Venomer nosi enak rjav kostim z modro priponko in belo majico. Čeprav ji lasje ne rastejo, ima narastek, ki pa si ga ne pobarva. Ne je, če pa bi, pravi, bi jedla "le jagode in čokolado".

Je polikana, poštirkana in vljudna, če odgovora na zastavljeno vprašanje (denimo, kje se začne vesolje) ne pozna, pa prosi odpuščanja in skomigne z rameni. Nima priimka. Ima le ime - Vida, ki so ga izbrali obiskovalci spletne strani davčne uprave, še preden je začela uporabnikom odgovarjati na vprašanja, povezana z dohodnino.

Polovica asistentk je simpatičnih blondink

Virtualna davčna asistentka Vida je iz novega rodu virtualnih asistentov, ki jih podjetja uporabljajo na svojih spletnih straneh, da bi tako razbremenila svoje zaposlene. Odgovarjajo na enostavna, pogosto identična vprašanja, zaradi katerih bi sicer delavci v podjetjih (ali državni upravi) po nepotrebnem izgubljali čas. Švedsko podjetje Artificial Solutions, ki je razvilo tudi slovensko Vido, je doslej poleg svojega virtualnega asistenta Freda, ki vas vodi po njihovi spletni strani, razvilo še dobrega pol ducata virtualnih asistentov, večinoma za švedske državne organe oziroma lokalne skupnosti. Polovica je simpatičnih blondink s tipično švedskimi imeni, med njimi pa je le en moški, carinski uslužbenec, očalar Erik, ki bolj kot na carinskega uslužbenca spominja na računalniškega zasvojenca.

Vidina najbližja sorodnica je sicer Anna, virtualna asistentka švedske pohištvene multinacionalke Ikea, ki je največji kupec storitev švedskega podjetja. Anna je mama, sestra in sestrična vseh njihovih virtualnih asistentov. A Anna ni ena sama, temveč je Artificial Solutions tudi Anno prilagodil posameznim lokalnim okoljem. Britanska je tako svetlolaska, medtem ko Švedom svetuje takšna z rdečimi lasmi in pegami. Vse Anne skupaj razumejo več kot 30 jezikov, drugače od naše Vide pa na vprašanja odgovarjajo tudi govorno. Poleg tega, da odgovarjajo na posamezna vprašanja, vas lahko vodijo po Ikeinih spletnih straneh, v kratkem pa naj bi Anna (za začetek britanska) pomagala tudi pri izbiri pohištva in Ikeine bele tehnike. Tako naj bi vedela, da rdečih elementov ne gre kombinirati z belimi, kot tudi, da 90-centimetrskega kuhališča v 70-centimetrsko polico pač ne bomo mogli namestiti.

Srce virtualne dacarke je baza pogostih vprašanj in odgovorov, za katere je Davčna uprava odštela dobrih 320.000 evrov. Vprašanja in odgovore so sicer posredovali davkarji sami, Virtual Solutions jih je za to ceno samo poindeksiral in vključil v že vgrajen sistem, za vzpostavitev katerega je moral Ivan Simič plačati še 327.157 evrov. Skupaj je tako simpatična blondinka dacarje stala skoraj 650 tisoč evrov, še 36.000 evrov pa jih bo Vida stala vsako leto. Cunjic, torbic in čeveljcev kot druge blondinke sicer ne bo potrebovala, bosta pa morala Durs in Virtual Solutions nadgrajevati bazo pogostih vprašanj in odgovorov nanje. Že danes baje Vida pravilno odgovori na kar 97 odstotkov vseh z dohodnino povezanih vprašanj, kar je v primerjavi z drugimi sistemi menda zavidljiva številka.

Vida, čeprav ji je vprašanja treba napisati, pri odgovarjanju nanje pa ne odpira ust, ni neumna. Govoriti zna, prav tako bi lahko znala prepoznavati govor, lahko bi delovala tudi preko mobilnih telefonov, vendar ji delovno mesto, ki ga zaseda, tega ne omogoča. V Sloveniji namreč (ker gre za majhen trg s specifičnim jezikom) še vedno nimamo komercialno sprejemljivega računalniškega govornega vmesnika, kot tudi ne sistema za prepoznavo govora.

Odsek za inteligentne sisteme Instituta Jožef Stefan sicer že nekaj časa v nekomercialne namene ponuja sistem Govorec, ki sintetizira slovenska besedila, vendar je v primerjavi s tujimi sistemi kakovostno na precej nižji ravni. Govorne prepoznave, vsaj javno znane, dlje od posameznih poskusov v laboratorijih tudi še niso prišle.

A bo Vida, neuradno, tudi ta del dobila v prihodnjih nekaj letih. Tako bo najprej dobila dodaten način izražanja (govor), nato pa je dodatno čutilo (sluh). Poleg tega se bo Vida že v kratkem naučila davčnega svetovanja tudi na drugih področjih, najprej na področju davkov iz kapitalskih dobičkov. Intenzivno se uči tudi nove dohodninske zakonodaje, medtem ko ji učenje telefoniranja baje ne gre ravno od rok. Čeprav je tistih 300.000 evrov za vzpostavitev Vidine virtualne pisarne vključevalo tudi vzpostavitev telefonskega sistema, bo z njim najverjetneje še nekaj časa upravljal računalnik in ne Vida. DECT-sistem (izbiranje s pritiskom na tipke telefona), ki se je v tujini (posebno v Združenih državah Amerike) izkazal za uporabnikom neprijaznega, naj bi zaživel v kratkem, medtem ko naj Vide za zdaj še ne bi spustili pred telefonski aparat.

Virtualni asistenti sicer niso nič novega (in tudi ne tako posebnega, kot bi sicer nakazovalo dobro zveneče ime), saj v resnici pomenijo le vizualizacijo sistemov indeksiranja podatkovnih baz, ki jih v računalništvu poznamo že od njegovih zgodnjih začetkov. So le slikovna predstava tekstovnega iskalnika po bazah podatkov. Poenostavljeno povedano računalnik v vprašanjih, ki mu jih zastavite preko tipkovnice (danes v najbolj naprednih primerih tudi govorno), poišče ključne besede, ki jih nato poveže s ključnimi besedami v lastni bazi odgovorov in ponudi možnosti.

Namesto vas vržejo v koš nezaželeno pošto

Na podobnem principu delujejo iskalniki na Applovih osebnih računalnikih že več kot 10 let, zdaj pa je tak indeksni iskalnik v Visto vključil tudi Microsoft. Celo eden prvih osebnih računalnikov za domačo rabo ZX spectrum je na primer že imel spisano programsko opremo, ki je s pomočjo indeksiranja ponujala odgovore na enostavna vprašanja s področja psihologije.

Podobne programe so imeli tudi drugi igričarski računalniki, zagotovo najbolj prepoznan virtualni asistent pa je Microsoftova sponka. Ona ve, kdaj pišete ljubezensko pismo, in vas, za vsak slučaj, štirikrat vpraša, ali zares želite izbrisati dokument. Sponka (še pred njo je to funkcijo opravljal animirani vprašaj) je v zadnjih različicah pisarniškega paketa dobila celo vrsto živalskih sorodnikov, kot tudi virtualnega robota in Einsteinovo karikaturo, ki v desnem spodnjem kotu programskega okna čakajo, da ponudijo svoje storitve.

Vendar uporabniki prednosti virtualnih asistentov nikoli nismo zares dojeli, saj jih večina že takoj ob namestitvi asistenta ugasne. Njihovo pretežno neuporabnost je dojel tudi Microsoft, ki v različici pisarniškega paketa Office 2007 virtualnega pomagača samodejno ne namesti več. Podoben konec je sredi lanskega leta doživela še ena virtualna namizna asistentka, Noa, ki jo je moral razvijalec opreme Madoogali, ker ni šla v promet, odpustiti. Obstaja še cel kup virtualnih poštnih asistentov, ki vam elektronsko pošto dostavljajo na namizje ali pa nadležno in nezaželeno za vas mečejo v koš.

V Sloveniji imamo za zdaj le eno pravo spletno virtualno asistentko. Kdaj (če sploh) bo dobila družbo, ne ve nihče. Šušlja se, da o podobnem sistemu razmišljajo na carinski upravi, kjer jih zasipajo z vprašanji o tem, denimo, kolikšna je davčna stopnja za uvoz digitalnih aparatov iz Koreje. Njihov sedanji spletni sistem je namreč nepregleden in za laike neuporaben, obenem pa Artificial Solutions rešitev za carinike na Švedskem s Sandro že ima.

Edina težava uvedbe še ene asistentke bi lahko bila dobra družba. Obstajala bi resnična nevarnost, da bi se Vida in Sandrina slovenska sestrična Verica (Virtualna elektronska reaktivna inteligentna carinska asistentka), tako kot Tadeja in Polona z lokalne upravne enote v resničnem življenju, bolj kot pomoči državljanom posvečali (virtualnemu) kofetkanju. Ali pa jagodam in čokoladi...