Jože Slak je v poznih osemdesetih in v devetdesetih letih ustvarjal samosvoje slike, ki so se že na prvi pogled ločile od modernističnih, pa tudi postmedijskih del. Zapletena sestava njegovih rezljanih slik živih, fluorescentnih barv, je v polje visoke umetnosti prinašala podobe marginalnega sveta in najdene predmete ter tako dobesedno spreminjala "drek v zlato". Posebnega pomena je bila humornost njegovih vendarle resnih slik, ki se je v svojem času postavila na drugi breg, proč od konstrukta temnega modernizma v slovenskem slikarstvu. Leta 1992 je zapisal: "Umetnost je blebetanje, kokodakanje. Nezmožnost umiriti duha in dojeti tišino."

Zdi se, da je na razstavi Slike za slepe duh mirnejši. V belem prostoru Male galerije domujejo le štirje objekti. Velika lesena črno-zelena umetelno rezljana slika z reliefno površino morda še ohranja spomin na Slakova prejšnja dela. Drugo delo na razstavi je uokvirjena abstraktna skica. Ostali veliki steni sta podlaga za abstraktni simetrični, v galerijsko steno vdolbeni oziroma iz nje izbočeni kompoziciji, ki bi se, če bi izbrisali prazni prostor med njima, kot lego kocki zlili v gladki nič. Pravzaprav pa prazni galerijski prostor med izbočeno in vbočeno kompozicijo še malo ni prazen. Popolnoma ga zapolni prijeten elektronski zvok, odvisen od našega gibanja v prostoru.

Slak zopet izhaja iz prikazovanja marginalnega. Tudi tokrat je ključ za razkrivanje marginalnosti družbene narave in razkriva ideološko pogojeno večvrednost pogleda glede na druge čute. Razstava problematizira raznolike koncepte slepote. Fizična slepota je povezana s predpostavko, da slepi in slabovidni ne morejo v enaki meri doživljati likovnih razstav. A slepota pomeni zgolj drugačen uvid (kako značilno, da je tudi ta beseda povezana z vidnim). Slepota ponuja drugačno možnost razumevanja površine/prostora, ki se lahko, kakor nam pokaže Slak, razkriva prek tipnih in slušnih zaznav. Slepota omogoča odmik od estetiziranega zunanjega sveta, ki naš pogled neprestano bombardira s podobami. Da bi se mu izognili, mora biti galerija na pogled skoraj prazna. Šele tu lahko do izraza pridejo druge, slušne, tipne in prostorske zaznave. Navidezno prazno postaja polno, ko uporabimo tudi v sodobnem svetu podrejene čute.