Sredi devetdesetih let je Andrej Toš od takratnega Sklada za razvoj dobil generalno pooblastilo za zastopanje Smelta Intaga in "padel v afero Smelt". Afera ima veliko podobnosti z afero Trg republike, a tudi veliko razliko: v prvem primeru je bil Toš član moštva, ki je iskalo podatke o Smeltovih poslih, v drugem pa moštva, ki je skrilo podatke o končnem lastniku garaž, kar, resnici na ljubo, ni nezakonito ravnanje. Za pojasnilo: formalna lastnica ljubljanskih garaž je švicarska družba FC Meinrat Holding, vendar posredno - družba je nekoč kupila Toševo podjetje To To iz Ljubljane, To To je lastnik družbe BSL, tudi ta je bila nekoč v Toševi lasti, BSL pa je lastnica Trga republike.

Sporni Nesti molči

Katere pa so podobnosti? V isti stavbi, na Stampfenbachstrasse 52 v Zürichu, imata sedež tako Smeltova švicarska enota, Smelt Intag, kot tudi družba FC Meinrat Holding. In ne samo to. Podjetji imata domicil pri isti družbi, odvetniški pisarni Suter Services oziroma z njo povezani SH Service, ki ima sedež - glej ga, zlomka - na Stampfenbachstrasse 52. Je Suter delal za Smelt Intag že pred Toševim prihodom? "Ne bi vedel, mislim pa, da ne," odgovori Toš, ki opiše stavbo na Stampfenbachstrasse 52 kot zelo dolgo, "ima sedem ali osem nadstropij, v njej ima sedež veliko družb, v tej ulici pa imajo sedež vse züriške revizijske hiše."

Ima Toš še stike s FC Meinrat Holdingom? "V tem trenutku imam zveze z njimi toliko, kolikor me potrebujejo, če me potrebujejo, kot odvetnika. Trenutno pa nisem njihov odvetnik, imajo druge odvetnike v Ljubljani," pravi Toš, ki tudi zanika, da bi bil on formalni končni lastnik podjetja BSL.

V obeh upravah, Smelta Intaga in FC Meinrat Holdinga, se pojavlja tudi švicarski pravnik Peter Nesti. Toš pravi, da pozna Nestija še iz časov pred afero Smelt. Po nekaterih podatkih je Nesti formalni lastnik FC Meinrat Holdinga, žal pa pri Nestiju informacije nismo mogli preveriti, ker je pogovor z nami zavrnil. Dodajmo, da je bil Nesti pred časom direktor Crown Resources, družbe, ki so jo kasneje povezovali z več aferami, med drugim s pranjem denarja, izmikanjem davkom in tudi z nafto iz nasedlega tankerja Prestige, ki je pred leti onesnažila špansko obalo. Po navedbah kanadske podjetniške povezave Norex Petroleum je Peter Nesti seznanjen s pranjem denarja in davčnimi nepravilnostmi v Crown Resources.

A vrnimo se k Andreju Tošu. Toš trdi, da delo za Sklad za razvoj ni pomenilo prelomnice v njegovem poslovanju in tudi ni spremenilo sestave prihodkov njegove odvetniške pisarne. Razloži, da ga je sklad najel zato, ker je že od prej poznal švicarsko okolje. Od leta 1985 je namreč delal na primerih, ki so sodili v, kot pravi, "tako imenovano zunanjo trgovino". Bil je med redkimi slovenskimi odvetniki, ki so v tistem času dovolj dobro obvladali nemški jezik. Nemško govorno območje je postalo njegova tržna niša, začelo pa se je že v SFRJ: "Kot odvetnika so me pooblastili, da urejam zadeve za nekdanja jugoslovanska podjetja." Potem pa se je nadaljevalo: "Določeni investitorji prihajajo k meni prek kanalov, ki jih servisiram v tujini že vrsto let s podatki in z različnimi pravnimi mnenji, ki jih potrebujejo za svoje aktivnosti v Sloveniji."

"Znam tudi brati bilance"

Druga velika afera, v kateri se je znašel, je bila propad SIB. Toš je leta 2001 je prevzel mesto predsednika nadzornega sveta ljubljanskega holdinga, holdingova družba Energetika pa je kupila SIB. Zakaj je pravzaprav prevzel mesto nadzornika? Dolg premolk, potem odgovor: "Funkcijo mi je ponudila mestna občina, verjetno zato, ker sem bil arbiter v delitvi premoženja med bivšimi ljubljanskimi občinami in mestno občino. Funkcijo sem sprejel, ker je bila v tistem trenutku to strokovna funkcija in ker nisem pričakoval nič posebnega." Podvomimo: "Vendar niste bili dotlej v nobenem nadzornem svetu, zato niste imeli izkušenj pri nadzoru podjetij!" Tokrat je odgovor hiter: "Nadzor se je do določene mere gledal tudi pravno. S tem pa imam izkušnje. Znam tudi brati bilance. Kot nadzornik sem bil sposoben."

Nekdanje podjetje Andreja Toša BSL je nekaj let kasneje kupilo garaže na Trgu republike. Nakup Trga republike, za katerega mestna občina zdaj kaže velik javni interes, ni povezan s funkcijo v nadzornem svetu holdinga, pravi Toš in doda: "Kje pa je bil javni interes zadnjih 15 let? Ta javni interes je nekdo določil kasneje. Garažne hiše takrat ni hotel nihče kupiti. Mesto Ljubljana več kot deset let ni hotelo ploščadi na Trgu republike. Zdaj pa je zasebnik, ki je izvrševal svojo z ustavo zajamčeno pravico do svobodne podjetniške pobude, kriv za vse tegobe mesta zadnjih 15 let na tem območju. Ob tem, da mesto vsaj štirikrat ni želelo sprejeti ploščadi in jo je tudi izrecno zavrnilo."

Od kod Toševo premoženje

Toševi posli se pogosto prepletajo. Garaže na Trgu republike je kupil od družbe A1, tri leta kasneje, avgusta 2005, pa je postal član nadzornega sveta A1. Je takšno imenovanje higienično? "Privatni kapital se giblje prosto, gre tja, kjer ima največ koristi. V nadzorni svet A1 so me imenovali zaradi mojih referenc. Glede higiene pa je tako, kot če bi se jaz usajal, češ da imate vi nepospravljeno kopalnico," odvrne Toš.

Andrej Toš ob tem velja za izvrstnega stečajnega upravitelja, kar je dokazal na primer pri vodenju stečaja Komercialne banke Triglav, med drugim pa je bil tudi stečajni upravitelj Iskre Delte, Slovenske hranilnice in posojilnice ter IPC Holdinga. Bil je tudi avtor zamisli za spremembo upniških terjatev do Elana v kapitalske deleže. Vendar pa našteti stečaji še niso končani in zato zanje Toš še ni dobil upraviteljske nagrade.

Od kod potemtakem izvira Toševo premoženje? "Iz poslov, povezanih z državo, po letu 2002 nimam nobenih prihodkov. Od takrat naprej moja pisarna ne sklepa poslov z javnim sektorjem ali s podjetjem, kakor koli povezanim z državnim ali občinskim denarjem. Pred tem je pridobila iz takšne dejavnosti manj kot pet odstotkov prihodkov. Če pa štejemo od začetka, od leta 1985, pa je tega manj kot odstotek. Najpomembnejši so posli, ki jih opravljam za tuje stranke. Od vsega začetka," konča Toš.