Slava se je začela s pisateljem
A pojdimo po vrsti: pisatelj Meško je živel v letih 1874-1964 in se je izkazal predvsem z zbirkami črtic Ob tihih večerih in z romanom Na poljani ter legendami.
Vajdovi
Bibiana Meško se je rodila s priimkom Vajda. Njen oče Dušan, ki se je izšolal za elektroinženirja in specializiral za telefonijo ter bil nazadnje direktor slovenske pošte za Primorsko, je pravkar dopolnil devetdeset let. Bibianin ded po očetovi strani je bil Janko Vajda. Delal je na ministrstvu za promet in v direkciji za železnice.
Plemiškega ali celo kraljevskega rodu?
Toda od kod priimek Vajda? Bibianin sorodnik je ugotovil, da Vajda pomeni v poljščini tudi vojvodo in da so tako klicali tudi enega prvih poljskih kraljev, ki je vladal še pred letom 1000. Torej naj bi bili ljudje s priimkom Vajda (med njimi tudi sloviti poljski režiser) ne le plemiškega, temveč morda celo kraljevskega rodu. Konec koncev, zakaj pa ne?
Anglistka, časnikarka in diplomatka
Bibianina mama se je rodila kot Gabrijela Janc v družini, ki je živela v Koroški Beli. Bibiana je dolgo poučevala kot profesorica angleščine, delala kot novinarka in urednica, kot predstavnica v bivšem sekretariatu za informiranje, pozneje pa še v jugoslovanski diplomaciji, največ v Nemčiji.
Sorodstvo s slavno filmsko igralko
Ena Bibianinih sorodnic je njena sestrična po očetovi, se pravi po Vajdini strani. To je Špela Rozin, doslej vsekakor najlepša slovenska filmska igralka, dolgoletna zvezda italijanskih pa tudi ameriških filmov, žal pa manj slovenskih, saj je v njih komajda kdaj nastopala.
Po čisto drugi strani se zdi posebej zanimiva usoda brata Bibianine babice, znamenitega Maistrovega borca Franja Malgaja. Po Bibianinih besedah naj bi ga Srbi, ko je po koncu prve svetovne vojne na Koroškem s svojo enoto prodiral proti Velikovcu, zaradi nekega spora ustrelili kar v hrbet, kar ji danes, ko se sme o tistih dogodkih končno govoriti po resnici, verjamemo, kajti prej je v interesu "jugoslovanstva" o za Slovence marsikdaj škodljivem srbskem povojnem vedenju na Koroškem vladal molk. O Malgajevi usodi je bila doslej na voljo le uradna različica, češ da ga je ubila njegova prehitro aktivirana bomba. Zlata medalja za hrabrost
Franjo Malgaj se je rodil 10. novembra 1894 na Hruševcu pri Šentjurju kot tretji otrok v družini železniškega delavca. V gimnazijskih leti se je v njem utrdila ideja o panslavizmu. V prvi svetovni vojni se je boril na soški fronti in na Južnem Tirolskem, kjer je s svojo enoto ponovno zavzel Monte Zebilo, kar mu je prineslo (poleg zlate medalje za hrabrost) tudi višji čin. Po vojni je zaradi pomanjkanja in zmede v Mežiški dolini prišlo do vsesplošnega ropanja. Takrat se je Franjo s prostovoljci iz Celja odpravil proti severu, na poti ponovno vzpostavil red in na Koroškem začel utrjevati slovensko oblast.
Zavzetje Velikovca
Zasedel je tudi Pliberk in Velikovec, ki pa ju je moral po ukazu katastrofalno neumne klerikalne Narodne vlade v Ljubljani januarja 1919 prepustiti nasprotnikom in se umakniti v Guštanj. Kmalu nato so nemške čete prešle v protiofenzivo in se 6. maja približale Guštajnu. Oblegale so Tolsti vrh, kjer so jih poleg Malgajeve čete zadrževali še Karlovčani. Potem pa je bil Franjo ob življenje.
Veličastni pogreb
Ravenski nemškutarji sprva niso dovolili njegovega pokopa na pokopališču, ko pa so ga tam vendarle pokopali, se Slovenci niso smeli udeležiti pogreba. Vendar pa so 23. oktobra soborci prepeljali njegovo truplo v Celje in ga čez tri dni z vsemi častmi pokopali v rojstnem Šentjurju. Pogrebne svečanosti se je udeležila velika množica. Toliko o tem znamenitem Slovencu.
Kiar - ker je ustvarjal svetle slike
Rojstno ime Bibianinega moža Kiara, ki je bil doma na Štajerskem, je pravzaprav Bogdan. A zakaj potem Kiar in, mimogrede, tudi ime, ki se pravzaprav pojavlja skoraj v vsaki križanki? "To je pravzaprav njegov vzdevek, ki se ga je prijel," pravi Bibiana, "ko je skupina italijanskih slikarjev na nekem simpoziju videla njegove navadno zelo svetle in jasne slike. Takrat je ustvarjal še precej abstraktne, a res svetle slike".
Akademski slikar Kiar Meško ima danes atelje v Trnovem v Ljubljani (kjer z ženo Bibiano tudi živi) in še svojo galerijo ter razstavni prostor na Gornjem trgu v Ljubljani. Njegov brat Damjan je po poklicu kirurg, drugi, Niko, pa je grafik.
Rajši razmišlja, kot slika
Slikar, grafik in kipar Kiar Meško pravi, da rajši razmišlja, kot slika ali kipari, ker je zanj razmišljanje vsekakor nujen uvod v sleherno poznejše likovno ustvarjanje. V svojem sedanjem slikarskem obdobju, ki traja že od sedemdesetih let, se po mnogih poskusih v dobi socrealizma in modernizma rad vrača h klasičnemu umetniškemu izročilu, kjer so njegovi najvplivnejši učitelji Velazquez, Goya, Rembrandt in italijanski renesančni mojstri.
Slovenska zgodovina v očeh umetnika
V osemdesetih letih se je začel ukvarjati s figuralno kompozicijo, ki jo je v naslednjem desetletju postavil in jo še danes postavlja v motiviko slovenske zgodovine. Zato pogosto portretira velika imena slovenske književnosti. Prešerna na primer, za razliko od drugih, posebej pa za razliko od naših filmarjev, upodablja s ponosom nanj: riše ga kot uglajenega, lepo oblečenega moža gosposkega vedenja in izjemne duhovne širine - ali pa se kot slikar poglobljeno ukvarja s Prešernovim epskim pesništvom. Prav zgodovina slovenskega naroda je namreč postala izhodišče Meškovega novejšega slikarskega ustvarjanja, toda tako, da jo gleda s svojimi in neobremenjenimi očmi (tudi z upoštevanjem Venetov).
Sabrina, Iris in Kristofer
In Kiarovi in Bibianini otroci? Njun sin Kristofer Meško je prav tako kot oče akademski slikar, ki živi in ustvarja največ na Primorskem, deloma tudi v Ljubljani. Njunima hčerama Iris in Sabrini pa bomo v naslednji številki posvetili čisto poseben prispevek, saj sta postali svetovno znani najprej kot plesalki, pozneje pa še kot znanstvenici.