Zato ne bo nič narobe, če se to pot seznanimo z nekaterimi snežnimi pojmi. Vsako leto lahko poslušamo in beremo, da imajo arktična ljudstva samo za različne vrste snega tudi sto in več izrazov, mi pa le nekaj. Do neke mere to res drži, če pa bi poznali še nekatere naše krajevne oznake in novodobne skovanke za sneg, bi hitro prišli do nasprotnega zaključka. Namreč, da tudi naš jezik glede snežnega izrazoslovja ni tako reven, kot se zdi na prvi pogled. Če ne verjamete, povprašajte vse navdušene dričalce po tej čudoviti podlagi, že teh je več kot deset vrst. Povprašajte najprej turne smučarje, ki se vzpenjajo brez pomoči žičnic (ponavadi tudi daleč stran od njih) in imajo na smučeh prilepljene posebne umetne kože, tako imenovane pse. Potem so tu klasični alpski smučarji z nekaj podrazredi (smuči z zelo poudarjenim, deloma poudarjenim in brez stranskega loka), pa deskarji, sem in tja še kakšen smučar na eni smučki (monoski) in pa ljubitelji telemark smučarske tehnike. Enako pestro je tudi pri sankačih, ki se vozijo na "smetišnici" ali pa snežnem "kolesu", pa vse do pravih tekmovalnih sani, ki omogočajo dirjanje po posebej za ta namen pripravljenih drčah. Ampak če ni snega, ni nič, pa naj bo ta nov ali pa star! Najbolj znan je brez dvoma pršič, suh sneg, ki pada v mrzlem vremenu. Gre za zelo lahek, nesprijet drobnozrnat sneg, ki pri spustu prši vse okoli nas. Če ga je več, lahko imamo celo težave z vidljivostjo, najbolj znan pa je po tem, da izvablja iz smučarjev raznovrstne klice in krike. Tem je manj všečna plundra (iz nemške Pflünder) ali snežna brozga, s katero označujemo z vodo premočen sneg. Ponekod rečejo takemu snegu kar "čofta". Tudi južen, moker sneg ni med njimi nič kaj priljubljen. Marsikdo prisega na celec, nedotaknjen sneg brez gazi in smučin, po katerem ni še nihče hodil ali smučal. Tu je še puhec, zelo lahek, suh sneg, ki pada v posamičnih kristalih ob hudem mrazu in v brezvetrju. O snežnem prahu pa govorimo takrat, kadar se sneg v vetru zdrobi in zmelje v drobcene delce. Živ sneg ali vejavica je najpogosteje v zavetrju odložen sneg, ki ga med potjo po zraku in na tleh nosi, kotali ter obdeluje veter. Potem so tu še srenec, sren in firn, ki so bolj spomladanske vrste snega oziroma so pogostejše na prisojah, kjer poteka preobrazba snežne odeje hitreje kot pa v osojah. Srenec ali tudi zrnec je spomladanski, dobro uležan debelozrnat sneg, ki se je že večkrat odtajal in zamrznil. Z večkratnim izmeničnim taljenjem in zmrzovanjem snega v vrhnji plasti snežne odeje pa nastaja sren, trda snežna skorja, ki nas ponavadi drži vse do takrat, dokler ga čez dan ne "prime" sonce. Firn, nekateri napačno uporabljajo to oznako namesto srena, pa je že več kot leto dni star sneg, prehodna oblika med srencem in ledeniškim ledom. Če ga hočemo videti pri nas, se moramo pošteno potruditi. V osrednjih Alpah, kjer je sicer nekaj več, a prav tako hitro izginjajočih ledenikov, pa ga bomo našli hitreje. Spomladi poznamo tudi gnilec, premočen, nepovezan srenec ali globinski srež, ki smo ga spoznali že v eni od preteklih rubrik (kroglični ležaji).