Ponekod so imela ta "zrna" kar nekaj centimetrov premera in so bolj spominjala na kepice sladoleda oziroma teniške žogice. Te smo izbrali le za primerjavo velikosti, žal pa se trdota tako velikih točnih zrn zaradi njihove teže precej razlikuje od sladoleda oziroma teniških žogic. Tovrstnih padavin so še posebno veseli avtokleparji, saj jim bo posel cvetel še vsaj naslednjih nekaj tednov, če ne celo mesecev. Bolj kislih obrazov so seveda zavarovalničarji, danes pa ne nazadnje tudi vsi mi, ki smo imeli velike praznične načrte, saj je v petek veliki šmaren.
Oblaki v ravni vrsti
Po vsakokratnem poletnem prehodu hladne fronte je prav lepo opazovati spodnji nivo oblakov, ki je pogosto v ravni črti. V tem primeru imamo opraviti s tako imenovanim kondenzacijskim nivojem oblakov oziroma spodnjo nadmorsko višino, na kateri poteka kondenzacija ali zgoščevanje vodne pare oziroma njeno pretvarjanje v vodne kapljice. Poenostavljeno povedano je to tista višina, kjer se do tedaj dvigajoča "nevidna" vodna para utekočini, s čimer postane "vidna", saj nastanejo oblaki. Pri določenih atmosferskih razmerah je mogoče njihov spodnji nivo opazovati v ravni črti, seveda pa se njihova rast s tem še ne ustavi. V nadaljevanju pridobivajo nadmorsko višino, pri čemer se zaradi utekočinjene vodne pare izloča vse več kapljic. Višje zgoraj so te že tudi večje in niso le sestavni del slikovitih oblakov (pod lediščem imamo seveda opraviti z ledenimi kristali), temveč lahko začnejo padati navzdol. Vendar imamo v takem primeru po navadi opraviti le s kratkotrajnimi in manj intenzivnimi plohami, saj površje ni pretirano razgreto.
Energijske pretvorbe ob izhlapevanju in kondenzaciji
Vzponski tokovi dosežejo največje vrednosti prav v nevihtnih oblakih (tudi do 40 m/s) in po navadi nimajo izrazito ravnega spodnjega nivoja kondenzacije. Nezanemarljivo pa je, da se v obeh primerih pri utekočinjenju sprošča veliko energije (latentna ali skrita toplota). Te se sprosti prav toliko, kolikor je v nasprotnem procesu, to je ob izhlapevanju, prispeva sonce, kar je okoli tretjina sončnega sevanja, ki dospe na zemeljsko površje. Zračna vlaga se spreminja glede na temperaturo zraka, pri čemer sprejme toplejši zrak več vlage od hladnejšega. Če se zrak ohlaja, kar se dogaja med dviganjem, se začne "zgoščevati" (kondenzira) v prej omenjene vodne kapljice ali ledene kristale. To se zgodi na določeni nadmorski višini, ki jo imenujemo kondenzacijski nivo, med piloti bolj znan kot (spodnja) baza oblakov. Vremenoslovci ločijo več vrst kondenzacijskih nivojev glede na vzroke, ki povzročajo dviganje zraka, najpogostejša sta prisilen in termičen dvig. Zgornji nivo oblakov sega tako visoko, do koder še vztraja mehanizem, ki povzroča dviganje zraka. Kar doseže tla s te nadmorske višine, je precej manj nežno, kot so posamezne popoldanske ali večerne plohe.
