Milica in Janko Makoter sta se spoznala na vaški veselici, ko je bila ona še rosno mlada. Tri mesece kasneje, pri sedemnajstih letih, je prvič zanosila. Kljub rojstvu sina Saša, ki je bil vedno zelo miren in redoljuben otrok, vajen skromnosti, je dokončala srednjo medicinsko šolo in se kasneje kot patronažna sestra zaposlila v ljutomerskem zdravstvenem domu, Janko pa je delal kot rajonski policist. Sprva so živeli v bloku v Ljutomeru in bili povprečna slovenska družina, z vsakdanjimi skrbmi, s solidnim prihodkom in z najetimi krediti. Toda Milica in Janko s tem nista bila zadovoljna, želela sta uspeti in imeti nekaj več. Na parceli njenega očeta sta zgradila svojo prvo hišo, pustila službi in leta 1981 v garaži odprla obrt, iz katere se je kasneje razvilo izredno uspešno družinsko podjetje za proizvodnjo plastičnih izdelkov, v katerem dela danes skoraj sto ljudi.

Denar je uničil družinsko srečo

Osem let za Sašom, leta 1980, se je zakoncema rodil Tomi, ki je bil vedno precej svojeglav in problematičen. Morda tudi zato, ker je odraščal v izobilju in so ustregli skoraj vsaki njegovi muhi. Razvajali so ga tudi zato, ker je bil kot otrok precej bolan. Že kot trimesečni dojenček je moral na operacijo, ko je bil star leto dni, si je v vrtcu zlomil ključnico, pri letu in pol je zbolel za tuberkolozo. Pri petih letih je moral spet v bolnišnico, vendar je že drugi dan skočil skozi okno prvega nadstropja in poskušal pobegniti domov. Prave težave pa so se začele kasneje, ko je bil malo starejši in je zašel na stranpota. Pri dvajsetih letih je bil že obsojen, ker je čez mejo vodil ilegalce, sodeloval je tudi pri kraji očetovega novega BMW, vrednega kar sedem milijonov tolarjev, in še kaj bi se našlo v njegovem dosjeju. Makoterjevi so daleč naokoli sloveli kot zelo premožna družina. Imeli so uspešno podjetje, veliko denarja, novo hišo iz sanj, ki so jo malo pred osamosvojitvijo Slovenije dali zgraditi na ključ, in celo kuharico in čistilko. Le razumeli se niso preveč. Milica je živela le še za podjetje, Janko pa se je ogrel za kasaštvo. Bil je eden najbolj znanih prleških rejcev kasačev in tekmovalcev ter uspešen tudi na tem področju. Milica, ki je prevzela vajeti v podjetju, mu je menda pogosto očitala, da porabi za konje in dirke preveč denarja. Njun zakon je bil zadnjih deset let le še na papirju in tudi spala sta v ločenih spalnicah, vsak na drugem koncu velike hiše. Janko je menda rad živel na veliki nogi, pil in kockal ter tekal za ženskami. Bil pa naj bi tudi zelo ljubosumen. Z Milico, ki si je prav tako našla ljubimca, je pogosto grobo obračunal. Lahko bi se ločila, a se nista. Verjetno zato, ker ju je družilo skupno premoženje. Drug ob drugem in vendar vsak po svoje sta živela do 26. septembra 1999, ko sta Janka, takrat starega 45 let, v njegovi spalnici umorila Bojan Žalik in Ladislav Olah .

Morilca je vodil ženski glas

Bilo je nekaj pred tretjo uro zjutraj, ko sta se Žalik in Olah pritihotapila v Makoterjevo hišo na Cvenu. Kot jima je obljubila skrivnostna neznana ženska, ki je po telefonu naročila umor, ju je na dogovorjenem mestu čakal ključ. Odklenila sta vrata in se čisto po tiho povzpela po stopnicah do Jankove spalnice. Načrt hiše, ki sta ga prejela od neznanke, je bil razumljiv in natančen. Brez težav sta našla svojo žrtev, ki v globokem snu še slutila ni, kaj jo čaka. "Stopil sem k njemu s tiste strani, ki je bila bliže vratom, in z nožem zamahnil proti njegovi glavi nekako proti sencam. Takrat se je začel premikati, začel je tudi vpiti in vstal je, jaz sem nato še enkrat zamahnil proti njemu in ga zadel v roko... Človek me je odrival, tako da me je porinil iz sobe in zaprl vrata. Zdi se mi, da je vrata potem tiščal, vendar tega nisem videl, pač pa je potem bil za mano Žalik, ki je dvakrat ustrelil v vrata. Ker sem mislil, da ga ni zadel, sem še enkrat odprl vrata in ga na tleh ležečega še enkrat zabodel v telo... Potem sem zbežal po stopnicah, bežal je tudi Žalik..." je na prvem zaslišanju pred preiskovalno sodnico povedal Ladislav Olah. Sodni izvedenec medicinske stroke dr. Peter Kadiš je na truplu Janka Makoterja našel trinajst ran. Dve sta bili po njegovem mnenju smrtni. Krogla, ki jo je Žalik izstrelil iz pištole z dušilcem, je Janku prestrelila srce, nož, ki ga je zasadil Olah, pa mu je poškodoval vrat oziroma hrbtenjačo in ga v hipu ohromil. Z merjenjem temperature notranjih organov je izvedenec izračunal, da je Janko umrl med tretjo in pol četrto uro zjutraj, torej takrat, ko naj bi Milica trdno spala v svoji spalnici na drugi strani hiše, mlajši sin Tomi pa je zunaj pohajkoval s svojim dekletom.

Našli so ga v mlaki krvi

"V nedeljo zjutraj sem vstala in odšla v svojo kopalnico v spodnjem delu hiše. Ko sem se uredila, sem odšla v jedilnico in na tleh opazila rjave madeže," je kasneje pripovedovala Milica. "Mislila sem, da je umazanija. Ko pa sem stopila na teraso, sem opazila obris noge. Postala sem pozorna na to sled in šla za njo. Na steni pri stopnicah sem opazila sled krvi. Mislila sem, da sta se zgrabila mož in Tomi... Poklicala sem Saša (ta živi v svoji hiši, op.p.), ki je prišel kakšne tri minute po klicu. Pri vznožju stopnic me je ustavil. Naenkrat me je bilo vse bolj strah. Potem sem slišala Saša, kako je kričal: `Kaj sta imela?` Takrat je kar v spodnjicah skočil pokonci še Tomi. Pritekla sta po stopnicah... `Mama, ata je mrtev,` je rekel Sašo... Vsi smo bili bledi, začeli smo jokati in potem se zaradi šoka ne spomnim več, kaj se je dogajalo," je trdila Milica. Umor Janka Makoterja, okrogloličnega veseljaka z močnimi črnimi brki, je bil več kot leto dni zavit v skrivnost. Policisti so tavali v temi, v rokah niso imeli nič oprijemljivega, kar bi jim pomagalo rešiti primer. Šele po 7. novembru 2000 se je začel klobčič hitro razpletati. Tisto noč sta v Ljutomeru in na Cvenu odjeknili močni eksploziji. Na hišo Jankovega brata Jožeta Makoterja , ki je bil komandir ljutomerske policijske postaje in trn v peti vodnikom ilegalnih prebežnikov, je padla raketa. Na srečo je priletela na nenaseljeni del hiše, sicer bi se lahko Jožetu, njegovi ženi Nevenki in njunima hčerama kaj hudega zgodilo. Skoraj hkrati je pred policijsko postajo odjeknila bombna eksplozija, v kateri je bil ranjen Iranec, ki je takrat spal v prostorih za pridržanje. Policija se je počutila ogroženo in je napela vse sile, da bi raziskala ozadje eksplozij. V obsežni raziskavi, v kateri so preverili alibije 234 ljudi, zbrali 909 informacij občanov, preverili 1372 osebnih in 47 tovornih vozil, opravili 37 hišnih preiskav, so prišli do ugotovitve, da bi lahko bili eksploziji povezani z Makoterjevim umorom.

Morilca je pekla vest

Decembra istega leta so namreč prijeli Žalika, ki je raketiral hišo, in Olaha, ki je vrgel bombo na policijsko postajo. Olah je priznal, da imata z Žalikom na vesti tudi umor, zaradi česar ga silno peče vest. Toda nihče od vpletenih, ne Olah ne Žalik in tudi ne Darko Šinko , ki je po telefonu prvi govoril z naročnico umora, ni vedel, kdo je skrivnostna ženska, ki si je tako želela smrt Janka Makoterja, kasneje pa tudi smrt Tomija in obeh eksplozij. Darko Šinko je sklepal, da bi to lahko bila Milica Makoter. Ker je skrivnostna ženska za umor plačala 20.000 nemških mark, se mu je zdelo logično, da bi lahko toliko denarja imela le Makoterjeva, saj je bila uspešna podjetnica. In tako je policija 19. decembra 2000, petnajst mesecev po umoru, prijela Milico Makoter in jo odpeljala za rešetke. Julija naslednje leto se je na okrožnem sodišču v Murski Soboti začelo sojenje šestim ljudem, ki so bili tako ali drugače povezani z umorom, naklepnim napeljevanjem k umoru, s poskusom umora in povzročitvijo splošne nevarnosti. Petčlanski senat je na šestnajstih obravnavah zaslišal več kot sedemdeset prič in številne izvedence ter 19. novembra 2001 soglasno izrekel obsodilno sodbo, ki jo je maja 2002 potrdilo tudi višje sodišče v Mariboru. Milici Makoter so prisodili 30 let zapora, ker je med 8. avgustom in 26. septembrom 1999 v več telefonskih pogovorih Žalika in Olaha napeljevala, naj umorita njenega moža. Spoznali so jo tudi za krivo, da je spomladi 2000 znova po telefonu naročila umor svojega sina Tomija, ki pa mu Žalik in Olah kljub obljubam, da bosta dobila 200.000 mark, nista hotela storiti nič hudega, ker sta ga poznala. Sodišče jo je na tako visoko zaporno kazen obsodilo tudi zato, ker je oktobra 2000 v več telefonskih pogovorih Žalika in Olaha napeljevala, naj umorita tudi njenega svaka Jožeta Makoterja, za odvrnitev pozornosti pa hkrati napadeta tudi policijsko postajo. Trideset let zapora je dobil tudi Žalik, in sicer zaradi umora Janka Makoterja in poskusa umora Jožeta Makoterja, njegove žene in dveh hčera. Olahu so izrekli 16 let za umor Janka Makoterja in povzročitev nevarnosti z metanjem bombe na policijsko postajo, Darku Šinku pa osem let zapora zaradi pomoči pri umoru Janka Makoterja. Obsojeni sta bili tudi Karmen Kocbek in Brigita Recek , ki sta vedeli za kazniva dejanja, pa jih nista sporočili policiji. Prva je dobila pet mesecev zapora, druga pa tri mesece pogojne zaporne kazni. Milica Makoter je ves čas zatrjevala, da je nedolžna. "Pred vami stojim kot obdolženka, namesto da bi bila tu kot oškodovanka. Z obtožbami in medijskim linčem mi je bila storjena velika krivica in ogromna škoda. Ker nisem kriva, se bom borila, dokler ne bom dokazala svoje nedolžnosti," je dejala. Toda po mnenju sodišča so dokazi govorili drugače.

Obremenilno mnenje grafologa

Milico je zelo obremenilo mnenje Srečka Pušnika , izvedenca za grafoskopijo in tipkopisje. Ko je policija preiskala hišo Darka Šinka, je našla kartonasto škatlo, v kateri je poleti 1999 od skrivnostne ženske prejel mobilni telefon. Našla je tudi dva lističa, na katerem so bila na roko napisana navodila o tem, kakšna je PIN koda in kako se telefon vklopi. S kartonasto škatlo pa se je grozljiva zgodba tudi začela. Darko Šinko iz Ljutomera, med prijatelji bolj znan kot Šiling, je avgusta 1999 na okenski polici hiše, v kateri je živel z mamo, našel majhen paket, v katerem se je poleg navodil skrival predplačniški mobilni telefon. Čeprav mu ni bilo takoj jasno, kaj vse to pomeni, ga je vklopil in nato čakal, da ga skrivnostni pošiljatelj pokliče. In res je kakšna dva tedna kasneje telefon zazvonil. Oglasila se je neznana ženska in ga vprašala, ali je za posel, ki bi mu navrgel veliko denarja. Mislil je, da gre za pomoč pri prevažanju ilegalcev, ker pa je zaradi tega že sedel in ga je čakala še ena zaporna kazen, je posel odklonil. Kljub temu se ženske le ni želel preprosto otresti. Povedal ji je za Bojana Žalika in ji dal njegovo telefonsko številko. Ta ga je nekaj dni kasneje poklical in prosil, naj zanj dvigne neki denar. Še enkrat ga je poklicala tudi neznana ženska. Pojasnila mu je, da bo kuverto z denarjem našel v koruzi blizu plinske postaje na Cvenu, ki je le kakih 200 metrov oddaljena od Makoterjeve hiše. In res je bilo tako. Šinko je kuverto, polno denarja, na stranišču gostilne Prlek izročil Žaliku, ki je denar razdelil. Šinko je dobil 100 mark, Ladislav Olah, ki je bil pripravljen sodelovati pri dobičkonosnem poslu, slabo polovico, preostalo pa je Žalik obdržal zase in si kmalu zatem priskrbel pištolo z dušilcem.

Morilca sta se bala za svoje domače

Vsem trem je bilo namreč takrat že povsem jasno, da ne bo treba tihotapiti ilegalcev, temveč umoriti človeka. Žalik in Olah sta hotela neznano žensko najprej prelisičiti. Razmišljala sta o tem, da si rok ne bi mazala s krvjo, denar pa kljub temu obdržala. Vendar ni šlo tako zlahka, kot sta mislila. Ženska je postajala nestrpna, želela je, da to, kar je plačala, tudi storita. Ko je začela groziti, da pozna ljudi, ki so jima blizu, in da se lahko komu kaj hudega zgodi, sta se prestrašila. V noči na 26 september, le dva dni po tistem, ko je iz domače hiše izginil novi BMW, sta se pripeljala na Cven in Janka umorila. Na centru za kriminalistično-tehnične preiskave so ugotovili, da je navodila na lističih napisala Milica, enakega mnenja pa je bil tudi grafolog Srečko Pušnik, ki je na roko pisana navodila primerjal z Miličinim rokopisom. Njena zagovornika Mihael Jenčič in Jože Šafarič sta skočila na noge. Dejala sta, da je bil Pušnik nekoč uslužbenec policije in da lahko to vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti in neodvisnosti. Ker je neka druga izvedenka iste stroke, ki sta jo odvetnika sama prosila za mnenje, prišla do drugačnih zaključkov kot Pušnik, je obramba sodišče prosila, naj izvedensko mnenje izdelajo strokovnjaki kriminalistično-tehničnega laboratorija zvezne policijske uprave v nemškem Wiesbadnu (njihov izvedenec je denimo pred kratkim izdelal tudi mnenje o odtisih copat v Tekačevem, kjer so bili leta 1997 umorjeni štirje ljudje), vendar je sodišče to gladko zavrnilo. Za Milico je bila obremenilna tudi fotografija njenega moža. Med hišno preiskavo je policija v spalnici Janka Makoterja našla večjo fotografijo, iz katere je bila izrezana njegova glava. Milica je na obravnavi zatrdila, da je fotografijo izrezal Janko sam, ker jo je dal novinarju, ki je pripravljal članek o konjih. Tomi je prav tako trdil, da je oče sam razrezal fotografijo, vendar po njegovem zato, ker jo je potreboval za smučarsko vozovnico. Sodišče jima ni verjelo. Prepričano je bilo, da je fotografijo izrezala Milica in jo izročila morilcema. Do takšnega sklepa je prišlo zato, ker naj bi Žalik po izjavah njegovega dekleta poleti 1999 gledal fotografijo nekega temnolasega moža s temnimi brki. Opis je res ustrezal Janku Makoterju, čeprav se je zdelo malce čudno, da bi "zločinska dama" izrezano sliko pospravila v moževo spalnico, namesto da bi jo uničila in se tako izognila neprijetnim vprašanjem.

Izdala jo je identifikacijska številka telefona

Še pomembnejši so bili izpiski telefonskih pogovorov, ki jih je sodišču priskrbelo podjetje Mobitel. Iz teh je bilo razvidno, da je skrivnostna ženska Žalika in Olaha nagovarjala k umoru Jožeta Makoterja ter bombandiranju policijske postaje z mobitela, ki je imel številko 031/536-647. Vsi klici, ki jih je s te številke opravila naročnica umora, in vsi tisti klici, ki jih je s svoje telefonske številke v istem obdobju opravila Milica Makoter, so bili opravljeni z iste IMEI številke. To dejstvo je Milico zelo obremenilo. Sodišče je namreč iz tega sklepalo, da je Milica samo menjavala SIM kartice, uporabljala pa isti telefonski aparat. Če to drži, potem je povsem pozabila, da jo lahko razkrijejo zaradi IMEI številke. To je serijska številka aparata, ki jo ima prav vsak mobilni aparat in je zapisana na dveh različnih mestih. Enkrat je vpisana softwersko, drugič pa tako, da je vidna tudi na oko. Vedno, ko kdo kliče z mobilnega telefona, centrala Mobitela zabeleži njegovo telefonsko številko in IMEI številko mobilnega telefona. Obramba je poskušala dokazati, da je IMEI številko mogoče tudi spremeniti, jo ponarediti, vendar sodišča ni prepričala. Kaj pa motiv? Mnogim se je zdelo čudno, da bi urejena in uspešna ženska, kar je Milica Makoter zagotovo bila, naročila umor svojega moža. Le kaj bi se tem pridobila? Posle je vodila sama, imela je svobodo, intimnega prijatelja. Jo je motila Jankova nagnjenost k zapravljanju? Njegova občasna surovost? In zakaj bi si želela spraviti s sveta tudi mlajšega sina Tomija, čeprav je bil falot in jo je dvakrat celo fizično napadel? "Ta očitek me je najbolj prizadel. Vsi imamo najraje otroke, kako naj bi jim želela smrt!" se je branila Milica in mnogi so ji to verjeli. Nemogoče se jim je zdelo, da bi lahko dala umoriti svojega lastnega sina. Toda glas, ki je to naročil, je bil isti. Če je torej naročila vse druge zločine, je naročila tudi Tomijev umor. Po mnenju okrožnega državnega tožilca Ludvika Gornjeca je bil njen motiv za vsa kazniva dejanja več kot očiten. Denar je zakonca pokvaril in ju odtujil. Začela sta se ukvarjati z dragimi športi, ona z letalstvom, on s kasaštvom. Ona si je našla ljubimca in se je zato po tožilčevem mnenju iz zasebnih in tudi poslovnih razlogov želela znebiti moža. "Datum za izvršitev umora, to je 26. september, je določila zelo premišljeno. To je bilo le dva dni po tatvini Makoterjevega BMW, zato je na videz obstajala verjetnost, da sta dejanji povezani. S tem je poskušala preslepiti preiskovalce." To, da storilce niso odkrili, je po besedah tožilca Makoterjevo le še vzpodbudilo, da je naročila umor sina Tomija, ki pa sta ga Žalik in Olah poznala, zato ga nista hotela ubiti. Kljub temu je grozljive načrte kovala še naprej. Naročila je napada na svakovo hišo in ljutomersko policijsko postajo. Prvega zato, ker je Jože Makoter na vsak način poskušal odkriti morilca svojega brata, drugega pa zato, da bi preusmerila pozornost. Enako je menilo tudi sodišče, ki jo je spoznalo za krivo.

Sodba je bila razveljavljena

Z odločitvijo višjega sodišča v Mariboru so postale pravnomočne vse kazni, razen za Bojana Žalika in Milico Makoter. Oba sta izkoristila izredno pravno sredstvo, ki ga imajo tisti, ki so obsojeni na 30 let zapora. Pritožila sta se na vrhovno sodišče, ki je pritožbo Žalika in njegovega odvetnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, medtem ko je sodbo Milici Makoter razveljavilo in primer vrnilo v ponovno sojenje. To bi se moralo na okrožnem sodišču v Murski Soboti začeti že v začetku aprila letos, vendar je senat glavno obravnavo preložil. Makoterjeva je namreč na vrhovno sodišče vložila zahtevo, da zaradi "okuženosti", zaradi česar je padla že prva sodba, izločijo razpravljajoči senat, predsednico okrožnega sodišča v Murski Soboti in predsednika višjega sodišča v Mariboru. Če bo vrhovno sodišče njeni zahtevi ugodilo, bo moralo sodišče sestaviti novi senat ali primer predati drugemu sodišču.