Afera Patria ima zelo primerno ime: patria namreč v latinščini pomeni domovina in prav domovina zaradi afere Patria že lep čas zardeva. Začelo se je, ko je v javnost pricurljala vest, koliko te igračke, ki bodo čez nekaj let staro železje, stanejo, in koliko vrtcev, šol, stanovanj, bolnišnic in opreme zanje bi lahko zgradili oziroma nakupili namesto osemkolesnikov, ki bodo vozili po Afganistanu in drugje. In afera je rasla, zdaj ima pa že mlade. Poizvedovanja avstrijske in finske policije, (zapovedano?) spanje pravičnega naših modrih angelov, zagotavljanje naših, da je vse v redu in zagotavljanje Fincev, da ni, poizvedovanje tujega dela Interpola in pišmevuhovstvo našega, za piko na i pa še oddaja državne finske TV, ki je nakazala, da so z rokami v marmeladi ujeli kar samega premierja deželice pod Alpami; vse to je temeljito razburkalo slovensko javnost. Verjamete, da je dobil kdo podkupnino, je ni dobil, je bil prejemnik cekinov sam predsednik vlade, je morda "oseba J" Jelinčič - bo ta vprašanja razrešil parlament tik pred svojim razpustom? To je le del vprašanj, ki se pojavljajo te dni in begajo državljane Slovenije tik pred volitvami. Se je vse skupaj začelo z oddajo finske televizije in odkritji njihovega novinarja, je celotna zgodba sad velike slovenske zarote velikega poka, ki ga je na podlagi analiz medijev v Nedeljskem dnevniku z datumom 31. avgust omenjal Aleksander Lucu in se na njegove besede opirata Zmago Jelinčič in celo sam predsednik vlade Janez Janša? Bo na koncu, če bo obveljal slovenski scenarij, vsega kriva opozicija, užaljeni predstavniki Sistemske tehnike, ki niso dobili posla, slovenski udeleženci finske TV oddaje?

Vprašanja brez odgovorov in spuščanje megle z vseh strani, bi lahko mirno zapisali. Ob zadnjem dogajanju se nam je oglasil bralec, ki javnosti ne želi izdati svojega imena, njegov zapis pa nas je vzpodbudil k drugačnemu razmišljanju o celotni aferi, zapis pa je nastal tudi na podlagi pogovorov z vojaškimi in obveščevalnimi analitiki ter poznavalci mednarodnega dogajanja in policijskega dela.

Domovina II

"Ko boste pisali o Domovini II, bodite pozorni na nekaj vprašanj in odgovorov. Kaj je s provizijami? Ali je bil denar nakazan na določene naslove in kako. Odgovor je pozitiven. Patria je nakazala denar svetovalcu Patrie za slovenski trg Wolfgangu Riedlu na Dunaj, ta pa naprej podjetniku Walterju Wolfu in slikarju Juretu Cekuti. Torej, nenavadne denarne transakcije so potekale. So bile to provizije, ki so v takih poslih po lokalnih šegah (kot je med vrsticami rekel bivši direktor Patrie Jorma Wiitakorpi) skoraj običajne ali je šlo za podkupnine? Vprašanje, na katerega čakamo odgovor, kot tudi na to, kam je šel denar naprej. Ampak ne v državnem zboru in ne v medijih, krivdo mora dokazati nekdo drug. In ravno v tem je temeljni problem afere Domovina II, ki je sprožila tak srd vladajočih. Ker se je v razreševanje vmešal tuj medij, predvsem pa tuja država s svojo neodvisno policijo, na katero ni mogoče vplivati s slovenskimi vzvodi," je napisal naš bralec.

Spomnimo se torej zgodbe iz Domovine I, orožarske afere, ki se je začela s humanitarnim sklepom nacionalnega sveta za varnost o pomoči Hrvaški in kasneje Bosni in Hercegovini v opremi in orožju. Zgodba se ponavlja vedno znova, posebej pred volitvami, obstajalo je 'tisoč' preiskovalnih komisij s takimi in drugačnimi sklepi, gora se je tresla, glavni igralci pa so dobivali vse debelejšo kožo. Ni jih omajal niti spopad glavnih akterjev, policije in Morisa, ki se je po mnenju mnogih poznavalcev v bistvu začel zaradi užaljenosti enih zaradi preveč poudarjenih zaslug drugih in je bila takrat vezna nit v aferi tudi trgovina z orožjem (Depala vas). Ob tem je zanimivo, da celo pregovorno pošten človek, kot je bil dr. Janez Drnovšek, ni želel dokončati zgodbe, ampak je temeljito preiskavo ustavil. Zakaj?" se sprašuje naš bralec.

Preiskava v tujini

Pri nakupu patrij je zgodba drugačna, njena največja tragedija za del slovenske politične javnosti pa je očitno to, da se ne bo končala v DZ, ne s sejo, na kateri bodo imeli poslanci propagandne govore, ampak tam, kjer bi se morale že številne slovenske afere pred njo. Na sodišču. Slovenska policija in tožilstvo na primeru 'intenzivno' in 'profesionalno' delata, ampak od obvestila avstrijske policije o sumljivih transakcijah februarja lani, kar je sprožilo preiskavo posla na Finskem in z njimi povezane aretacije, je slovenska policija v dobrem letu ugotovila le to, da nakazila niso prišla v Slovenijo, minister Mate pa, da tako pozen odgovor ni povzročil posebne škode. Kot da bi bil temelj vprašanja fizična nakazila v Slovenijo in kot da ne bi bilo mogoče poslovati prek tajnih računov v tujini.

Informacija je bila signal, ki bi v vsaki resni policiji, kot je na primer finska in bi morala biti tudi slovenska, sprožil signal za resno preiskavo. In vsakemu normalnemu človeku se ob tem zazdi, da gre v tem primeru za popolnoma diletantsko policijo ali pa je nekdo načrtno zaviral preiskavo. Seveda v interesu preiskave, ki še poteka, javnost ne sme izvedeti ničesar. Kot tudi ne tega, zakaj policija v skoraj treh letih "intenzivnega" preiskovanja ropa SKB ni prišla niti korak naprej. Morda zaradi nenavadnih "elektromagnetnih silnic" tudi ni prišlo do temeljitega preverjanja človeka, ki je bil tesno povezan z osebo, katerega kodo so uporabili vlomilci za vstop v prostore SKB in je med drugim nenavadno podoben fotorobotu. Da o enostavnosti preiskave, ki bi jo morali usmeriti tudi v to, kako in od kod so lahko odtekle informacije o varovanju, niti ne govorimo. Policija pa nič. Spet. Pritiski ali diletantska policija?

Zgodba, ki teče drugače

Bistvo vseh omenjenih afer, s katerimi je povezana politika, je njihovo preiskovanje v parlamentu, kjer se zgodba zaključi vedno enako. Brez ugotovitev in brez posledic. Tukaj se je zgodba s Patrio porušila. Bob ob steno bo parlamentarno 'nakladanje', bob ob steno so vse besede na soočenjih in v medijih, v tem primeru ne bo govorila politika, ampak profesionalna finska policija, in to kljub temu, da premier Janez Janša pravi, da je slovenska preiskava profesionalna (brez komentarja), finska pa poteka preko medijskega obtoževanja s sodelovanjem slovenskih novinarjev.

V slovenskih krogih naj bi bile provizije običajne; to bi vam lahko potrdili številni direktorji, ki imajo za nekajodstotno zahvalo za pomoč pri sklepanju posla, skoraj lobiranju, čeprav tam zaposlenega, vedno del sredstev. Kot zanimivost še povejmo, da številni med temi direktorji ob znanem Borisu Šuštarju zamahnejo z roko, češ da je bil le majhna riba, ki se je ujela na velik trnek. Da o tem, kako se bo verjetno treslo Sleme, ko bodo na Hrvaškem začeli preiskovati njihov nakup vozil Patria, niti ne govorimo. Tudi zato, ker naj bi v sosednji državi veljalo, da velikega posla brez provizije ni mogoče skleniti.

Vprašanje je, če so provizije, ki jih je Patria domnevno izplačala (ali obljubila), resnično pretehtale, da je obrambno ministrstvo kupilo ta oklepna vozila. Morda, čeprav bi jih verjetno izplačala tudi Sistemska tehnika. Problem pa je bil morda v tem, da so predstavniki Sistemske tehnike preveč tesno povezani z opozicijo in bi se lahko pri izplačevanju provizij pojavile težave.

Komedijant Karel

V vsej zgodbi je največji komedijant obrambni minister Karel Erjavec, ki ga je celo Magnus Berglund, avtor oddaje Resnica o Patri na finski TV, označil kot osebo, ki ji ni nič jasno. Minister Erjavec javnosti ves čas zagotavlja, da sprašuje Patrio o dokumentih glede podkupovanja in predvsem preiskavah finske policije posla Patrie s Slovenijo. "In vedno so mi zagotovili, da jih ni …" Njegovo spraševanje je bilo v bistvu le iskanje alibija, da mu ni bilo potrebno storiti ničesar. Še v slabih filmih bi verjetno obremenilne dokumente ljudje skrili kje drugje. Dokumentacije, o kateri je govorila finska oddaja, zagotovo ni na sedežu podjetja, vprašanje pa je, kaj so preiskovalci našli med hišnimi preiskavami. Dokumente, zapiske? In tu je verjetno del odgovora, od kod gradivo Magnusu Berglundu.

Več v tiskani izdaji!