Nekoč je pisatelj in filmski scenarist Marjan Rožanc poskušal ugotoviti, ali se slovenski film stroškovno lahko pokrije na domačem trgu, in vsi izračuni so mu dokazovali, da to ni mogoče, se pravi, da je slovenski kinematografski trg premajhen, da bi lahko pokril produkcijske stroške še tako nizkoproračunskega filma (ta ugotovitev je bila seveda v prid Rožančevi tezi, da v Sloveniji ni mogoča filmska industrija kot samostojna dejavnost, ki se preživlja s trženjem svojih produktov, in da posledično filmska produkcija lahko obstaja le kot subvencionirana).

Filmske uspešnice z več kot 100.000 gledalci so v slovenski kinematografiji izjeme, nekaj več je tistih s pol manj gledalci, povprečno pa ima slovenski film v kinu okoli 10.000 gledalcev (in podobno, kot so izjeme največji hiti, so redki tudi največji flopi s tisoč ali še manj gledalcev).

A če ostanemo pri aktualnem hitu v kinu: ali ta že pokrije produkcijske stroške ali vsaj producentu in glavnim avtorjem filma prinese kakšen dobiček?

Producent Petelinjega zajtrka je Arsmedia, njen direktor Franci Zajc pa je izdelal naslednji izračun deležev financerjev in koproducentov: film je stal 1,3 milijona evrov (natančneje 1,327.724,41 evra), delež Filmskega sklada (skupaj z ovrednotenimi uslugami studia Viba film) je znašal 1,1 milijona evrov (1,142.175,27 evra), koprodukcija s TV Slovenija je prinesla 134.411 evrov in z Jadran filmom 22.000 evrov, producent nima svojega deleža, pač pa je v dogovoru z občino Gornja Radgona pridobil 29.138 evrov.

Film distribuirajo Ljubljanski kinematografi, v kinu ga prikazuje Kolosej, po splošnih pogojih poslovanja Filmskega sklada pa se dohodek od filma deli tako, da prikazovalec (v tem primeru Kolosej) zadrži 50 odstotkov od prodane vstopnice, medtem ko s preostalim delom cene prodane vstopnice distributer poravna svoje stroške in zadrži svoj pogodbeno določen delež, preostanek, ki pomeni čisti prihodek, pa nakaže na producentov račun. A ves ta prihodek ne ostane na njegovem računu, saj mora producent plačati nadomestila avtorjem filma (do višine 20 odstotkov čistega prihodka), ostanek prihodka pa nakaže Filmskemu skladu. A tudi Filmski sklad se potem ne obnaša ravno "skopuško", saj mu splošni pogoji poslovanja narekujejo, da "z namenom spodbujanja večje gledanosti slovenskega filma" producentu nakaže določen delež svojega prihodka, in sicer glede na doseženo število kinematografskih gledalcev in glede na vložena sredstva. Če film doseže več kot 50.000 gledalcev, prejme producent 30 odstotkov skladovega prihodka od filma. Priložena tabela prikazuje obračun dohodka kinematografskega prikazovanja Petelinjega zajtrka, ko si je film ogledalo 36.520 gledalcev.

Koliko gledalcev pa bi bilo potrebnih za pokritje stroškov realizacije filma? V primeru Petelinjega zajtrka bi si po izračunu Francija Zajca film moralo ogledati nič manj kot 1,2 milijona gledalcev. Če je 35.520 gledalcev povrnilo financerju, Filmskemu skladu, in koproducentom tri odstotke vloženih sredstev, bi torej za povrnitev vloženih sredstev v višini 1,3 milijona evrov moralo kinovstopnice kupiti 1,2 milijona gledalcev (vsak gledalec namreč povrne financerjem in koproducentom povprečno le en evro). Neprimerno manj zapleteno pa je izračunavanje dohodka od filma pri tistem, ki film prikazuje.