Kostanjev rak je namreč dobil naravnega sovražnika: po robu se mu je uspešno postavil virus. Svetovalka za gozdnogospodarsko načrtovanje iz ljubljanske območne enote republiškega zavoda za gozdove Marijana Tavčar, ki smo jo prosili za laično diagnozo in prognozo zdravstvenega stanja pravega kostanja v gozdovih na območju ljubljanske mestne občine, je razložila, kako se je zdravstveno stanje pravega kostanja v naših gozdovih po nekaj desetletjih začelo bistveno izboljševati, in to prav po zaslugi samoobrambne virusne oblike kostanjevega raka.
Povedala je, da ima pravi kostanj v gozdovih na območju ljubljanske mestne občine precej pomembno vlogo, saj predstavlja kar desetino njihove celotne lesne zaloge. Veliko kostanja je v najlažje dosegljivem gozdu sredi mesta, na Rožniku in Šišenskem hribu, kot kostanjevo področje pa je zelo znan tudi vzhodni, najbolj gozdnati del mestne občine z Jančami. A veliko kostanjevih dreves na tem območju se je začelo zaradi raka sušiti in precej so jih morali posekati.
"Kostanjevega raka povzroča gliva, ki se naseli v lubju dreves. V začetku 20. stoletja so jo z daljnega vzhoda prenesli v Ameriko, konec 30. let pa še v Evropo. Epidemija bolezni je povsod povzročila obsežno sušenje kostanjev. Pri nas so jo prvič opazili leta 1950 na Primorskem. Bolezen je v tipični obliki lahko prepoznavna in vselej povezana z obširnim odmiranjem skorje. Med skorjo in lesom se razrašča rumenorjavo podgobje glive, ki prekine dovod potrebnih snovi v deblo, ki se začne sušiti. Toda zločesti glivi, ki povzroča kostanjevega raka, se je kmalu začela postavljati po robu virusna oblika raka, ki ji onemogoča razpredanje dorastnega dela debla oziroma pripomore, da se pri starih okužbah začne rob rane zaraščati. "Na istih drevesih se torej pojavljata obe obliki kostanjevega raka, škodljiva in "zdravilna". Gozdarji na okuženih drevesih pravega kostanja opažajo vedno več zdravilnih oblik raka, zato priporočajo, da se okuženega drevja ne seka, ampak pusti rasti v gozdu, da virusi sami krotijo rakaste glive.
