Njeno delo, kot nasploh vse, kar je počela v življenju, je pogosto budilo skrajne odzive občinstva. Med pregledovanjem zapuščine Karle Bulovec, poročene Mrak, je dr. Lev Menaše ugotovil, da je njen opus povečini spravljen v depojih naših javnih zbirk, v glavnem v Mestnem muzeju in delno v Moderni galeriji; skratka, da je danes skoraj neznan. Bulovčeva, rojena na Bledu v zakonu med Grkinjo in Slovencem, je postala kiparka v času, ko je bilo to za naše okolje še nenavadno. Večkrat je bila prezrta pri javnih naročilih, boleč je bil neuspeh z osnutkom za spomenik Petru Osvoboditelju kot neuspel poskus sodelovanja na svetovni razstavi v Barceloni. Dobivala jih je - presenetljivo - od škofa Rožmana, ki ga je po naročilu portretirala že leta 1937, čeprav je že leta 1924 izstopila iz Cerkve. Prav neverjetno se sliši, da ji je škof Rožman v letih 1941-43 naročil dela, katerih temo je lahko izbrala sama, in ji s tem omogočil preživetje. Njena biografija se bere kot roman. Učiteljico, izobraženo pri uršulinkah, je neskončno vleklo v umetnost. Najprej se je izobraževala pri slikarju Ferdu Veselu, se vanj zaljubila in od njega pobegnila v München in nato na še Dunaj. Na vratih dunajske akademije jo je odpravil kar vratar, češ, gospodična, ne izgubljajte pri nas časa. Leta 1919 ji vendarle uspe vpis na praško akademijo, kjer se poveže z glasbenikom Jendo Novakom Indom. V Pragi naredi nagrobnik Indovi materi in leta 1922 diplomira iz kiparstva. Decembra 1925 skupaj z impresionisti prvič razstavlja v Ljubljani v Jakopičevem paviljonu, samostojno razstavo ji je leta 1928 v Narodnem domu odprl Josip Vidmar: nekaj reliefov, predlog za freske, kipov in osnutki za spomenik kralju Petru. Bolj kot samostojna likovna ustvarjalka je Karla Bulovec slovela kot življenjska sopotnica nenavadne osebnosti, dramatika Ivana Mraka, s katerim sta bila par od leta 1930. Skupaj sta se selila po Sloveniji in Jugoslaviji; razstavljala je v Zagrebu, Beogradu, spomladi leta 1931 je nastopila s kartoni na pariškem Salonu neodvisnih. Njen življenjepis pripoveduje o neverjetni vztrajnosti in premočrtnosti, pa tudi številnih (kiparskih) porazih. In preobratih. Leto pred smrtjo se je vrnila v Cerkev, pred tem je leta 1948 iz protesta izstopila iz Društva slovenskih likovnih umetnikov. Doslej najobsežnejša razstava del Karle Bulovec Mrak je bila še v času kiparkinega življenja leta 1954 v Moderni galeriji, zadnja pa ob odkritju njenega Slomškovega spomenika leta 1996 v Celju, ki so jo prenesli tudi v ljubljanski KIC. Mavčni odlitek Slomškovega kipa je maja 1937 na dražbi odkupil zasebnik in ga podaril Mariborskemu muzeju. Med vojno so ga Mariborčani skrili in razrezali, zdaj je postavljen ob celjski opatijski cerkvi sv. Danijela kot njena edina javna plastika v Sloveniji. "V naši galeriji je na ogled le izbor njenih del," pravi vodja razstavnega programa v CD Nina Pirnat Spahić . "Šele katalog bo pokazal opravljeno delo, ki se je z zbiranjem zapuščine Karle Bulovec odvijalo v zadnjih dveh letih." Obsežno študijo o umetnici je za katalog napisal Lev Menaše, o njenih velikih kartonih piše Taras Kermauner , zapis o restavriranju je prispevala Jedert Vodopivec . Izbor pisem, dokumentacijo, oris biografije in seznam del je pripravila Reno Svan , katalog, ki ga je oblikoval Brane Žalar , pa ima 48 velikih reprodukcij in več sto manjših ilustracij med besedilom.