Večdnevno delavnico modne ilustracije, ki se je je novembra v Ljubljani udeležilo 28 študentov, je namreč vodila francoska modna ilustratorka Marie Perron, ki je za naš časopis povedala nekaj o svojem delu.
Perronova je svojo kariero začela pri Kenzu, česar se spominja kot mladostniške zagretosti. "Takrat sem bila še zelo mlada in sem bila presrečna, da sem lahko delala za tako veliko podjetje. Tam sem se ogromno naučila in spoznala mnogo ljudi, vendar sem po nekaj letih ugotovila, da mi takšno okolje sploh ne ustreza," pravi. Zdaj je svobodnjakinja, ki se usmerja bolj v ilustracijo, čeprav občasno še vedno tudi oblikuje. "Takšen poklic ti ponuja večjo ustvarjalnost, zato se še vedno rada spustim tudi v oblikovanje. Zadnje čase sem ustvarila nov dežnik, torbico ter nekaj dodatkov za stanovanje, rada pa bi se lotila še nakita," dodaja. S svojimi ilustracijami je prisotna v velikih francoskih revijah, kot so Elle, Cosmopolitan in French, v dnevnih časopisih, opremila je tudi nekaj naslovnic revij, ilustrira pa tudi knjige.
Kakšno vodilo ste izbrali za delavnico v Ljubljani?
Poskušali smo povedati zgodbo o modi, spodbuditi mlade ljudi, da narišejo lepe podobe, pri tem pa se tudi zabavajo. Kombinirali smo risbe in delo z računalniškim programom, kar so opravili zelo uspešno. Zelo zanimivo mi je bilo delati z njimi, saj so precej talentirani.
Sami rišete na roke?
Zdaj rišem kar z računalnikom, vendar sem sprva to počela tudi na roke. Načina se med sabo precej razlikujeta. Takrat mi je bilo lažje risati s svinčnikom, saj so bile podobe izmišljene, nepopolne, bolj pomembna je bila sama silhueta. Zdaj poskušam ustvarjati čim bolj realistične, natančne podobe, zato mi je računalnik v večjo pomoč.
Vendar so vaše podobe še vedno precej punčkaste...
(Smeh.) Nekaj jih je res, spet druge so zelo kičaste, tretje bolj poetične. Precej je odvisno od tega, za katero revijo rišem, kakšno je ciljno občinstvo. Preizkušam se v različnih slogih, spreminjam tehnike, predvsem pa ilustriram svoje veselje do sodobnih, novih modnih pogledov. Včasih vzamem za osnovo portret resničnega modela, ki ga potem oblečem v različne kreacije. Portret mora biti čim bolj realističen, še vedno pa poskušam obdržati nekakšen svoj ilustracijski slog, da gledalec ne bi imel občutka, da gleda v fotografijo.
V reviji Figaroscope ste ustvarili svojo kolumno Top Snob, kasneje pa v reviji Jalouse še kolumni "Do-don't" in "J'me l'fais", ki sta pravzaprav praktični modni nasveti. Je bil to za vas poseben izziv?
To delo mi je bilo zanimivo na drugačen način, vsaka od teh kolumn pa je pravzaprav tudi nekaj edinstvenega. Do-don't je pravzaprav članek, v katerem narišem kose modnih kreatorjev in svetujem, kakšno kombinacijo teh oblačil naj izberejo in kakšna nikakor ne bi bila primerna. Takšne članke imajo tudi druge revije, vendar so te, ki so narisane, precej bolj osebne in so najbolj všeč predvsem mlajšim ženskam. S kolumno J'me l'fais pa svetujem dekletom, kako poiskati dobre in cenejše kombinacije oblačil. Tukaj uporabljam tudi besedila, saj risba ni dovolj.
Kje najdete ideje?
Pravzaprav vsepovsod. Nekatere v televizijskih oddajah, ki niti približno niso namenjene modi, druge kar na ulici. Vsepovsod rada opazujem ženske, saj me moški, kar se tega tiče, pravzaprav niso nikoli zanimali. (Smeh.) Tudi v modi imam rada poetiko, zanimajo pa me predvsem stvari, ki so drugačne. Modna srenja v Parizu je zelo snobovska, zato rada potujem, da vidim druge poglede na modo, iz katerih črpam svoje ideje.
