Uvodoma velja omeniti, da je pogovor s predstavniki sveta za nacionalno varnost (posvetovalnega telesa predsednika) in State Departmenta potekal pred januarsko turnejo ameriškega predsednika Georga W. Busha na Bližnjem vzhodu. Na tem obisku je Bush dejal, da vidi priložnost za sklenitev mirovnega sporazuma med Izraelci in Palestinci do konca njegovega mandata. Kako si ta mir predstavljajo v Beli hiši, je razvidno iz zapisa pogovora. Diplomata Drobniča je namreč zanimalo to, kako si Elliott Abrams, namestnik svetovalca za nacionalno varnost, ki je zadolžen za strategijo globalne demokracije, predstavlja nadaljevanje mirovnega procesa po Annapolisu. Abrams (med poznavalci washingtonskega političnega parketa velja za enega glavnih neokonservativcev) je odgovoril, da je potreben napredek na diplomatskem področju in tudi na terenu. Za letošnje leto je cilj podpisati mirovni sporazum med Izraelci in Palestinci ter končati terorizem. Abrams je opozoril, da cilj ni implementacija sporazuma oziroma ustanovitev palestinske države. "Takšno pričakovanje bi bilo nerealno, saj naj bi bilo med drugim na podlagi sporazuma treba preseliti približno 100.000 izraelskih naseljencev, kar se ne more zgoditi že v letu 2008," je zapisano v zabeležki Abramsovega odgovora.
Kultura kot pritisk na Iran
Toda na Zahodnem bregu prebiva 250.000 izraelskih naseljencev, ne le 100.000. Ta bistvena razlika kaže predvsem na polno ameriško podporo izraelski zamisli o pripojitvi treh velikih naselbinskih sklopov na Zahodnem bregu. Deklarativna podpora pogajalskemu procesu, ki prihaja iz Washingtona, je ob že določenih rešitvah pogajanj tako povsem nerelevantna. Bela hiša torej tudi zdaj ni pošten in pravičen posrednik, kar je sicer dolgoletna želja Palestincev.
Abrams je menil tudi to, da mora pogajalski proces doživeti sočasen napredek na terenu. Izboljšati se mora življenje Palestincev na Zahodnem bregu, saj bi v nasprotnem primeru ljudje začeli izgubljati zaupanje v palestinsko vodstvo (predsednika Mahmuda Abasa, op. p.). Gaze, kjer vlada Hamas, Abrams v tem kontekstu ne omenja. To ni presenetljivo, saj Američani po njihovi zmagi na parlamentarnih volitvah z vlado islamskega gibanja nikoli niso navezali stikov, še več - s koordinacijo z Izraelom so dosegli njen bojkot s strani Zahoda. Po oceni Abramsa bi bil Mahmud Abas "zelo vesel, če bi Izrael Hamas odstranil iz Gaze".
Na State Deparmentu se je Drobnič pogovarjal tudi o Iranu. Direktorica oddelka za Iran Barbara Leaf mu ni razkrila nobenih posebnih novih podrobnosti ameriške politike o islamski republiki. Je pa od slovenskega sogovornika izvedela, da uradna Ljubljana zavlačuje pogovore in podpis bilateralnega sporazuma za kulturno sodelovanje z Iranom ter da skuša slednjega vezati na dialog o zagotavljanju človekovih pravic v Iranu. Da se Ljubljana poslužuje takšnega pritiska, je presenetljivo vsaj iz dveh razlogov. Prvič, Slovenija je med prednostne naloge predsedovanja Svetu EU uvrstila medkulturni dialog, sporazumi o kulturnem sodelovanju z drugimi državami pa verjetno sodijo med temelje medkulturnega dialoga. In drugič, pritisk na Iran z zavračanjem sklenitve sporazuma o kulturnem sodelovanju kaže le na izjemno omejen obseg pomena, ki ga je Slovenija od osamosvojitve namenjala tej državi. Drugih "orožij pritiska" Ljubljana namreč ne premore.
Kosovske posledice na Kavkazu
Če glede Irana Drobnič ni slišal posebne želje Američanov, je bil Elliott Abrams bolj specifičen glede Sirije, drugega režima, ki je Američanom trn v peti. Po poskusih navezave francoskega dialoga z Bašarjem Al Asadom sta si ameriški in francoski predsednik v telefonskem pogovoru izrekla nezadovoljstvo nad sirskim obnašanjem ter laganjem v režimu. S tem se po mnenju Abramsa končuje trud za vzpostavljanje konstruktivnih odnosov s Sirijo. Libanonske ustanove imajo zaradi vpletanja sosede velike težave. Treba je začeti pritiskati na Damask, saj drugače sirski režim ne bo odnehal. Judy Ansley, namestnica svetovalca za nacionalno varnost, zadolžena za regionalne zadeve, je predlagala, da s temi pritiski začne tudi EU. Ob tem je na koncu dodan stavek, da je po mnenju predsednika Busha in Nicolasa Sarkozyja primeren odgovor na sirska kljubovanja uvedba sankcij. Dejansko si Washington zanje prizadeva že lep čas, a EU doslej ni podlegla ameriškim pritiskom in na tak način zaostrila odnosov z Damaskom. Bruselj je namreč Asadov režim dojemal kot del rešitve na kar dveh kriznih žariščih: na mrtvilu libanonskega političnega parketa in pri stabilizaciji Iraka.
Izjemno zanimiv je tudi del pogovorov o Kavkazu in ciprskem vprašanju. Slednjemu se Slovenija zaradi reševanja Kosova ne bo uspela kaj veliko posvetiti, je gostiteljem sporočil Drobnič. Turčija nad tem sporočilom zagotovo ne bo navdušena. Drobnič je dobil tudi nasvet pomočnika ameriške državne sekretarke Daniela Frieda, kako naj se ravna, če bi zaradi neodvisnosti Kosova Rusija priznala državnost gruzijski separatistični regiji Abhaziji: "Če pride do priznanja od Ruske federacije, ZDA pozivajo zaveznice, da je treba dejanje javno obsoditi, Rusijo glede tega izolirati ter izraziti vso podporo Sakašviliju (predsednik Gruzije, op. p.)." Glede na stališče ZDA in tudi večine držav članic EU, da Kosovo ter zamrznjeni konflikti niso del iste zgodbe, takšno stališče ne preseneča. Toda v kontekstu kritike pomočnika zunanje ministrice Matthewa Bryze, ki jo je Drobnič slišal na račun Portugalske ob lanskem "preveč plašnem" odzivu na domnevne vdore ruskih letal v gruzijski zračni prostor, Washington od Slovenije očitno pričakuje odločnejše besede.
