Zajamniki so gorski biser. Na njih sem se odpravil pred kratkim, ko je na Pokljuki zapadlo več kot meter snega. Pri Goreljeku sem parkiral svoj avto in se podal proti planini. Smreke so bile na debelo zasnežene in so pokrajini dajale pravljično podobo, v višjih predelih pa je pihal močan severni veter, ki je postopoma čistil oblačno nebo. Ugodne vremenske razmere in nebeška podoba Pokljuke so me spodbudili k hitrejši hoji ter spravili v dobro voljo. Za nameček mi je del poti olajšal traktorist, s katerim sem se peljal do Konjske planine. Še nekaj ovinkov in na debelo zasneženi Zajamniki so bili pred mano.
Do prve in najbolj razgledne hiše na hribčku je bilo treba iti po celcu, ki mi je mestoma segal do bokov. Zaradi vznemirjenosti sem fotoaparat namestil na stojalo in naredil nekaj posnetkov. Na nebu so ostali samo še dekorativni beli oblaki, ki so dopolnjevali razglednico planine, dolina pa je bila zavita v meglo.
Pred mano je bila znamenita ulica, ki razpolavlja planino na dvoje in ob kateri so nanizane hiše v dolgi vrsti. Značilna za stanove je brunasta konstrukcija ostrešja, ki se dviguje vse do slemena. Lesen opaž pogosto zakriva brunasto konstrukcijo stavbe.
Planšarskim hišicam so se pridružili vikendi, ki nekako ne sodijo na Zajamnike. Poleti je v "Triglavski ulici" parkiranih vse več vozil, ki z gorsko idilo nimajo nič skupnega.
Presenetila me je čreda krav, ki so odhajale po ozki gazi v dolino in za ta letni čas na planini niso običajne. Za zimsko obdobje je značilno večje pomanjkanje hrane in s tem je tudi manj mleka.
Bilo je že pozno popoldne, ko so že tako dolge zimske sence postale še daljše, in treba se je bilo posloviti. S počasnimi koraki sem zapuščal pravljično planino in malce pozneje tudi Pokljuko v upanju, da jo še obiščem.
