Kaj je zdravnik naredil narobe?

Tudi vi menite, da je tekač dehidriral in da je nujno, da je dobil piti vodo? To, da mu voda ni škodila, mislim tudi jaz. Koristila pa mu tudi ni kaj dosti. Glede na dogodek, ki sem ga videl na lastne oči, je šlo zelo verjetno za slabost, ki nastane pri nenadni prekinitvi visokointenzivne telesne aktivnosti. Ko je tekač prišel v cilj, se je nenadoma ustavil. Mišice nog, ki so pred tem zelo intenzivno delale, so se sprostile. S tem se je zelo zmanjšala sila skeletnih mišic, ki stiska ("izžema") venske žile. Krčenje skeletnih mišic nog povzroči, da venska kri hitreje teče proti srcu še zlasti takrat, kadar smo v pokončnem položaju oziroma ko stojimo. S tem ko se je tekač nenadoma ustavil, se je zelo zmanjšalo vračanje venske krvi nazaj v srce. Posledica tega je bila, da se je nenadoma zmanjšal utripni volumen srca (volumen krvi, ki jo potisne z enim utripom). Srce namreč lahko potisne le toliko krvi, kolikor je priteče po venskih žilah vanj. Zaradi nenadnega zmanjšanja utripnega volumna je tekaču zelo upadel krvni tlak. Slabost, ki je ob tem nastala, ga je silila, da se je ulegel. Na tak način je venski krvi olajšal pot do srca, saj ji ni bilo več treba teči navzgor.

Zdravnik je torej naredil napako, da je dal tekača sedeti na stol. Moral bi ga pustiti ležati. Če bi mu pri tem dvignil še noge, bi bilo še bolje. Potem ko so ga dali na nosila, je bilo spet narobe to, da je imel dvignjen naslon. To je spet otežilo pot venske krvi v srce.

Kaj pa, če je tekač dehidriral?

Dehidracija je pri "strokovnjakih" zelo priljubljen krivec za skoraj vse vrste slabosti, ki nastanejo pri telesnem naporu. Temu primerna so tudi priporočila o pitju tekočine pri naporu. Ta namreč veliko bolj koristijo proizvajalcem in prodajalcem športnih napitkov kot pa tekačem. Ti imajo lahko resne zdravstvene težave, če se jih držijo. S čezmernim pitjem tekočine lahko kri namreč tako razredčimo, da to privede do kritičnega padca vsebnosti natrija v krvi in medceličnini. Da o slabosti, ki jo lahko imamo zaradi prepolnega želodca, ali o sitnostih zaradi pogostega iskanja družbeno sprejemljivega prostora, da se olajšamo za par decilitrov tekočine, niti ne izgubljamo besed.

Še pred nekaj leti so strokovnjaki športne medicine priporočali pitje čim več tekočine. Celo Ameriški kolidž medicine športa (American College of Sports Medicine) je z nasveti iz leta 1996 "padel na izpitu". Osebno sem imel priložnost poslušati predavanje priznanega strokovnjaka športne medicine Tima Noakesa, ki je dobro argumentiral njihovo napako. Opisal jo je tudi v knjigi Lore of Running (str. 201-205).

Tim Noakes je na predavanju v Dublinu oporekal priporočilu, ki se glasi: "Med telesnim naporom naj športnik začne zgodaj in redno piti. Pri tem naj se trudi zaužiti toliko tekočine, da nadomesti vso vodo, ki jo je izgubil s potenjem (izguba telesne teže pri vadbi), ali pa naj zaužije največjo možno količino tekočine, ki jo lahko prenese." Na prosojnici Tima Noakesa, kjer naj bi bile naštete raziskave, ki to potrjujejo, pa je bilo vse belo. Niti ena raziskava, na katero so se zanašali pri izdelavi priporočila o velikem pitju tekočine, z rezultati tega ni potrdila! Opisal je tudi nekaj primerov, ko so se tekači držali škodljivih nasvetov. Pri tem jo najslabše odnesejo prav počasnejši rekreativni tekači, ki se med tekmovanjem ustavljajo in v miru pijejo - tako kot jim je naročeno, torej čim več. Padec koncentracije natrija v telesu lahko privede do resnih zdravstvenih zapletov.

Tim Nokaes priporoča, da naj se tekači pri pitju ravnamo glede na žejo in se na noben način ne nacejamo. V raziskavah so ugotovili, da na tak način med vadbo nadomestimo 50 odstotkov s potenjem izgubljene tekočine. Preostalo tekočino nadomestimo med hranjenjem po vadbi.

Kaj pa pregretost?

V vročih poletnih dneh lahko zelo hitro pregrejemo telo. Je pa res, da ga lahko pregrejemo tudi pozimi, če smo neprimerno (pretoplo in premalo zračno) oblečeni. Ljudje moramo namreč vedno ohranjati telesno temperaturo med 36 in 42 stopinjami Celzija. Če telo pregrejemo zunaj teh okvirov, resno ogrozimo svoje zdravje. Pri teku v vročem in soparnem vremenu je ohranjanje primerne ravni telesne toplote zelo težko. Delujoče mišice namreč od vse porabljene energije proizvedejo kar 70 odstotkov toplote in le 30 odstotkov energije porabijo za gibanje. Hitreje ko tečemo, močneje morajo mišice delati, to pa vodi v veliko ogrevanje telesa.

Se je morda "naš" tekač pregrel?

Težko verjamem, da bi lahko bil to vzrok za njegovo slabost. Pri pregretosti se slabost ne bi pojavila šele v cilju, ampak bolj verjetno že med tekom. Pri tem, ko je prišel v cilj, se je namreč začel že ohlajati in je nelogično, da bi se slabost s počitkom - ohlajanjem povečevala. Sploh pa vreme takrat ni bilo vroče in soparno.

Kaj smo se naučili?

Nobene visokointenzivne telesne aktivnosti nikoli ne prekinimo nenadoma. Intenzivnost teka postopoma zmanjšajmo, potem pa še nekaj časa hodimo. S tem omogočimo, da venska kri primerno polni srce, ki lahko na tak način učinkovito utripa naprej.

Pri telesnem naporu pijmo zmerno. Pijmo torej po občutku, ki nam ga narekuje žeja.

Izogibajmo se teku v vročem in soparnem vremenu, saj v teh okoliščinah telo zelo težko izgublja toploto. Poleti torej tecimo zgodaj zjutraj ali zvečer in imejmo primerno zračna oblačila. Če pa že moramo teči v vročem in soparnem, tecimo počasneje in krajši čas, tek pa po potrebi prekinjajmo s postanki v senci.

Mnogo drugih tekaških nasvetov lahko najdete na spletni strani www.tekaskitrener.si.