A oder je oder, "deske, ki pomenijo življenje"! In v primeru teh okorelih profesionalcev to velja toliko bolj. Širša javnost za njih ne ve, kljub temu so pa najbolj realna opcija ukvarjanja z glasbo pri nas. V bistvu so edini, ki od glasbe zares živijo. Iz dneva v dan, na malem odru, bodisi zgolj kot ozadje, animacija ali za ples. Po želji. Milijarda odigranih akordov. Znajo vse.

No, zdi se, da terasno sceno pobira. Celo na morju. V avtokampu v Fiesi pravijo, da se lansko leto poskus z živim ansamblom ni obnesel. V Simonovem zalivu ansamble najemajo zgolj priložnostno, za podlago oziroma animacijo gostov ob priložnostih, kot je "grill piknik", medtem ko pri Istrabenz Turizmu gostom pretežno ponujajo šansonjerje, pevce in pevke, ob sobotah prirejajo "jazzy nights", ob posebnih priložnostih gostijo tudi znane slovenske izvajalce, vendar pa imajo stalno nameščenega v resnici samo pianista v restavraciji. Na tradicionalen način še vedno "ropota" v Strunjanu, kjer je gospa Vida Kastelic, najemnica terase, najela Duo Serena. Kot pravi, stvar uspeva, gostje se zabavajo, prevladuje pa nekoliko starejša klientela, medtem ko se ji podoben poskus v avtokampu Lucija še ni obnesel. Vtis, da klasični hotelski ansambli na morju izumirajo, ostaja.

Tudi na Štajerskem. Predstavnica družbe Terme Maribor, pravi, da v nobenem od njihovih petih hotelov ne igra stalen hotelski band. "V Mariboru je bil stalni hotelski bend do sredine osemdesetih edino v hotelu Slavija, ob sobotah je bil tudi tradicionalni ples v hotelu Habakuk, potem pa je poslovni turizem, ki mu je tak način zabave ustrezal, upadel. Ni bilo več povpraševanja, medtem ko domačini v Mariboru danes plešejo v okviru plesnih šol," je razmere razložila Mira Rupnik, svetovalka uprave omenjene firme.

Hotelskega benda ne premore niti razvpiti hotel Diana v Murski Soboti, zato smo se po zadnje mohikance, ki z živim izvajanjem glasbe še kljubujejo didžejem, odpravili na Bled.

Na malem odru pred restavracijo Grand hotela Toplice, kjer se je po terasi širil vonj krompirja in mesnih priboljškov, narejenih v alpskem žanru, smo naleteli na stara znanca z neke Dnevnikove sindikalne zabave - duo Cocktail. Sestavljata ga zakonca Barle. Gospod Roman poje in igra na klaviaturo z nešteto zvoki in možnostmi, gospa Nada pa takisto poje in igra saksofon. Z izjemo njenega nastopa na prireditvi Roža Portoroža leta 1969, ko je imela vsega trinajst let in kjer sta tedaj nastopili tudi Eva Sršen in Meta Malus, se nista nikdar poizkusila na estradi oziroma v glasbi poskušala narediti "kaj več". Zadnjih trideset let igrata po terasah, porokah in zabavah po vsej Sloveniji, še prej pa tudi po Evropi.

Njun Cocktail je bil nekoč, ko so imeli stalen angažma v Crikvenici, večja zasedba, v kateri so igrali danes znani liki s slovenske glasbene scene, kot so Gregor Forjanič, Dragan Gajo ali Tomo Jurak. "Dvanajst let sva bila v Nemčiji, kjer sva si ustvarila eksistenco. Naporno obdobje. Igrala sva po pet ur na dan, je pa bilo tudi finančno najbolj donosno, čeprav se da tudi dandanes preživeti. Ves čas živiva izključno od glasbe, je pa res, da živiva skupaj in da je to drugače," pravi gospod Roman. Zadnja novejša pesem, ki sta jo uvrstila v repertoar, je Zdravnik Mirne Reynolds. Šalita se, da imata že kompleks starosti in da morata za neko pesem slišati vsaj od petih ljudi, da se jo lotita naštudirati.

Kljub neštetim ponovitvam komadov pravita, da v glasbi še vedno uživata. "Vsakič odigraš nekoliko drugače. Čeprav je večini glasbenikov všeč predvsem, če ljudje plešejo, je nama ljubše, če sedijo. Tako se ti ni treba toliko prilagajati in lahko igraš neke vrste koncert. Zato je igranje na porokah tudi najbolj naporno. Še posebno zadnje čase, ko se ženijo ljudje iz različnih kultur, tja do Tunizijcev, tako da težko najdeš kompromis. Sva pa na eni nedavnih porok naletela na harmonikarja Andija Goršiča, s katerim smo fino podžezirali," je v kratkem odmoru, v katerem smo naredili intervju, še povedal gospod Roman, nakar sta z gospo Nado spet zasedla mali oder. Naslednji set sta začela s Please release me in zdelo se je, kot da je nama s fotoreporterjem na čast po klavirskih tipkah nalašč nekoliko bolj pobluziral, kot to počne ob običajni izvedbi. Seveda z nasmeškom na ustih. Idiličen par.

Če sta zakonca Barle znana predvsem znotraj glasbeniške branže, je naš glavni razlog, zaradi katerega smo se odpravili na Bled, širše znana oseba Miha Kralj. Začel je pri Dekameronih in si lasti avtorstvo slovenskega velehita Sava šumi. Iz nadaljevanja kariere pri skupini Prah in kot solista pa se ga lahko spomnite še po hitiču Halo Nataša (nekdo naju moti) in pa malce manj znanem Zemlja kliče S.O.S. No, če Umeka, Kanzyanija, Žemljica in druge slovenske techno mladce vprašate, kdo je pionir slovenske elektronske glasbe, vam bodo verjetno vsi odgovorili, da je to on. Kajti Miha Kralj je leta 1980 izdal prvo slovensko elektronsko ploščo z naslovom Andromeda. Danes, pri sedeminpetdesetih letih, ima še vedno energijo "pokovca", poročen je z žensko, ki je tri mesece mlajša od njegove hčerke, doma ima studio, kjer za lasten "gušt" snema, in pa seveda vsakovečerni angažma bodisi na terasi hotela Toplice, kjer mu na vokalu pomaga Čena, nekoč pevka dua Moulin Rouge, ali pa na terasi hotela Park, kjer smo nanj naleteli v sredo zvečer.

Terasa je bila tri četrt prazna, atmosfera precej zehaška, temperatura skrajno jesenska. Miha je temu prilagojeno igral svoji dve klaviaturi, v ozadju pa spuščal DVD-posnetke Bleda, rac, konj, visoke trave, ptic in drugih slovenskih znamenitosti. Pravi, da je to njegova najnovejša invencija, da so posnetki "atrakcija", da "palijo" in da bodo kot taki zagotovo delovali vsaj še eno sezono. "V teraso sem šel zaradi preživetja. Začel sem leta 1980 v Emonski kleti in od tedaj naprej se ukvarjam samo s tem. Z glasbo se da solidno živeti, čeprav skromno, če znaš prisluhniti gostom. Je pa danes tako, da ne smeš igrati naglas in vsiljivo. Igraš kot ozadje gostom, ki jedo. Že kak Strangers in the night bi znal biti moteč," je povedal najbolj znani blejski profi, ki občasno kar na odru skomponira kak nov komad, ne da bi gostje sploh vedeli, da si izmišljuje novo pesem.

Se mu je pa kot "teraserju" izpolnila tudi življenjska sanjarija, da se je približal početju svojega vzornika, Jeana Michela Jarra. Na treh blejskih nočeh, prireditvi za več deset tisoč ljudi, je imel priložnost, da je na silovito močnem ozvočenju s svojimi klaviaturami v živo spremljal veliki ognjemet nad jezerom. V sredo sta mu aplavdirala predvsem dva nemška upokojenca, očitna ljubitelja evergreenov. "Moraš vedeti, s kom imaš opravka. Domači gostje in Italijani radi plešejo, medtem ko je Nemce skorajda treba vprašati, iz katerega dela so, ker če gre za Nemca iz Kölna, ta po vsej verjetnosti ne mara oberkrajnerjev, ampak so mu ljubši nemški šlagerji. To vem, ker sem pred leti med drugim po Nemčiji spremljal nemškega šlager zvezdnika. So se pa stvari v zadnjih časih precej spremenile. Pozabimo stare čase Jugoslavije, ko se je na tej terasi trlo po tisoč ljudi. Rekel bi, da je sprememba opazna kar v zadnjem letu. Še lani so bili gostje nekako bolj živi, kot so letos," je dejal ta izjemni vitalnež, ki mu je verjeti, da bi bil, če bi se na terasi nenadoma pojavila množica rajanja željnih maturantov, v trenutku sposoben zamenjati program in prežvekovalsko teraso spremeniti v veselico.

Če sklenemo. Pojem "terase" je v slovenski glasbeni terminologiji slabšalen, pa čeprav je bila prav "terasa" ves čas od pojava tako imenovane popularne glasbe pri nas edina prava kalilnica talentov za žanr popa, medtem ko so se narodnozabavni izvajalci bolj kalili na veselicah. Na tem mestu ne bi po nepotrebnem omenjali imen, verjetno pa ne bomo zgrešili, če rečemo, da so se na "terasa" nastopih prekalila vsa največja imena slovenskega popa. Vključno s Heleno Blagne v Poreču. Glede na to, da ta oblika zabave očitno izumira, se je seveda vprašati, kje bodo domači izvajalci v prihodnje nabirali kilometrino. Verjetno nikjer, kar pa, zdi se, niti ni več važno. Pop scena tako ali tako vedno bolj postaja poligon za glasbenoscenske izpade sinov in hčera pomembnih Slovencev, misic, samih politikov in druge vrste izbrančkov, njim je pa tako ali tako vse oproščeno.