Nastala je v sodelovanju muzeja z Arhivom RS, Nadškofijskim arhivom v Ljubljani in založbo Družina, spada pa v sklop razstav, ki nastajajo v tej hiši, odkar je njihova stalna postavitev Slovenci v 20. stoletju leta 1998 doživela polemičen odziv v obliki razstave Temna stran meseca. Pod vodstvom Jožeta Dežmana so najprej "popravili" oziroma prenovili sobo Slovenija v letih l945-1960, nedvomno pa razstava, ki jo bosta nocoj pospremila v življenje ljubljanski metropolit Alojz Uran in predsednik DZ dr. France Cukjati, sledi novi miselnosti v tem muzeju.
Kot pravi avtorica razstave dr. Tamara Griesser Pečar, ki je pri Družini leta 2005 izdala tudi knjigo Cerkev na zatožni klopi, gre za prikaz nasilja nad katoliško Cerkvijo od konca vojne maja 1945 pa vse do leta 1961.
"To je bilo obdobje popolne brezpravnosti Cerkve in obračunavanja z njenimi predstavniki, saj je bila za novo ljudsko oblast notranji sovražnik številka ena, ker je ostala edina organizirana sila zunaj komunistične partije. Verske svobode kljub načeloma priznani svobodi vere in veroizpovedi v ustavi iz leta 1946 ni bilo. Za komunistično oblast je bila vera znamenje reakcionarne preteklosti, preprečevala je vsako javno manifestacijo vernosti in obenem močno podpirala protiversko in proticerkveno propagando."
Njena statistika povojne usode pripadnikov katoliške Cerkve pravi, da je bilo ubitih 14 kuratov, vrnjenih iz Vetrinja skupaj z domobranci, da je bilo od 429 duhovnikov, ki so se znašli na zatožni klopi, 339 tudi kaznovanih z zaporno kaznijo, da je bilo v povojnih procesih na smrt obsojenih devet slovenskih duhovnikov ter po en hrvaški in salezijanski. Štirje duhovniki so bili dejansko usmrčeni. Med njimi tudi Peter Križaj, za prebivalce zaselkov vzhodno od Ljubljane pod sv. Urhom znan kot zloglasni kaplan in belogardistični vojni kurat.