Na obrežje Temze se je pripeljal s kolesom. Označi se za svobodnega zgodovinarja, predvsem zato, ker so njegovi prejšnji knjigi in delo povezani s preučevanjem protestnih gibanj v Angliji, ljudmi, ki so želeli ustvariti alternativne načine življenja, in odzivi oblasti, ki so jih v različnih obdobjih na različne načine poskušale zatreti. Pravi, da je večino svojega življenja upal, da bi bil svet pravičnejši in boljši, a je prišel do spoznanja, da je to želja na dolgi rok. Anglež, ki je protestiral proti vojni v Iraku, govori zavzeto in tehtno. Medtem ko sediva na zunanjih stolih kavarne si med pogovorom nekajkrat zvije cigareto, ki jo mora ob hladnem, zloveščem vetru, ki nosi tipični angleški pršec, med odgovori večkrat na novo prižgati. Za nami v prostorih Royal Festival Halla stoji razstava zmagovalnih fotografij World Press Photo 2007. Niti ena ne govori o Guantanamu. V glavi mi odzvanja vprašanje na njegovo vprašanje: Razumemo mi?
Naša država, ki se ji z začetkom prihodnjega leta obeta polletno predsedovanje EU, je v stališču do Guantanama enotna s skupnim stališčem EU, ki se zavzema za njegovo zaprtje. Naše zunanje ministrstvo pravi, da Slovenija "redne bilateralne stike z ZDA dograjuje tudi skozi aktivnosti Evropske unije". Na vprašanje, ali so slovenski predstavniki med rednimi stiki ameriškim kolegom kdaj omenili problem Guantanama, nismo dobili jasnega odgovora. Kot vse kaže zato, ker se kaj takega še ni zgodilo. O Guantanamu se ni jasno izrazil niti en slovenski politik, čeprav so k njegovemu zaprtju med drugimi pozvali Angela Merkel, Massimo D'Alema, prejšnji in sedanji generalni sekretar Združenih narodov, Silvio Berlusconi, nekdanja britanska zunanja ministrica Margaret Beckett, danski premier A. F. Rasmussen, pa tudi evropski parlament in generalni sekretar Sveta Evrope.
V ameriški gulag 21. stoletja vojska ZDA že vse od 11. januarja 2001 zapira ljudi, za katere presodijo, da predstavljajo grožnjo Ameriki. Clara Gutterridge, raziskovalka pri organizaciji Reprieve, ki zagotavlja pravno pomoč in zastopanje zapornikom, obsojenim na smrtno kazen, ter zapornikom Guantanama, razlaga, da je bilo 80 odstotkov vseh zapornikov v Guantanamu Američanom prodanih. V manj kot pol leta so v žičnate kletke strpali več kot 625 ljudi, od 14-letnega otroka do moža, starega več kot sedemdeset let, ki ni mogel hoditi brez opore (Haji Nasrat Khan je trdil, da je star 78 let, Američani so trdili, da jih ima 71).
"Problematična je že sama domneva ameriške vlade, da je vsakdo, ki je sodeloval s talibani, terorist," pravi Andy Worthington, ki zgodbi Guantanama sledi vse od njegovega odprtja. "Številni strokovnjaki pravijo, da nikoli ni bilo več kot petdeset ljudi, ki so bili hkrati povezani tako s talibani kot z Al Kaido." Anglež vidi dogodke 11. septembra predvsem kot izgovor, ki ga je ameriška vlada zlorabila, da je skozi okno zabrisala celotno idejo o vladavini prava in odločila, da je poslej dovoljeno vse; zgodovina se lahko začne znova.
Več kot dve leti po odprtju zapornega centra na Kubi je pod pritiskom naraščajočega ogorčenja sveta ameriška administracija na videz popustila in pristala, da zgolj odločitev predsednika Busha, da je nekdo sovražni borec, ne more služiti kot zadosten razlog za zapiranje ljudi za nedoločen čas. A vendar gre za še danes obstoječo prakso. 30. julija 2004 so tako začeli delovati vojaški tribunali, ki so preučevali status zapornikov in odločali, ali gre za sovražne borce ali ne. Pri tem so upoštevali govorice, zapornikom niso omogočili dostopa do odvetnikov, niti do vseh dokazov, ki so jih uporabili proti njim. Konec januarja 2005 je zvezna sodnica Joyce H. Green presodila, da so tribunali - konstrukt, ki naj bi ameriškim dejanjem dal lažni pridih legalnosti - protizakoniti.
Kaos nepreglednega gradiva
Njihovo delovanje je pustilo za seboj 8000 strani zoprnih podrobnosti o tem, kako se je določalo, kdo je "najhujši med najhujšimi". Ameriška vojska je te zapisnike v tajnih predalih skrivala pred javnostjo vse do marca 2006, ko je ameriško sodišče ugodilo tožbi medijske agencije Associated Press (AP), v kateri je zahtevala njihovo razkritje. A je šlo za grenko zmago v več pogledih. Ameriška vojska je pred objavo počrnila imena zapornikov oziroma jih je med zaslišanji označevala le s številkami. Tako so bili zapisniki 317 zaslišanj praktično brez pomena. Hkrati je zatrjevala, da ne obstajajo zapisniki o zaslišanjih 214 zapornikov, ki so zavrnili sodelovanje na tribunalih. Dober mesec dni kasneje je, po novi tožbi AP, ameriško sodišče naložilo Pentagonu, da izbrska iz tajnosti tudi seznam imen in državljanstev vseh približno 750 zapornikov, ki so jih kdaj držali v Guantanamu.
Andy Worthington je bil eden redkih, ki se jim je to zdelo izredno pomembno in dragoceno. Odločil se je, da hoče izvedeti, kdo je v Guantanamu dejansko zaprt - večina brez možnosti stopiti v stik z zunanjim svetom ali svojimi bližnjimi. Spopadel se je z nečim, kar je večina novinarjev zavrnila, ker se je zdel kaos 8000 strani prevelik. "Ko so zapisniki prišli v javnost, so se novinarji odločili, da je iz te nejasne gmote nemogoče potegniti sklep, kdo govori resnico in kdo ne. To je bila voda na mlin režimu, ki se vse bolj bohoti v svoji praksi, da zapira ljudi brez obtožnice ali sodnega procesa. Pred seboj sem imel goro zapisov zaslišanj brez imen zapornikov. Zraven sem imel seznam imen zaprtih. Kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem primerjal in iskal povezave. Izkazalo se je, da se številke zapornikov v določeni meri prekrivajo s časom njihovega prihoda v Guantanamo. To je bila izredno pomembna informacija, saj se je izkazalo, da je bilo veliko ljudi ujetih v podobnih situacijah - najprej v Afganistanu, nato na meji s Pakistanom, kasneje v Pakistanu. S tem sem lahko začel graditi trditev, da morda vsi ti ljudje vendarle ne lažejo. Pogosto se je namreč zgodilo, da so zaporniki trdili eno, Američani drugo, in niti najmanjše možnosti ni bilo, da bi lahko zanesljivo ugotovil, kdo govori resnico. Zaradi tega ne zaobideš zakona. Nikoli," razlaga Andy.
Naredil je nekaj, kar bi lahko naredil tako rekoč vsak z dostopom do interneta. In vztrajal. Sam pravi, da ne gre zanemariti dejstva, da velja za trmastega. Zapisnike komisij je dopolnil z zgodbami izpuščenih zapornikov in informacijami, ki so mu jih povedali odvetniki zapornikov. Poleg knjige je ustvaril tempelj o možnostih, ki jih ponuja internet.
Kdo so torej zaporniki Guantanama? Andy najprej spregovori o dvestotih zapornikih, ki so bili izpuščeni, še preden so začeli delovati tribunali, in osemdesetih med njimi, ki do danes ostajajo prazen list papirja, le z imenom in matično državo. "Znano je le, da so bili v Guantanamu in da so jih poslali nazaj domov. Večina jih je Pakistancev in Afganistancev, a kje so in kdo so, se ne ve." Na začetku se je še spremljalo, kdo so bili izpuščeni zaporniki. Novinarji so hodili v Kabul, da bi z njimi govorili, a sčasoma je zanimanje zamrlo.
"Od vseh zaprtih v Guantanamu jih je morda nekaj ducatov resnično nevarnih za ZDA. Več kot četrtina vseh zaprtih je Afganistancev, med njimi morda trije ali štirje talibanski voditelji. Glavnina pa je pristala na Kubi, ker jih nekdo ni maral in jih je prodal Američanom." Andy pravi, da je zapornikov iz drugih držav približno 570 in da se o nekaterih izmed njih še danes ne ve nič. "Za mnoge ameriška vojska trdi, da so nekaj naredili, oni pa pravijo, da niso. Pogoste so zgodbe Jemencev in Savdijcev, ki ne tajijo, da so odšli v Afganistan, da bi našli talibane in se z njimi borili proti Severnemu zavezništvu. Šejk v njihovi domači mošeji jim je namreč rekel, da je pomembno, da gredo tja in pomagajo zgraditi islamsko državo. Priznavajo, da so bili tam in da so se bojevali - a ne proti Američanom, temveč proti drugim muslimanom. Mnogi so celo verjeli, da se bojujejo proti Rusom. Kar je smiselno, saj se je general Severnega zavezništva Rashid Dostum v 80. letih boril na ruski strani. Priznajo, da so se borili proti Dostumu, a nato zmedeni sprašujejo, od kdaj je Dostum prijatelj Američanov." Sliši se absurdno, a zazdi se, da so krivi, ker po 11. septembru 2001 niso spremljali svetovnih poročil o novih zavezništvih. Andy nadaljuje: "Ena večjih ironij je, da so za vadbene centre po Afganistanu zaslužne predvsem tri države. V 80. letih so jih za bojevanje proti komunistični grožnji ustanovili in jih financirali Pakistan, ki je dirigiral ameriško zunanjo politiko, vse odkar so se pojavili talibani, čeprav jih je tudi sam skrivaj podpiral, Savdska Arabija in ZDA. Tako se zdaj Američani bojujejo proti nečemu, kar so sami pomagali ustvariti." Nato spregovori še o okoli 150 zapornikih, ki so bili v Afganistanu, ker so želeli študirati Koran ali ga kot misijonarji poučevati. "To, da večina slednjih prihaja iz savdijskih mošej vahabitskega islama, ki so v glavnem financirane z ameriškimi naftnimi dolarji, je še ena velika ironija. Devetdeset odstotkov zapornikov v Guantanamu se ni imelo niti najmanjšega namena boriti proti Američanom. In to je strašljivo dejstvo."
Domneva nedolžnosti, domneva krivde
Anglež, čigar knjiga bo izšla hkrati v Angliji in Ameriki, pravi, da ne verjame, da je bil Guantanamo zasnovan le kot opomin in zastrašujoča grožnja vsem, ki bi si upali še kdaj pomisliti na kaj podobnega, kot je bil 11. september. "Ameriška vojska se je odločila, da bo vsakdo, ki ga bodo dobili v roke, kriv. Ob tem so sodelovali z gospodarji vojn, ne da bi imeli kakršne koli informacije, komu lahko zaupajo. Zdi se, da so verjeli vsakomur, ki je prišel do njih in pokazal s prstom na nekoga ter jim rekel, da je to tisti, ki ga hočejo. Kar sem želel razkriti, je domneva krivde, ki je zamenjala domnevo nedolžnosti. Nisem hotel trditi, da so vsi ti ljudje nedolžni, ker niso nedolžni vsega, a to, da se nekdo bojuje s talibani, še ne pomeni, da gre za človeka, ki želi napasti ZDA. Bistveno se mi je zdelo pokazati, kako ameriška vojska pridobiva informacije. In tu gre za pričevanja zapornikov, ki so bila izkrivljena z dodatnimi obtožbami do onemoglosti. Guantanamo je bil zastavljen ne le kot zapor, temveč kot center za zasliševanje, kar ustvarja grozljive količine domnevnih informacij in obtožb, za katere ne veš, od kod prihajajo. Vseskozi kažejo zapornikom knjigo slik, in čez čas zaradi vseh pritiskov zapornik pristane, da je nekoga videl v vadbenem centru v Jemnu leta 1999. In Američani mu verjamejo! Četudi jim je prej povedal, da je bil leta 1999 doma v šoli!"
Pol leta po odprtju Guanatanama so uslužbenci Cie trdili, da je večina zaprtih na Kubi nezanimiva kot vir informacij. Razumnost je že dolgo časa beseda izven dosega operacionalizacije v ameriški politiki. "Če poslušaš različne predstavnike ameriške administracije in ksenofobično paranojo številnih desničarjev v Ameriki, spoznaš, da ne gre za stvar zdravega razuma. Pogostokrat se zdi, da verjamejo svojim lastnim utvaram," pravi Andy. Dopušča možnost nezavedanja, ki pa vendarle izgubi kredibilnost, ko pride do ljudi, ki oblikujejo svetovno politiko. "Mnogi preprosto ne dojamejo, kaj pomeni samica. Mislijo, da se ljudje tam dolgočasijo. Ne razumejo, da lahko človek v zelo kratkem času popolnoma zblazni. Večini se niti sanja ne, kakšni pritiski lahko nastanejo že samo v tednu dni priprtja. In ameriška administracija, Bush, Rumsfeld, Cheney so vedeli. Koliko so razumeli, koliko jim je bilo sploh mar, ne vem."
Govori o širšem pomanjkanju zavedanja in empatije. Pravi, da je najpomembneje, da se vztraja pri trditvi, da je nekaj zelo zelo narobe. "Ne gre le za nore desničarje, temveč tudi za ljudi, ki pravijo, da so liberalci, a trdijo, da živimo v času najhujše grožnje in moramo zato pristati na omejitve naših pravic. Da je prav, da policija dobi pooblastila, da lahko zapre ljudi za kolikor časa želi, če oceni, da predstavljajo grožnjo. To ni najboljša ideja. Ni lahko braniti ljudi, ki so morda krivi ali nedolžni, toda bistveno se mi zdi, da ljudje razumejo, da nismo soočeni z najhujšo grožnjo človeštvu doslej. O čem pravzaprav govorimo? Da je neka skupina ljudi nevarnejša od nacistične Nemčije? Zdi se, da je bila večina, ki to govori, rojena po letu 1945 ali pa je na zgodovino preprosto pozabila. Ljudje želijo živeti pod eksistencialno grožnjo, tako kot jo potrebujejo politiki, da pridejo do oblasti. Obstaja teroristična grožnja, to je res. A ta je obstajala že prej. Ameriška vlada se obnaša, kot da se je terorizem začel šele z 11. septembrom. Kar ni res. To je tako, kot če bi dejali, da Anglija pred napadi 7. julija 2005 ni izkusila terorizma. V Londonu so bili teroristični napadi IRE tako v osemdesetih kot devetdesetih." Spregovori o nameri britanske vlade, da bi uvedla osebne izkaznice. "Ljudem se to ne zdi problem, pravijo, da nimajo ničesar skrivati. A pri omejevanju človekovih pravic in svobode ni bistveno, ali želiš kaj skriti ali ne. Gre za to, da dopuščamo, da si vlade lastijo kontrolo nad nami, ki je niti slučajno ne potrebujejo. Politiki prepogosto pozabijo, da je njihovo poslanstvo skrbeti za dobrobit državljanov. Nekoč bomo hoteli svobodo, ki smo jo imeli, nazaj. Kaj bomo naredili takrat?"
Odziv sedanje ameriške administracije na "novo" teroristično grožnjo je želel svet prepričati, da noben od dotlej poznanih odzivov na kazniva dejanja ne zadošča. Andy Worthington je prepričan, da je bila alternativa, ki so jo izbrali, mnogo slabša od poznanih možnosti. "Sodni sistem, ki ga imamo, deluje. Vemo, da ni popoln, da gre v zapor nekaj nedolžnih ljudi in da nekateri, ki so krivi, ostanejo na prostosti, a v večini primerov deluje. Guanatanamo je v tem pogledu izdajstvo pravičnosti. Polovico vseh ljudi, ki so jih imeli zaprte, so že izpustili. Toliko o najhujših med najhujšimi. Američani govorijo o 80 zapornikih, ki jim želijo soditi, a verjetno se bo končna številka še skrčila. Da dobimo enega kriminalca, jih torej zapremo dvajset?"
Zaporniki krožijo okoli sveta
Busheva administracija je že večkrat obljubila, da si bo prizadevala za zaprtje Guantanama in da bo zaprla tudi tajne zapore, ki jih vodi po svetu. Nič od obljubljenega se ni zgodilo. Vabljivo je misliti, da to, kar se dogaja v Guantanamu, ni pravzaprav nič novega, da je le nekaj, kar se je prej počelo bolj potihem in na skrivaj. "A je novo in je drugače, kajti gre za celoten sistem izročitev. Vsi zaporniki v Guantanamu so bili Ameriki izročeni na podlagi ameriškega zvijanja rok in nedoločnih sumov o terorističnih aktivnostih," razlaga Andy. "Izročitve so vedno bile, a tokrat gre za sistem brez kakršnih koli zavor in ravnovesij. Nikjer ni kontrole." S tem se strinja tudi Clara Gutteridge, ki se je ravno vrnila v London iz Kenije. Tam je preiskovala izginotje devetih kenijskih državljanov, ki so bili osumljeni sodelovanja v terorističnih organizacijah. "Vemo, da so jih v zaporu v Etiopiji zasliševali izključno Američani. Nato naj bi jih skupaj z drugimi zaporniki vrnili nazaj, a teh devet ni nikoli prispelo domov," razlaga o najnovejšem primeru, ki ga raziskuje. "To, kar je drugače od česar koli, kar poznamo iz zgodovine, je transnacionalnost sistema. Ne gre za omejeno območje, kjer se to dogaja, ampak se dogaja vsepovsod. Ljudi se zajema, izroča in zapira po vsem svetu. Med prevozi zaporniki pogosto obkrožijo svet. In lahko se zgodi komur koli, če ga njegova vlada označi za sumljivega. V evropskih državah so sicer stvari preveč zapletene, a to, kar se zgodi, je, da evropske obveščevalne službe počakajo, da njihovi državljani zapustijo lastno državo, nato to sporočijo Američanom, ki jih nekje v tujini, še najraje v državah tako imenovanega tretjega sveta, zajamejo ali pa pritisnejo na tamkajšnjo vlado, da to opravi za njih, in jih nato sami le zaslišujejo. Strašljiva razsežnost, ki še ni ustrezno raziskana, je, kako so bile po vsej verjetnosti struktura in povezave Nata uporabljene za izročitve in tajne prelete. Oktobra 2001 je Amerika na tajnem sestanku članic Nata dobila neomejeno dovoljenje, da lahko njena vojna letala preletijo vsak zračni prostor na svetu."
Danes je v Guantanamu še vedno zaprtih 340 zapornikov, številke gredo verjetno v tisoče, če upoštevamo še negotovo število skrivnih zaporov Cie po svetu in zapore, kjer Američani sodelujejo le kot zasliševalci. Andy pravi, da sam ne vidi, kako se bo Ameriki uspelo izmotati iz klobčiča, v katerega se je zapletla. "Celoten sistem je samouničujoč. Ne samo, da je moralno zavržen, poleg tega sploh ne deluje. Več ljudi se odloča za boj proti ZDA, obenem pa ne prinese nikakršnih koristnih informacij, saj jih ne moreš pridobiti z mučenjem." Pravi, da ne bo odnehal, dokler se stvari ne bodo spremenile. Možnost, ki jo je odprlo sojenje ameriškemu državljanu, obtoženemu terorizma, Joseju Padilli, ga ne navdaja z upanjem. "Morda bo to ameriško vodstvo sicer prepričalo, da je obstoječi sodni sistem primeren tudi za sojenje teroristom, kar so doslej vseskozi zanikali. A sodba zoper Padillo je dokazala, da je porota pripravljena obsoditi nekoga zaradi 'miselnih zločinov', ob tem pa popolnoma spregledati, da je bil ta moški tri leta in pol zaprt v samici, kjer je bolj ali manj popolnoma izgubil razum. Glavno sporočilo sodbe v primeru Padille me navdaja s strahom - govori mi namreč to, da je poroti pravzaprav vseeno, ali so obtoženca mučili ali ne." Clara se strinja, da trenutno stanje močno spominja na srednjeveške postopke inkvizicije. Edini način, ki bi lahko pripeljal do izboljšanja, je, da se dokončno preneha z vsesplošno histerijo, terorizem in teroristi pa vključijo v standardni kazenski sodni sistem, kar je nekoč že veljalo za splošno sprejeto prakso.
Ko nanese pogovor na 410 zapornikov, ki so prišli iz Guanatanama, Andy trdi, da je bila v večini primerov rešilna kombinacija političnih pritiskov in strahu ameriške administracije pred javnim sodnim soočenjem z razlogi za pridržanje posameznikov v Guantanamu. "Žalostno je, da je večina zapornikov, ki so ostali v Guantanamu, tam zato, ker prihajajo iz držav, ki se niso bile pripravljene postaviti zanje in ki obenem predstavljajo grožnjo za njihovo varnost in življenje, če bi jih Američani izpustili in vrnili domov." Ko ga vprašam, kako bo Guantanamo viden iz zgodovinske distance, spregovori o nepravičnosti, ki pomeni izdajstvo prava in človečnosti.
"Kar bi rad dosegel s svojo knjigo, je, da bi ljudje spoznali, da so za številkami, ki jih slišijo v medijih, ljudje. Morda bo to pomagalo, da se kaj spremeni. Kajti sprijaznjenost in nemar, ki sta simptomatična za naš čas udobja, ustvarjata idealne pogoje za razcvet avtoritarnih vlad, ki kontrolirajo ljudi s slikanjem velikega sovražnika."
