Slovenskim politikom, ki so pred letom 1991 kot popolni neznanci popotovali po Evropi in prepričevali tuje vladarje o nujnosti samostojne Slovenije, je še vedno nejasno, da je bil edini razpoznaven le Lojze Peterle, do takrat dokaj nepomemben državni uradnik za gospodarsko in prostorsko planiranje. Vedno bolj se kaže, da je Peterleta preko mogočnega propagandnega aparata v politično orbito Evrope lahko umestila le vplivna politika Vatikana.

Balkansko nastopaštvo brez hrbtenice

Leta 1994, ko je bil dr. Janez Drnovšek predsednik vlade, je bil Lojze Peterle zunanji minister, ki je bil za časa dogovarjanja v Ogleju že minister v odstopu (za lase privlečen odstop je menda zakrivil Jožef Školč), kar je sodilo v dobro pripravljeno zgodbo. Tudi mesto in občinsko središče v spodnji Furlaniji - Oglej (Aquileia po italijansko), s slovitimi zgodovinskimi obeležji, ni bil izbran po naključju. Svetovala ga je pretkana cerkvena diplomacija, kajti prav v Ogleju je oglejski patriarh Pavlin II. (rojen 725, umrl 802) v devetem stoletju vodil pokristjanjevanje poganskih Slovanov in hkrati podpisal sporazum o preprečevanju vpliva Bizanca v severnem Jadranu. Povedano v političnem jeziku sedanjosti - potisniti balkanski vpliv čim dlje od italijanske meje, kajti nas Slovence imajo Italijani pač še vedno za Balkance.

Samo medklic: nepremišljeno balkansko nastopaštvo in profitarstvo se je nekaj let pozneje brez upoštevanja izkušenj pasti Oglejskega sporazuma dogajalo s prodajo Banke Koper, kar sta pod mentorstvom dveh vplivnih veljakov LDS (ki sta se ob smrti dr. Drnovška pregreto tolkla po prsih od samopomembnosti) izpeljala neponovljiva junaka našega časa, bivši šef Istrabenza Janko Kosmina in bivši šef Luke Koper Bruno Korelič, pozneje pa oba klavrno odšla s poslovnega prizorišča, seveda ob nedotaknjenem osebnem premoženju. Poslovna velemojstra Kosmina in Korelič sta prodajo Banke Koper zamenjala za sedmi pomol v Trstu, od koder so Luko Koper Italijani naglo nagnali, banka pa je za vedno njihova. Ne gre samo za zaletavost in zaslužkarstvo, enostavno so bili izdani elementarni nacionalni interesi.

Zmagovalci druge barve

In italijansko - Peterletov načrt v Ogleju je bil podoben "podvig" kot z banko in sedmim pomolom, le da je bil z modrostjo in previdnostjo dr. Janeza Drnovška resnično zadnji hip ustavljen. V zraku pa ostaja vprašanje, ali je za Italijani in Peterletom stala tudi Sloveniji vedno nenaklonjena takratna ameriška državna sekretarka za zunanje zadeve Madeleine Albright.

Prolog v Oglejski sporazum je bil skrbno pripravljen, je pripovedoval dr. Drnovšek. Takratni italijanski zunanji minister Antonio Martino je oktobra leta 1994 vil roke in se prijemal za glavo: Slovenci so nas zbrcali v kot, nimamo nobenega izhoda, Oglejski sporazum moramo podpisati. Berlusconijevi mediji so zagnali vik in krik, kako sramotno pogodbo za Italijo bo podpisal Martino, da gre za pravi polom italijanske politike. Zgodba s Peterletove strani je bila jasna: podpiše sporazum, odstopi z mesta zunanjega ministra in vroč krompir potisne v roke dr. Janezu Drnovšku.

Več v tiskani izdaji!