Vsak dan večtisočglava množica navdušencev dopisuje, briše, ureja besedila, povezave, fotografije… O temah, kot so ameriške predsedniške volitve, punk, klingonščina, petinštiridesetminutna vojna, fojbe, Janez Janša, Saška Lendero ali Vegeta. V angleški različici ponuja vsem dostopna spletna "bukla" 1,983.594 člankov. Slovenska je sredi julija zapisala petdesettisočega (začeli so marca 2002), po zadnjem štetju pa jih je že 51.561. Bojda zavidljiv uspeh na globalni statistični lestvici, ki so ga domači enciklopedisti proslavili s srečanjem v Mostecu, koder sta rajala natanko dva člana wiki-klana, gospod Janez in gospod Štefan.

Po poročilih iz slo-tabora, ki se je pred dnevi sestal v mestni hiši pri županu Jankoviću, se podalpska različica srečuje z enakimi zagatami kot sorodnice po vsem svetu - z vprašanjem financ, verodostojnostjo, nenavdušenostjo akademskih in drugih krogov… z nedoslednim navajanjem virov, vdori obsedencev in drugih nepridipravov. Le da slovensko bremeni še ena nadloga s sončne strani Alp - njena majhnost. Tovrstni kompleksi se kažejo na več načinov. Najbolj opazen problem je število škrbin. "Škrbina v izrazoslovju Wikipedije označuje zelo kratke geselske članke, dolge en ali kvečjemu nekaj stavkov. Z izjemo najtrivialnejših tem večina škrbin nezadovoljivo opisuje teme, ki so jim posvečene." Med petdeset in več tisoč zapisi je zgolj kakih 90 člankov, ki se uvrščajo med izbrane, kar pomeni, da so obširni, temeljiti, da navajajo vire in še drugače ustrezajo wiki-standardom. "Bolje bi se bilo vprašati, koliko je uporabnih člankov," je predlagal wikipedist Igor Križanovskij, ki ima dolgoletni (prostovoljski) staž, v času katerega je poskrbel za področje šaha, trenutno pa se na angleški strani ukvarja s programom Blender za 3D-animacijo. "Eni pač lovijo številke," je komentiral njegov kolega Roman Maurer, wikiadministrator, eden prvih piscev (sicer pa inženir, softveraš). "Res je, enim gre samo za cifre," je pritrdil. "Loviti številke ni naš primarni cilj. Kakovost bi morala biti prioriteta!"

Ali obstajajo kritična področja, najslabše ali najbolje pokrite zaplate? "Vse je enako slabo pokrito," meni Maurer. "Najslabše so obdelane zgodovinske teme, ki so za enciklopedijo zelo pomembne." Kaj pa aktualne, trivialne, vsakodnevne reči, ki jih angleško govoreči entuziasti tako radi obdelujejo? "Tega ni treba posnemati," pravi. "O teh stvareh lahko izvemo iz medijev, po mojem nima smisla, da dajemo prevelik poudarek banalnim temam, ki morda čez deset let ne bodo imele nobene teže. Zadnjim petdesetim letom se lahko mirno odpovemo." Po drugi svetovni vojni so se na primer zgodili tudi hladna vojna, pa gibanje neuvrščenih, vojna na Balkanu, razpad Sovjetske zveze, Irak… "Najbolj problematični so članki o aktualnih temah ali polpretekli zgodovini, ki še nima zapečatenih zabeležk v zgodovinskih knjigah," je ocenil najstarejši wikipedist Janez Novak, upokojeni strojni inženir, ki tri leta piše o slovenskih krajih, rojstnih hišah pisateljev in kulinariki.

"Za nas je pomembno, da najprej obdelamo klasiko. Da naredimo referenčno enciklopedijo. Ne moremo se ukvarjati z nedorečeno zgodovino, če pa še osnov nismo vzeli," je povedal Maurer. Sicer pa se softverašu zdi, da je primerjava z velikimi nesmiselna. "Kdo je že rekel, da angleščina ni jezik, ampak orodje? Angleška Wikipedija je pravzaprav svetovna. Nas je neprimerljivo manj."

Njih ne pesti članstvo, med slovensko govorečimi pa je pomanjkanje precejšnje. Celo na obisk k županu, pokrovitelju srečanja (nadomeščal ga je Mitja Meršol), jih je prišlo komajda ducat. Najbolj med svojimi vrstami pogrešajo družboslovce, so povedali za ovalno mizo kluba 15. "Resne ljudi iščemo. Takšne, ki radi delijo." Za po mnenju kritikov slabo napisane tekste, pomanjkljive sezname (na primer seznam slovenskih fotografov), ignorantske spodrsljaje, kot je neobstoječi zapis o Jasenovcu ali nekaj stavkov, namenjenih knežjemu kamnu, Piranskemu zalivu, OF, Plečniku, Trubarju, krvavici… krivijo nezainteresirance. Ines Zgonc, ki se ukvarja z wikipedistično umetnostno zgodovino, je na srečanju povedala, da kolege s faksa večkrat nagovarja, naj vendarle kaj prispevajo. "Pih, zakaj pa bi to delal, rečejo. Ljudem se ne ljubi."

Bojda so bolj zagreti samopromotorji in vdiralci. Slednje so Slovenci dodobra spoznali pred tremi leti, ko se je nekdo iz Srbije (na podlagi članka iz rumenega tiska) nakanil, da bo Drnovška, Kučana in Janšo na spletu očrnil kot vojne zločince. S samopromotorji pa je druga pesem, pove wikipenzionist Novak. "Joj, te je težko ustaviti, sploh če imajo velik ego! Recimo tale Vinci Anžlovar je sam napisal tekst o sebi in naštel filme, ki jih je posnel. Editiral ga ni nihče, čeprav imamo enega fanta, ki piše o filmih."

"Pozdravljeni v Wikipediji, prosti enciklopediji, ki jo lahko ureja vsakdo!"

"Skeri šit!" je zaključil administrator Križanovskij.