Njegov modernizem, pravijo poznavalci, je izviren, intelektualno širok, kozmopolitski in hkrati pristno regionalen, saj upošteva lokalne značilnosti. Na vseh področjih je bil prvi iniciator in dajal smernice, kam naj se stvari razvijejo.
"Bil je človek z neverjetno širokim horizontom. Prepričan sem, da je bil za slovensko arhitekturo pomembnejši od Plečnika. Plečnikova šola je bila klasična mojstrska delavnica, kjer so vajenci sledili mojstru. Plečnikov pomen se konča z njegovo arhitekturo, Ravnikarjev pa gre dlje in širše," meni dr. Aleš Vodopivec, Ravnikarjev študent in profesor na Fakulteti za arhitekturo. Iz Plečnikove šole je izšlo veliko epigonov in samo en genialni Ravnikar. V nasprotju s Plečnikovim pa je bil Ravnikarjev princip poučevanja naučiti študenta misliti in najti odgovore na vprašanja, ki so se porajala pri arhitekturnem, urbanističnem in oblikovalskem raziskovanju. Iz njegovega seminarja so izšle zanimive osebnosti, ki so postavile temelje povojne slovenske arhitekture, urbanizma, prostorskega planiranja, teorije, publicistike in tudi oblikovanja. Zavedal se je, da so za celostni arhitekturni ambient pomembni tako notranja oprema kot industrijsko in grafično oblikovanje. Tako je leta 1960 na Fakulteti za arhitekturo uvedel eksperimentalno B-smer študija. "S to B-smerjo je bil mišljen posodobljeni Bauhaus. Zelo pomembna je bila tudi švedska stanovanjska kultura, ki jo je k nam v veliki meri prinesel France Ivanšek. Privlekel je tudi barvni tečaj, ki je bil imenitna stvar," se je Ravnikar spominjal začetkov, leta 1969 pa zapisal: "Dizajn čaka še ena velika naloga, da bo z objektivnostjo, s katero se je naučil obravnavati funkcionalna vprašanja, na prav tako racionalen način reševal tudi vedno bolj pomembna psihološka vprašanja."
Profesor
"Izjemno kritično ustvarjalno intuicijo je dopolnjeval s prav tako široko strokovno in splošno kulturno razgledanostjo ter informiranostjo, obvladoval pa je tudi preštevilna mojstrska znanja praktično na vseh področjih, s katerimi se srečuje arhitektura. Vse to mu je omogočilo, da je zlasti v času največjega vzpona, to je v obdobju petdesetih let, razvil v seminarju dejavnosti, kakršnih prav gotovo ne bi našli nikjer drugje," je zapisal Savin Sever, inženir med arhitekti, eden najpomembnejših slovenskih arhitektov druge polovice 20. stoletja, ki je diplomiral pri Ravnikarju leta 1955 s stavbo tiskarne Ljudske pravice v Ljubljani. Ravnikar je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani predaval od leta 1946 do 1980. Vendar je občasno tudi kasneje, predvsem na željo študentov, tu in tam vodil tematski seminar, saj so se generacije, ki so študirale po letu 1980, čutile prikrajšane, želele so si stika s tem eruditom. "'To je ljubljanska šola za arhitekturo! Ravnikarjeva šola,' je vzkliknil prof. Shweigerhofer na neki arhitekturni delavnici," poroča arhitekt Ira Zorko ter doda, kako se je njegova generacija ob tem vzkliku počutila nelagodno, saj so ugotovili, da so odrezani od velikega duhovnega izročila fakultete, na kateri študirajo. Spoznali so, da je njihov študij le odvod nekega integralnega miselnega toka, ki je vključeval tako intimno-etično kot univerzalno, kulturno in civilizacijsko noto. Vedeli so, da je bil vir tega prav profesor Ravnikar. "Te slutnje, naraščajoča zavest o tragičnem pomanjkanju komunikacije med generacijami in kriza sodobne slovenske arhitekture so nas spodbudile, da smo stopili v stik z njim." Zorko in njegovi sošolci so Ravnikarja zmamili, da je njihovi skupini začel predavati decembra 1992. Zadnje srečanje z njim je bilo maja 1993, ko so si skupaj ogledali njegovo zadnjo realizacijo, prizidek Narodne galerije v Ljubljani. V avgustu 1993 je umrl za posledicami padca po stopnicah v svoji počitniški hiši pri Savudriji.
Pot v Pariz
Edvard Ravnikar se je rodil 4. decembra 1907 v Novem mestu. Študiral je arhitekturo na tehnični visoki šoli na Dunaju, a se je leta 1930 raje vpisal na oddelek za arhitekturo tehnične fakultete v Ljubljani in začel delati v seminarju Jožeta Plečnika. V letih 1930-34 je sodeloval pri načrtovanju Plečnikove NUK. Prvi samostojni javni nastop je bila udeležba na javnem natečaju za železniško postajo v Ljubljani leta 1934. Leta 1936 je že pripravil prvi idejni načrt za Moderno galerijo v Ljubljani po naročilu Izidorja Cankarja, ki jo je končal po drugi svetovni vojni, leta 1951. Konec leta 1938 je odpotoval v Pariz, kjer je šest mesecev delal v biroju enega vplivnejših evropskih modernistov, Le Corbusierja. Vse kaže, da je bilo to ključno za Ravnikarja. V svojem razvoju se je soočil z dvema nasprotujočima si osebnostima, Plečnikom in Le Corbusierjem, in to je očitno postalo odločujoče ne le zanj, ampak tudi za razvoj povojne slovenske arhitekture. Odločil se je za "kritično eklektiko", na neki način je v svoji arhitekturi dialektično povezal oba principa. "Ravnikarjev pristop k arhitekturi in urbanizmu je bil racionalističen, vendar ne tehnicističen. Spoštoval je kulturno dediščino, mojstrsko jo je združeval s svojim delom, epigonstvo in nekritični ekleticizem sta mu bila tuja. Ravnikarjev čas je terjal disciplino oblikovanega izraza, kakršnega so zmogli sodobni materiali in strojna tehnika. Spoštoval je ročno delo, a tudi vedel, da moderni stroj lahko prispeva mnogo več," je zapisal arhitekt Marjan Tepina, Ravnikarjev sošolec v Le Corbusierjevem seminarju v Parizu.
Seznam Ravnikarjevih arhitektur in urbanističnih projektov je dolg; naj izpostavimo le nekatere. "Kranjska občinska zgradba na svoj način predstavlja esenco vsega Ravnikarjevega dela, nasičenega z bogastvom konotiranih pomenov, ki pa jih je moč razbrati šele s poglobljenim opazovanjem. Zadržane in preproste oblike, konstrukcije in detajli ter fragmenti… šele način njihove kompozicije, njihov medsebojni odnos in struktura celote razkrijejo pomen Ravnikarjeve arhitekture," ugotavlja arhitekt Dušan Blaganje. Mesto Kranj se ponaša s še dvema ključnima Ravnikarjevima arhitekturama, hotelom Creina in trgovsko hišo Globus. Vsaka je po svoje revolucionarna, z inovacijskim pristopom k reševanju zastavljene naloge. Ljubljani je odtisnil močan pečat, od vrste stanovanjskih blokov, javnih zgradb do urbanističnih ansamblov. Osrednji moderni ljubljanski trg, imenovan agora Slovencev, tudi Ljubljanska vrata, Trg revolucije, skratka današnji Trg republike, je zasnoval leta 1960, izvedba pa je trajala do leta 1971. Z njim je ustvaril novo urbano in funkcionalno strukturo, v katero je kasneje vključil še Cankarjev dom.
Urbanist
"Viharna urbanizacija lahko kot stroj teče in drvi brez konca, če za njen tok ni pravil, ki bi jih morala upoštevati. Ta pravila, ki jih je na zahodu morda preveč, na tej strani šele nastajajo in so najbrž še daleč od tega, da bi začenjala pomeniti resnično živo prakso. Vidimo, da sproščene nove sile dovoljujejo spremenjen pogled na večino ustaljenih vrednot in pri tem ni izvzet niti sam kapital," je zapisal Ravnikar sredi šestdesetih let 20. stoletja. Njegov koncept sodobnega urbanizma bi lahko bil realiziran že, potem ko je leta 1948 zmagal na natečaju za izgradnjo Nove Gorice. Vendar, kot komentira arhitekt Boris Gaberščik, "je bila žal birokratska socialistična realnost močnejša od Ravnikarjevega genija in usodna za današnjo podobo Nove Gorice." Ravnikar pa je želel ustvariti nekaj, "kar bi sijalo čez mejo". Zamislil si jo je - po analogiji s provansalsko urbanistično tradicijo empirske zasnove ravnih cest - z glavno avenijo, ob kateri so mestno zelenje in glavna (ugledna) stanovanja. "Nova Gorica naj bi predstavljala vrh takratne urbanistične filozofije," je povedal Ravnikar v svojem zadnjem intervjuju, "in naj bi bila primerna kot pendant, kot simetrični del bodoče celovite Gorice. Koncept Nove Gorice bi namreč moral imeti več političnih in s tem tudi več urbanističnih nalog."
Že leta 1950 je v svojem dubrovniškem referatu nakazal svojo vizijo policentristične urbanizacije Slovenije. Vztrajal je pri varčni izrabi naravnih virov, pri spoštovanju razlik v rabi prostora na vseh ravneh od regije, naselij, mestnega prostora do bivalnih navad in pogojev. Vladimir Braco Mušič meni, da bi podrobnejša analiza Ravnikarjevih razmišljanj njegove teze zagotovo uvrstila med pionirske paradigmatske spremembe v sodobni arhitekturi in urbanizmu.
Edvard Ravnikar je bil osrednja osebnost slovenske arhitekture in eden najvidnejših kulturnih ustvarjalcev v drugi polovici dvajsetega stoletja. Kljub temu njegovo delo vse do danes ni bilo predstavljeno širši javnosti niti v obliki pregledne razstave, monografskih študij ali preprosto ponatisa njegovih tekstov. Edini zbornik besedil, Hommage a Edvard Ravnikar, sta uredila Marta in France Ivanšek leta 1995 in iz tega zbornika smo črpali tudi citate. Stoletnico rojstva so akterji na Fakulteti za arhitekturo sprejeli kot priložnost, da končno opozorijo na vrzel in vzpostavijo pot za uveljavitev Ravnikarjevega obsežnega ustvarjalnega opusa tako v domačih logih kot tudi znotraj svetovnega arhitekturnega občestva.
