Čeprav velik del javnega mnenja ne podpira nakupa oklepnikov 8x8, je s strokovnega zornega kota nujen za nadaljnji razvoj SV ter učinkovito izpolnjevanje njenega poslanstva in nalog na področju zagotavljanja nacionalne varnosti ter varnosti v mednarodni skupnosti. Na žalost se najvidnejši predstavniki obrambnega sistema pri utemeljevanju tega nakupa ponovno nespretno in po nepotrebnem sklicujejo na domnevne zahteve Nata. Tega nakupa nikakor ne diktira Nato, ampak je rezultat lastne nacionalne presoje, saj je potreben za učinkovito uveljavljanje nacionalnovarnostnih interesov Republike Slovenije (RS). Tudi sicer je pogosto sklicevanje na takšne in drugačne domnevne zahteve Nata glede nakupov vojaške oborožitve in opreme v celoti zlagano. Nato izvorno ne zahteva in ne predpisuje, kaj in koliko naj posamezna država kupuje, ker je to avtonomna in suverena pravica vsake njegove članice. Ko pa se neka nacionalna odločitev sporoči Natu in zapiše v lastne in njegove planske dokumente, potem je vztrajanje Nata, da države članice izpolnijo svoje zaveze, seveda v celoti razumljivo.

V procesu nabave oklepnikov 8x8 se prepletajo tri zgodbe.

Poznavalci: boljša od krpana

Prva je zgodba o izboru osnovnega vozila, ki je z izbranim oklepnikom finske Patrie s strokovnega zornega kota gotovo zgodba o uspehu. Razen za Viator$amp;Vektor, Sistemsko tehniko in Ravne oziroma tamkajšnjo širšo lokalno skupnost, ki so s tem marsikaj izgubili. Med poznavalci oklepnih vozil in njihovimi neposrednimi uporabniki v SV prevladuje mnenje, da je finska patria AMV 8x8 bistveno boljše vozilo kot ravenski krpan, čeprav bi vsi pod slovensko zastavo še najraje videli švicarsko piranho ali njenega ameriškega licenčnega brata strykerja, ki pa ju proizvajalca v Sloveniji nista želela tržiti. V primerjavi s krpanom ima patria močnejše mednarodne reference, saj so oklepnike 8x8 prodali Poljakom in nenazadnje tudi Hrvatom, kjer so se pri odločanju med pandurjem (avstrijsko različico krpana) in patrio AMV 8x8 raje odločili za slednjo. Rezultat izbora je z vojaškega taktično-tehničnega strokovnega zornega kota gotovo nesporen, čeprav ministrstvo za obrambo po mnenju protikorupcijske komisije, ki jo vodi Drago Kos, obeh ponudnikov oklepnikov 8x8 (Rotisa in Sistemske tehnike) domnevno ni obravnavalo enakopravno.

Druga je zgodba o nadgradnji osnovnega vozila z orožjem in opremo, ki je, razen kupol z minometi 120mm, gotovo zgodba o neuspehu. Najprej se pojavijo sprva neverjetne informacije o 25 neopremljenih in neoboroženih oklepnikih, ki se, kljub začetnemu vztrajnemu zanikanju pristojnih na MORS, na koncu izkažejo za resnične. Nato se pojavijo še potrditve dolgotrajnih ugibanj o neuravnoteženi strukturi oborožitve ostalih 110 oklepnikov. Ob tem se, zaradi pomanjkanja podatkov sicer zgolj v obrisih, nakazuje tudi možnost, da so izbrane Elbitove oborožitvene postaje (ORCWS) nadpovprečno drage, predvsem če finančne okvire slovenske nabave primerjamo s podobnimi nakupi oklepnikov 8x8 za poljsko in hrvaško vojsko.

Tretja je zgodba o domnevnem podkupovanju, ki je pri orožarskih poslih, vsaj ob povprečni izkušenosti in pazljivosti vpletenih akterjev, težko izsledljivo in dokazljivo. Praviloma se namreč izvaja prek verižno povezanih poslovnih subjektov, ki izvajajo takšne in drugačne "konsultantske" storitve, ki niso nujno opredmetene v konkretnih pisnih izdelkih.

Ključno je, da zaradi pretiranega ukvarjanja s prvo in tretjo zgodbo ne spregledamo dejanske in ključne pomanjkljivosti procesa nabave oklepnikov 8x8, ki se kaže v neustrezni strukturi opreme in oborožitve. Poleg vojakov, ki jih upravljajo, je seveda prav njihova oborožitev ključna za izpolnjevanje nalog SV, ki so opredeljene v zakonu o obrambi (1994) in resoluciji o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja SV (SDPROSV, 2004). Pri tem bomo ocenili, v kolikšni meri je mogoče naloge SV z nabavljeno strukturo 135 oklepnikov 8x8 izvajati varno in učinkovito, kot to zahteva vojaška doktrina, ki je najvišji vojaškostrokovni dokument SV.

Po poročanju Dnevnika naj bi bilo od 135 oklepnikov 25 neoboroženih, 66 opremljenih z oborožitveno postajo (ORCWS) z mitraljezom 12,7mm, 24 opremljenih z oborožitveno postajo bombometom 40mm, 6 opremljenih z oborožitveno postajo s topom 30mm in 12 opremljenih s kupolo z minometom 120mm. Resnici na ljubo je mogoče po seštevanju ugotoviti, da sta se nekje "izgubili" dve vozili, kar pa je manjša napaka, ki neznatno vpliva na predstavljena razmerja med posameznimi vrstami oborožitve. Navedenih številk z MORS (še) niso demantirali.

Nekateri posamezniki sicer trdijo, da je predvidena struktura izbranega paketa oborožitve ustrezna za učinkovito izvajanje nalog motoriziranih bataljonov v okviru nacionalne obrambe in mednarodnih operacij. Osebno ocenjujem, da ne, še posebno pa je neprimerna za učinkovito izvajanje nacionalne obrambe.

Kaj bo z varnostjo čez 20 let?

Trenutno in v bližnji prihodnosti seveda ni nikakršne neposredne vojaške grožnje nacionalni varnosti RS, v daljši časovni perspektivi pa seveda lahko obstajajo različni manj ugodni scenariji, predvsem z vidika morebitnega nadaljnjega zaostrovanja gospodarskih trendov na svetovni ravni. Takšni oborožitveni sistemi se kupujejo za najmanj dvajsetletno obdobje in kdo si upa napovedati, da nekje okoli leta 2030 RS ne bo potrebovala takšnega sistema vsaj za bolj prepričljivo odvračanje, če že ne za dejansko uporabo pri izvajanju nacionalne obrambe. Nekateri bi rekli, da bomo oklepnike pač kupili takrat, ko (če) bo to zares potrebno. Vendar stvari niso tako enostavne. Celoten postopek priprave in izvedbe nakupa takšnega sistema ter njegovega uvajanja in osnovnega urjenja v operativnih enotah traja vsaj pet let, poleg tega pa takrat zaradi tega nakupa najbrž ne bi mogli kupiti česa drugega, kar bi tudi (še bolj) nujno potrebovali. Ob tem je treba upoštevati tudi dejstvo, da koncept nacionalne obrambe po vstopu v Nato presega klasične obrambne naloge znotraj državnih meja, saj vključuje sodelovanje bataljonske bojne skupine (BBS) SV pri izvajanju kolektivne obrambe po 5. členu severnoatlantske pogodbe tudi zunaj ozemlja RS in članic Nata. Kratkoročno to (še) ni zelo verjetno, že srednjeročno pa je pripravljanje na tak scenarij ena od temeljnih in najzahtevnejših nalog SV. Potencialno to pomeni, da se lahko oklepniki 8x8 s slovenskimi vojaki znajdejo tudi v povsem resni vojni, primerljivi s tisto v Iraku. Zagotavljam vam, da bi se pripadniki slovenskega bataljona, oboroženega samo s šestimi topovi (ker opremljamo najmanj dva bataljona, verjetno celo samo s tremi), v takšni vojni počutili zelo nelagodno in izdane, živih in zdravih pa bi se v domovino vrnilo bistveno manj, kot če bi bili njihovi oklepniki močneje oboroženi.

Podobno velja tudi za mednarodne operacije kriznega odzivanja, v katerih je treba v prvi vrsti uporabiti diplomatske, politične, ekonomske, po potrebi pa še vedno tudi vojaške instrumente. Nevojne vojaške operacije (NVO) so po vsebini praviloma zelo spremenljive. Poleg tega niso nujno vedno miroljubne, kar od sodelujočih vojaških enot zahteva hitro prilagajanje na spremembo okolja iz nebojnega v bojno ali celo prehod iz nevojnega v vojno stanje. Zato je treba sodelujočim vojaškim enotam zagotoviti ustrezno opremo in oborožitev, ki bo omogočala premičnost, elastičnost, vsaj delno avtonomnost in zmožnost preživetja tudi v primeru, če operacija ohranjanja miru mutira v operacijo vsiljevanja miru. Kot primer lahko navedemo operacijo Restore Hope v Somaliji, v kateri se je humanitarna operacija prelevila v operacijo vsiljevanja miru, kar je v temelju spremenilo značaj in predpostavke celotne situacije ter s tem tudi vlogo oborožene sile. Ameriške enote so bile na takšen preobrat povsem nepripravljene, zato so morali za pomoč zaprositi pakistansko enoto, ki je razpolagala z ustrezneje oboroženimi oklepnimi vozili. Pakistanci so se ob zaostrovanju razmer odzvali šele po dolgotrajnih pogovorih in pogajanjih z Američani. V takšnih okoliščinah običajno preventivno (svarilno) delovanje mirovnih sil ne zadošča več, pač pa morajo imeti za zagotavljanje varnosti svojih pripadnikov na razpolago tudi ustrezno težjo oborožitev. Z njenim uvajanjem v operativno uporabo na terenu se okrepi preventivno delovanje oziroma izvaja funkcija odvračanja in v skrajnem primeru tudi (omejenega) zastraševanja sovražne strani. Zato je razpoložljivost večjega števila oklepnikov s topovi 30mm, ki jih iz baze BBS ali z izpostavljenega ognjenega položaja s posredno ognjeno podporo lahko pokrivajo minometi 120mm, ne samo primerna, ampak nujna za uspešno obvladovanje in umirjanje do skrajnosti zaostrene situacije.

Po nekaterih informacijah pa naj minometi 120mm na oklepnikih 8x8 na žalost sploh ne bi bili integralna oborožitev motoriziranih bataljonov SV, ampak naj bi bili razporejeni v artilerijski bataljon. To zbuja dodatne dvome o primernosti nekaterih drugih odločitev, saj tovrstni minometi niso (več) artilerijsko orožje, ampak so v sodobnih vojskah postali nepogrešljiv sestavni del motoriziranih enot pehote, ki jim zagotavljajo čim hitrejšo in dovolj močno taktično ognjeno podporo na razdaljah od 200 do 7000+ metrov (12.000+ metrov z raketnim motorjem).

Ko zmanjka ognjene moči

Celotnemu kontingentu naročenih 135 vozil zaradi neustreznega razmerja med številom posameznih orožij in zanemarljivega števila šestih topov preprosto manjka ognjene moči. Slišali smo lahko izjave ministra za obrambo, da SV ne potrebuje močneje oboroženih motoriziranih bataljonov, kot jih imajo druge primerljive države. Pri tem seveda ni povedal, da imajo motorizirani bataljoni teh držav za razliko od naših zagotovljeno močno ognjeno podporo letalstva, bojnih helikopterjev, tankov in artilerije ter goseničnih bojnih vozil pehote, ki so praviloma vsi oboroženih s topovi 20, 25 ali 30mm. Čeprav lahko kdo trdi, da se bodo naši bataljoni na morebitnem zavezniškem bojišču bojevali v skupnem razporedu z enotami drugih zavezniških držav in jim bodo te po potrebi zagotavljale manjkajočo ognjeno moč, je dejstvo, ki ga lahko potrdi vsak zares izkušen in v boju prekaljen bojevnik, da lahko v skrajno resnih in zaostrenih razmerah na bojišču z vso gotovostjo računaš samo na zmogljivosti lastne enote in na lastne nacionalne zmogljivosti.

To seveda ne pomeni, da mora slovenska BBS imeti vse sama, potrebuje pa nujno potreben presežek ognjene moči. Ta ji bo zagotavljal, da bo tudi ob nepredvidenem soočenju z močnejšim nasprotnikom zdržala njegov začetni udar in preprečila, da bi bila razbita. Sedanja struktura naročenih 135 vozil niti približno ne omogoča tovrstnega presežka ognjene moči. Nekdo lahko poreče, da jo je mogoče zagotoviti z dodatnimi nakupi. To je seveda res, ampak s tem smo spet zunaj časovnih in predvsem finančnih okvirov, ki jih je tako prepričano in vztrajno zagovarjal minister za obrambo.

Vseh navedenih pomanjkljivosti in napak ter z njimi povezanih pomislekov ne bi bilo, če bi na MORS sledili prvotnemu vojaškemu nasvetu oziroma zahtevniku, ki ga je pripravila delovna skupina brigadirja Pograjca. V zvezi s tem je Komisija za preprečevanje korupcije, ki jo vodi Drago Kos, sprejela načelno mnenje, v katerem ugotavlja, da obstajajo bistvene razlike med prvotno zahtevanimi in na koncu izbranimi paketi oklepnih vozil 8x8, predvsem glede njihove oborožitve in opreme C4I (ang. Command, Control, Communication, Computers $amp; Intelligence). V izbranem paketu naj bi bilo vozil s topovi za 93,3 odstotka manj, vozil z minometi za 50 odstotkov manj, vozil z bombometi za 33,3 odstotka manj in vozil z mitraljezi kar za 144,4 odstotka več kot v zahtevanem paketu. Zaradi tega se je bistveno zmanjšala bojna moč celotnega kontingenta teh vozil. Posledično bi se morala občutno znižati tudi njihova skupna izhodiščna cena, vendar se to ni zgodilo.

Med prvotno zahtevanim in na koncu izbranim paketom oklepnih vozil 8x8 je očitno diametralna razlika v strukturi in oborožitvi. Točka ključnega zapleta celotne zgodbe je zelo omejujoča in dokončna ter kasneje ničkolikokrat ponovljena izjava ministra Erjavca, da bo za 63 milijard nekdanjih tolarjev oziroma 278 milijonov evrov kupljenih 135 oklepnikov 8x8 z vso konfiguracijo. Od takrat naprej je bilo konec strokovnosti, začelo pa se je opravičevanje te ministrove izjave in prilagajanje strukture nakupa pretesnim finančnim okvirom.

Nasilno spreminjanje okvirjev

Za neuravnoteženo strukturo nakupa oborožitve gotovo ni kriva prej omenjena delovna skupina ali podjetje Rotis, ki je iz celotnega posla pač poskušalo iztržiti čim večji dobiček, kar je legalen in legitimen poslovni cilj vsakega podjetja. Ključni problem je v tem, da zastopniki javnega interesa in nosilci javnih funkcij z ministrom za obrambo na čelu takšnega prizadevanja podjetja Rotis niso dovolj učinkovito omejevali oziroma preprečevali. Odgovornost za neuravnoteženo strukturo nakupa oborožitve za oklepnike 8x8 torej v celoti nosijo posamezniki iz vrha MORS in SV, ki so samovoljno in brez ustrezne strokovne verifikacije spreminjali vojaški strokovni nasvet in predlog strukture celotnega nakupa na silo prilagajali pretesnim finančnim okvirom, ki jih je postavil minister za obrambo. S takšnim ravnanjem posamezniki resno ogrožajo ne samo možnost učinkovitega izvajanja poslanstev in nalog SV, ampak s tem posredno ogrožajo tudi varnost in življenja pripadnic in pripadnikov SV.

Nemogoče se je izogniti občutku, da je v ozadju zgolj želja posameznikov za vsako ceno legitimirati in uresničiti ministrovo ne dovolj premišljeno izjavo o nakupu 135 oklepnikov 8x8 z vso konfiguracijo za 278 milijonov evrov. Minister sicer lahko oziroma celo mora določiti, koliko denarja se lahko največ nameni za nakup posameznih oborožitvenih sistemov, ne sme pa hkrati tudi določiti, koliko enot posameznega oborožitvenega sistema je treba kupiti. S tem namreč nedopustno poseže v strokovno avtonomijo vojske, hkrati pa že na samem začetku onemogoči pogajanja o ceni. Prav tako pa bi moral javno povedati, ali je bil pri sprejemanju tako pomembnih odločitev morda zaveden, in to potrditi z ustreznimi dokumenti, iz katerih bi bilo jasno in nedvoumno razvidno, kdo je dejansko odgovoren za nastale pomanjkljivosti in napake. Vse drugo je potem že pristojnost ustreznih služb in organov.

Če je bilo naknadno ugotovljeno, da z razpoložljivim denarjem ni mogoče kupiti napovedanega števila uravnoteženo opremljenih in oboroženih vozil, bi bilo bolje, če bi jih kupili manj, vendar bi bila vsa opremljena in oborožena skladno z merili vojaške stroke. Že sicer bi bilo verjetno bolj smiselno, da bi z njimi najprej opremili samo en motorizirani bataljon SV, vozila in formacijo enote dodobra testirali v praksi, ugotovili morebitne napake in pomanjkljivosti ter druge enote opremili kasneje z morebiti že tehnično nadgrajenimi vozili.

Na koncu pa še nekaj besed o dobaviteljih oborožitve. Dobavitelj minometnih kupol je seveda Patria, iz več razlogov pa preseneča odločitev, da bo dobavitelj oborožitvenih postaj izraelski Elbit in ne Rafael. Predvsem zato, ker Elbit še nima razvite oborožitvene postaje za mitraljez 12,7mm in bombomet 40mm. Tudi Elbitova topovska oborožitvena postaja ORCWS-30 je še v razvojni fazi in še nima resnih referenc, medtem ko jo Rafael uspešno trži že nekaj let pod oznako RCWS-30. Poleg tega so v SV že preizkušali njeno predhodnico OWS-25, ki je sicer že na valuku 6x6 pokazala zelo dobre rezultate. Na Elbitovo oborožitveno postajo s topom naj bi vgradili tudi protioklepne rakete. Smiselno bi bilo, da bi bile to zelo sodobne in zmogljive rakete spike, ki so že v uporabi v SV, vendar jih proizvaja konkurenčni Rafael, katerega oborožitvena postaja ni bila izbrana. Zato je verjetnost, da bi Rafael Elbitu odstopil tehnologijo in software, ki sta potrebna za takšno integracijo, skoraj nična. Tako bodo morali pripadniki SV za izvajanje protioklepnega boja vedno zapustiti varno zavetje oklepnika in protioklepno raketo izstreliti s prenosnega podstavka ter se po nepotrebnem izpostavljati nasprotnikovemu ognju. To je v motoriziranih enotah drugih primerljivih vojsk zgolj pomožna rešitev v sili, ne pa osnovni in edini možni način.

Preseneča pa tudi neuradna informacija, da naj bi bile oborožitvene postaje mitraljezov in bombometov stabilizirane, kar je na kolesnikih dokaj nenavadna in po mnenju poznavalcev nepotrebna rešitev. Takšna rešitev je običajna oziroma standardna na goseničarjih, ki imajo pri vožnji po razgibanem terenu daljši in položnejši nihaj, pri lažjih kolesnikih pa je zaradi večje amplitude in frekvence nihajev po zatrjevanju poznavalcev stabilizacija tako rekoč nemogoča že pri taktični vožnji s hitrostjo nekaj nad 5 km/h. Z morebitnim financiranjem stabilizacije 90 oborožitvenih postaj mitraljezov in bombometov je mogoče pojasniti vsaj del izredno velikega stroška za oborožitev, pri čemer takšno investicijo kot nestandardno težko označimo za racionalno.

Ker je proces nabave oklepnikov 8x8 kar nekajkrat ostro in močno skrenil z optimalne poti, bi pričakovali, da se bodo javni uslužbenci na ministrstvu za obrambo bolj odločno postavili v bran nekaterih temeljnih načel obrambne in vojaške stroke, ki so bila ob teh odklonih grobo kršena. Pa se večinoma niso. Namesto da bi branili svojo osebno in strokovno integriteto, so se raje molče postavili v vrsto za napredovanja in odlikovanja.

Velik del krivde pa nosi tudi politika, ki obrambni in vojaški stroki ne omogoča, da bi v celoti izpolnjevala svoje poslanstvo. Prav neodvisna stroka je namreč tisti nujen in nepogrešljiv korektivni mehanizem, ki politikom lahko pomaga, da se pri uresničevanju javnega interesa na obrambnem področju ne izgubijo v poplavi partikularnih interesov različnih lobijev in posameznikov.