Zgodba o tem, kako je vse skupaj propadlo, je poučna in dokazuje, da smo ljudje sposobni dokaj zlahka uničiti trud mnogih. Vprašanje pa je, ali smo dovolj bogati, da si zatrniško zgodbo lahko privoščimo. Nekateri prizori na Zatrniku vas zgrozijo. Če boste zavili med nekaj hiš, boste našli ob skedenj prislonjenih nekaj zgodovinskih ostankov izposojevalnice smuči. Kakih trideset parov smuči (na enih so še smučarski čevlji) propada in čaka lepše čase ali pa muzej. Propadajo tudi smučarske naprave, od njih sta le dve usposobljeni. Zato pa lahko na položni strmini najdete kupe gnoja, ki jih je tja navozil lastnik. Zaradi boljšega kmetovanja ali pa zaradi tega, da se tam naključni obiskovalci ne bi niti sankali? "Okoli deset let je, odkar Zatrnik ne deluje več. Mislim, da je bila zadnja sezona leta 1994, potem pa je vse skupaj propadlo. Po moji oceni je največ krivo to, da se z lastniki zemljišč ni bilo mogoče sporazumeti in so mnogi pričakovali samo velike dohodke. V Zatrnik pa bi bilo treba najprej vlagati. Velika škoda je, da Bled nima več pravega zimskega središča, Zatrnik je bil zato res primeren, ker ni bil zelo zahtevno smučišče," pravi Janez Finžgar , ki je po propadu smučarije na Zatrniku kruh našel na smučišču Straža. "To, kar smo naredili z Zatrnikom, je smrtni greh. Blejski turizem je ostal brez pravega smučišča in zdaj goste velikokrat vozimo precej daleč na smučanje. To je velika škoda za vse," pravi Eva Štravs-Podlogar iz Lokalne turistične organizacije na Bledu. "Zatrnik propada in nekaj smučarskih naprav je le še za staro železo. Vse skupaj je rezultat tega, da blejski turizem ni več vlagal v razvoj, in medsebojnih odnosov v tem okolju," je poudaril Alojz Lindič , ki z Okrepčevalnico Zatrnik največ prispeva, da se obiskovalci Pokljuke ustavijo na Zatrniku. "Škoda je, da ni bilo razuma in volje za skupen nastop. Zemljišča, voda, denar - vse to so problemi, a propad je še hujša zadeva," pravi Lindič. Da je voda res lahko problem, pove stanovalec ene od hiš na smučišču. "Z vodo so težave, manjka je in včasih se niti stuširati ne moremo. Drugače pa je Zatrnik tudi ogledalo lahkomiselnosti blejskih turističnih načrtovalcev, ki so pozabili, da potrebujejo smučarijo čim bliže," je povedal Ferid Crnovič , ki z družino živi na Zatrniku. "Tu sem doma, tu sem se naučil smučati in se še spomnim, da je bilo včasih res veliko smučarjev, smučišče pa priljubljeno. Škoda je, da zdaj smučarije ni več, in vprašanje je, ali se bo našel kdo, ki bo povezal vse niti ponudbe in na Zatrnik ponovno pripeljal smučarje. Včasih dela še ena vlečnica, a je tudi zaradi pomanjkanja snega smučarije resnično malo," je povedal študent in domačin Anže Urevc . Ljudje na Zatrniku (okoli deset je domačinov) so od smučarije včasih dodatno dobro zaslužili. "Tu se je s čajem dalo obogateti," pravi eden naših sogovornikov, lastniki zemljišč pa so seveda ključni pri morebitnih novih načrtih za smučanje na Zatrniku. Toda prav velika pričakovanja dohodkov so tudi na tem področju postavila ovire, ki so prispevale h klavrnemu propadu Zatrnika. Leži sicer na podobni višini kot Kranjska Gora, a ima mnogo bolj mrzlo zimo in zato bi zasneževanje verjetno rešilo domala vsako sezono. Tako pa poskušajo posamezniki na Zatrniku preživeti vsak po svoje, vse skupaj pa je - kot je pri nas v navadi - začinjeno z dobro mero pristne gorenjske "fovšije".