetja. S prodajalci in prodajalkami ravnajo kot z živino. Do tal te poteptajo in ti odvzamejo človeško dostojanstvo," smo že objavili iz pisma Berte B. iz okolice Celja.

"V dveh tednih sem morala opraviti več kot 58 nadur. Vodilni so zagotavljali, da se nam bo splačalo vsako nadurno delo. Pri izplačilu osebnega dohodka je bilo poleg rednih ur prikazanih samo petnajst ur nadurnega dela. Je razliko vzela megla? Kako naj sedaj družini razložim, kakšno nadurno delo sem opravljala in kam je izginilo 43 nadur? Lahko si predstavljate, da mož in družina upravičeno dvomijo. Vseh nadur, ki sem jih opravila na delovnem mestu, enostavno ne morem prikazati, ker jih ni na plačilnem listu."

"Trgovci jemo vedno le mrzlo malico, največkrat sendvič. To je tako imenovano zdravo prehranjevanje. Varstvo otrok šefov ne zanima, kot da so vrtec in osnovne šole odprti štiriindvajset ur na dan."

"Padamo v nezavest!"

"Kam torej z otroki? Naši vodilni so vse pripravili zelo pretanjeno in nenehno ponavljali, da imajo za vsako delovno mesto na zalogi že več kot sto prošenj. Samo poklicati bi morali in naše delovno mesto bo zasedeno z drugo osebo. Varnostniki niso hoteli, niso smeli odkleniti izhodnih vrat, da bi šle v vrtec po otroke. Varstva seveda ni za 24 ur na dan. Šefi imajo do nas zaničevalen in podcenjujoč odnos, po mojem mnenju pa so sami nesposobni organizatorji. Mnoge so padale v nezavest. Več trgovk mora zaradi podcenjevanja, izčrpanosti, zaničevanja in psihičnega pritiska iskati pomoč v zdravstveni interventni postaji ali ambulanti. O tem ne smejo govoriti.

Odpeljati so morali tudi sodelavko, ki ima moža policista. Po nekaj takih posredovanjih nam je šef strogo prepovedal, da bi še kdaj klicali rešilca ali obvestili njihove ožje sorodnike. V najbolj hladnih dnevih so izklopili ogrevanje zaradi večje učinkovitosti zaposlenih, kot so dejali, čeprav so se pritoževale tudi stranke, da jih zebe. Klicale smo inšpektorat za delo, odgovor inšpektorice po telefonu pa nas je zgrozil. Dejala je, da je potrebno zaradi službe tudi potrpeti, češ, poglejte, koliko je nezaposlenih. Na račun delavskih plač pa si ustvarjajo velike dobičke.

Zaradi vsega tega mi je razpadel zakon. Saj razumem moževe očitke, da sem popolnoma zanemarila otroke in njega ter vsa domača opravila. Možev očitek, da ima ženo samo na fotografiji in na poročnem dokumentu, je resničen. A kdo je kriv?! Odgovore vodilnih in raznih državnih organov že naprej poznam."

Blagajničarka s trakom v laseh

Na sindikatu trgovine pri ZSSS so dodali: "Vsak dan nas obišče od 20 do 25 obupanih prodajalk. Interesi dela in kapitala po slovenskem vzorcu so si tako navzkriž, da res ne vem, kaj dela država, ki si je v ustavo zapisala, da je socialna. V resnici mirno gleda in dovoli najbolj grobe oblike izkoriščanja delavcev. Zakone sprejema zgolj v prid kapitala in nedvoumno na škodo šibkejših."

Nemci so objavili Črno knjigo o nečloveških idejah in "podvigih" nemškega trgovca Lidla, ki prihaja tudi na naše tržišče. Hrvati so jo v svarilo in poduk že prevedli. Ker nemški gigant že prihaja tudi v Slovenijo, je dobro vedeti: trgovke na Češkem, zaposlene pri Lidlu, so morale v dneh, ko so imele menstruacijo, nositi okoli glave zavezan rdeč trak. Le z njim gredo lahko namreč dvakrat na stranišče, sicer le enkrat! Trgovke v Lidlu v Nemčiji govorijo o žalitvah, grožnjah, zmerjanjih, da so prestare, preneumne, na delo morajo priti uro pred začetkom. Maren iz Berlina se boji, da bo morala na delo v plenicah, ker ne smejo na stranišče. Christine iz Nürnberga so ročno odpustili, ker je terjala plačilo nadur in vprašala, če je prav, da so vedno in povsod pod nadzorom kamer. Karin iz Bremna mora delati, čeprav ima po več dni temperaturo 40 stopinj, bolniške ne priznajo. Delajo zaradi poslušnosti, saj je ustrahovanje del kadrovske politike. Avstrijski sindikati so Lidlu napovedali ogorčen odpor proti takšnim postopkom.

Delovni čas kar po domače

No, vrnimo se v domače loge, ki niso nič bolj rožnati: Trgovski gigant Hofer. Ena od odpuščenih Hoferjevih prodajalk je Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije posredovala svojo pogodbo o zaposlitvi pri tem delodajalcu. Najbolj sporna je opredelitev delovnega časa. "Če bi bila plača dostojna, bi prenesle tudi neurejen delovni čas in slab odnos nadrejenih! V službo smo prihajale po potrebi. Včasih smo šele zvečer prejele klic, da nam naslednji dan ni treba v službo, drugič smo spet morale potegniti globoko v noč, tudi do enih ponoči smo delale," so povedale nekatere, zdaj že nekdanje Hoferjeve trgovke Mojci Matoz, novinarki pri Delavski enotnosti.

Opozorile so, da ni vredno nasedati privlačnim zaposlitvenim oglasom. Roko na srce, kdo si ne bi želel "za manj dela več plačila, zagotovljenega delovnega mesta, že od samega začetka nadpovprečno plačo za delo v prijetnem okolju" hitro rastočega podjetja? A se kaj kmalu izkaže, da vse ni tako rožnato, opozarja. Po izteku pogodbe za določen čas šestih mesecev je namreč spet ostala brez službe. In menda ne edina. Na Gorenjskem naj bi se to zgodilo sedmim, v Mariboru devetnajstim in v Kopru dvanajstim prodajalkam.

Delo v Hoferju je približno 60 prodajalk iz vse Slovenije začelo na usposabljanju v Avstriji in v Ljubljani. V Avstriji so se učile predvsem hitrosti in dela pri blagajni. Iz Avstrije so prinesle slovenske prodajalke različne izkušnje, slabe pa se nanašajo predvsem na nadrejene, ki so jih pozneje dobili za šefe v Sloveniji. Vendar so bile slovenske prodajalke v Avstriji v večini dobro sprejete, kako tudi ne, saj so delale za bistveno manj, kot delajo njihove avstrijske kolegice. V kolektivni pogodbi za trgovino pri naših severnih sosedih namreč piše, da mora tam prodajalka začetnica dobiti okoli tisoč evrov bruto plače. Naše prodajalke menda še zdaleč niso dobile toliko. Prva plačilna lista v Sloveniji, z od 70 do 80 tisočakov izplačila, jim je prinesla grenko spoznanje, da od obljub o nadpovprečnih plačah pri Hoferju ni ostalo veliko.

Pa naprej. Od trgovk k tovarniškim delavkam in delavcem. Nekateri so si že upali spregovoriti na glas, drugi so o imenu podjetja raje tiho, da ne bi izgubili še tisto malo, kar sploh imajo.

Tako na obrobju enega občutljivejših ekosistemov v naši državi že nekaj desetletij obratuje kemična tovarna. Tu in tam javnost opozori nase z razkritjem kakšnih zakopanih sodov, pomori rib in še čem podobnim. Toda ne prehudo in ne za dolgo. Botri obrnejo kakšno telefonsko številko ali dve in vse spet potihne.

V tovarni dela nekaj manj kot sto delavcev v dveh ali treh izmenah oziroma točneje - v dveh in treh izmenah, saj se med njimi najdejo tudi takšni, ki delajo vse dneve brez počitka. Svoje zdravje puščajo v obratih, načenjajo ga nevarne snovi, ki jih vdihavajo in se jih dotikajo. To občutijo sami, čeprav zdravstveni pregledi, kamor jih pošiljajo nadrejeni, tega kot po čudežu nikoli ne pokažejo. Med njimi so tudi invalidi. Ti praviloma ne delajo v invalidskem obratu, ki ga je ustanovilo podjetje, da bi še malo znižalo svoje stroške in povečalo profit. Tam delajo neki drugi delavci, invalidi pa ostajajo v proizvodnji in jih zaposlujejo tako, da bi bilo od njih kar največ koristi.

Ko nadure čudežno izginejo

V podjetju imajo sindikat, ki so ga ustanovili na skrivaj v bližnjem lokalu. Vodilni zanj še slišati nočejo. Kaj šele za socialni dialog! Kolektivna pogodba je le še en ničvreden papir. Plačni razredi, sistematizacija delovnih mest in podobne stvari so sicer nekje zapisane, a v praksi ne obstajajo. Plače imajo zaposleni dodeljene kar tako, na lepe oči, večinoma so minimalne. Na to, da bi dobili plačane vse nadure, katerih število sega tudi do ti-soč (!), delavci niti pomisliti ne upajo, saj se od njih pač pričakuje pripadnost, pridnost in kar je še teh hvalevrednih vrednot. Nadure pa se nabirajo... Ko je njihovo število že nespodobno visoko, nekje nekdo pritisne na tipko "izbriši" in čudežno izginejo.

Delavci anonimno in bolj ali manj pošteno kritizirajo, vendar še zdaleč ne verjamejo, da bo kaj zaleglo. Tako kot niso zalegli obiski raznih inšpektorjev, ki so "nenajavljeni" jutri "ob dvanajstih" prihajali v podjetje in zadovoljni odhajali. Pravna država? Kaj je že to? Psi lajajo, karavana gre naprej...

Novodobni sužnji v Mehanu

Pa naprej, na obalo, v Mehano, nekdaj uspešno tovarno, iz katere je vsakdo imel doma kakšno otroško igračo. Pa danes?

Ružica Barukčič in Mirko Vetrih, sindikalna zaupnika, zaposlena v izolskem Mehanu, sta javnosti in predstavnikom državnega zbora konec lanskega leta pogumno predstavila tegobe delavk in delavcev v tem podjetju. Imeli smo kaj slišati!

V Mehanu je delodajalec najprej enostransko ukinil odmore, potem je delavcem odredil, kdaj in kolikokrat lahko gredo po vodo ali na stranišče. Če se tega niso držali in če je kdo vendarle upal med delovnim časom pokaditi kakšno cigareto ali popiti kavo, jih je delodajalec sam zapisoval in jim grozil z odpovedjo ter jih celo začel zalezovati s fotoaparatom.

Kot je povedala Ružica Barukčič, jih je direktor celo zmerjal, da hodijo preveč urejene v službo (!). Delavcem je prepovedano glasno pogovarjanje. Če so dobili opomine, se niso smeli niti zagovarjati; sindikalni zaupniki se ne smejo družiti in pogovarjati z delavci, po tovarni pa se lahko gibljejo le s spremstvom. Ob vsem tem pa so plače zaposlenih v Mehanu v večini minimalne.

"Izposojeni" delavci brez vseh pravic

Ob težkem položaju zaposlenih v Mehanu so opozorili na vse bolj navzoč problem delavcev, ki delajo preko zaposlitvenih agencij, ki na trgu dela predstavljajo vse večji socialni damping. Približno polovica zaposlenih v Mehanu je namreč "izposojenih" preko agencij za zaposlovanje in niso v rednem delovnem razmerju. Izposojeni delavci delajo preko polnega delovnega časa, več kot narekuje delovnopravna zakonodaja, tudi po dvanajst, trinajst ur na dan, za nizke plače in ob nižjih standardih zdravja in varstva pri delu. V primeru Mehana prihajajo ti delavci iz Slovaške.

"Slovenija je v svoji ustavi zapisala, da je socialna in pravna država. Človek ne more verjeti, kako pogosto je v podjetjih in zavodih ogroženo elementarno človeško dostojanstvo, ne spoštuje se zasebnost, kršijo se kolektivne pogodbe in ne spoštuje se vloge, ki jo imamo sindikati zapisano v ustavi, mednarodni organizaciji dela in še kje," je takrat dejal predsednik ZSSS Dušan Semolič in opozoril na nemoč državnih institucij, da bi zaščitile šibkejšega.

Upravičeno vprašanje: Kaj delajo naši inšpektorji, da se vse to lahko sploh dogaja? Pri mnogih kršitvah v Mehanu so ugotovili, da nimajo pristojnosti! Kdo, hudiča, jih potem ima, če ne inšpektorat za delo?!

Boris Mazalin, predsednik sindikata KS 90, je bil neposreden: "Delodajalec v Mehanu je pri izvajanju oblasti iz podjetja naredil delovno taborišče, kjer ne manjka šikaniranja in omalovaževanja delavk in teptanja njihovih osnovnih pravic. Ta primer je tudi v nasprotju z zdravim razumom menedžmenta in absolutno skregan z vso kulturo vodenja, ki tako imenovane človeške vire obravnava kot pomemben lasten kapital, tukaj pa se do delavcev obnaša slabše kot do strojev." Če bomo na to pristali in se ne bomo postavili za svoje pravice, pomeni, da bomo postali delavci sužnji…

Za zdaj še ne vemo, če tudi v naših podjetjih kot v nekaterih ameriških vgrajujejo čipe v dlani zaposlenih, da delodajalci vsak trenutek vedo, kje so, kaj delajo… Se bo zgodilo tudi to?