Znanstveniki so ugotovili, da je debelost tesno povezana s hormoni, ne samo s klasičnimi, ki jih proizvajajo žleze z notranjim izločanjem (ščitnica, trebušna slinavka, jetra idr.), temveč tudi s hormonskimi snovmi, ki prihajajo iz epifize in hipofize. Pomembno je tudi maščevje, saj glavno vlogo v mehanizmu debelosti igra hormon leptin. Američani so ga pomenljivo krstili za Homerjev hormon - po nenasitnem Homerju iz legendarne družine Simpson. Najnovejša spoznanja britanskih znanstvenikov z univerze v Cambridgeu pričajo, da hormon leptin, ki ga izločajo celice maščobnega tkiva, ne uravnava le sitosti in lakote oziroma apetita, ampak odločilno vpliva na način in doživljanje prehranjevanja ter vpliva na posameznikov odnos do hrane in pijače. To v praksi pomeni, da ustvarja in povečuje oziroma zavira in zmanjšuje željo po hrani in (kalorični) pijači.
Znanstveniki z univerze v Cambridgeu poudarjajo, da imajo posamezniki, ki jim primanjkuje hormona leptina, tako močno željo po hrani in/ali pijači, da ta prevlada normalne potrebe in povzroči prenajedanje, ki vodi v debelost.
Med poglobljeno raziskavo so posameznikom, ki jim je v organizmu primanjkovalo maščobnega hormona leptina, pokazali fotografije sladkarij in pice. Z globinskim slikanjem možganov in EEG so ugotovili, da prizori okusne hrane in pijače izzovejo burne odzive v predelu možganov, ki je pristojen za ugodne občutke. Po terapiji z leptinom je dejavnost v tem predelu zelo oslabela, podobe okusne hrane in pijače pa so sodelujoče z normalno vsebnostjo Homerjevega hormona močneje pritegnile in spodbudile le, ko so bili resnično lačni.
Vodja najnovejše raziskave kemizma debelosti, dr. Sadaf Farooqi, je prepričan, da bo spoznanje o biološki pogojenosti želje po hrani in navezanosti nanjo že v bližnji prihodnosti igralo glavno vlogo pri preprečevanju, odpravljanju in zdravljenju prenajedanja ter debelosti.
